Vsak je v prvi vrsti odgovoren sam zase, ampak vi  imate moč, da nekaj naredite za vse nas.
Z gospodom županom Zoranom Jankovićem se poznava. Poklicno sva se večkrat srečevala in govorila, zato sem se pred približno dvema mesecema tudi upala pristopiti do njega. Takrat sem ga vprašala, kdaj ima v načrtu ureditev Ceste dveh cesarjev, ki je nepregledna, brez pločnikov in kolesarskih stez, čeprav je to tudi šolska pot. Asfalt je izrabljen, razpokan in pokrpan na številnih odsekih. Odgovoril mi je, ali ne berem, da je ureditev načrtovana za letos, kljub temu da ve in je videl, da sem mama dojenčice in malčice, zato sem ga takoj vprašala, koliko je on utegnil brati ob dveh majhnih otrocih. Odgovoril je, da ga takrat ni bilo veliko zraven. To je pomembno, ne le, ker želim, da začutite duh najinega pogovora, temveč tudi za nadaljevanje moje zgodbe.

Povedala sem mu, da po tej cesti veliko otrok hodi v šolo, pa mi je odgovoril, da naj skrbim za svoje otroke. Mislila sem, da bo on, kot župan, razumel mojo kolektivno skrb. Vprašal me je še, ali tam živim. Odgovorila sem, da ne, da se le vozim mimo, pa je pripomnil, da se čez spalno naselje ne vozi. Vsak, ki se je kdaj vozil po Cesti dveh cesarjev, ve, da to ni le spalno naselje. Tam je praktično industrijska cona, so sedeži številnih podjetij, tam je tudi azil, pa hotel … Cesta je nevarna, sploh odsek pri paviljonu, na katerega so tamkajšnji stanovalci in policisti že opozarjali in na katerem sem 4. maja okoli poldneva izgubila partnerja in ljubečega očeta svojih malčic.

Župana ne krivim. Za Ljubljano je naredil ogromno, sem njegova fenica. Njegova žena, ki mi je zelo pri srcu, mi je nekoč dejala, da bi mu zato lahko postavili spomenik. Župan vedno pravi, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, pa lahko kaj naredi, da bo tudi najbolj varno? Da se razumemo, moj partner je bil znan po težki šoferski nogi, tokrat ni bilo tako, deževalo je, nekateri temu pravijo usoda, ki pa je predvsem usoda svojcev žrtev prometnih nesreč.

Morda, če bi bilo cestišče na tem odseku urejeno, bi bil izid drugačen. Morda. Pogosto slišim "prav jim je, kaj pa drvijo". Pa je prav tudi mojima otrokoma? Jima je prav, da sta ostali brez očeta, ki me je v obeh nosečnostih spremljal na skoraj vseh pregledih, ki je v porodnišnico prišel dvakrat na dan, ki je z njima risal, hodil na predstave, ustvarjal male umetnine, se kopal, previjal, nam kaj skuhal, se skrival, lovil, taksiral, meril vročino, hodil na zdravniške preglede, bral pravljice, brisal čokolino z mize, s tal in stolov ter me ponoči zbujal za dojenje, ker ga je, kljub temu da je dojenčica mirno spala, skrbelo, da premalo je?

Župan, vem, da je v prvi vrsti vsak odgovoren sam zase, ampak vi  imate moč, da nekaj naredite za vse nas. Varnost bi vedno morala biti prioriteta. Vem, da vam tudi država pogosto nagaja, vem pa tudi, da znate dobro iskati obvode. Nikogar ne obtožujem, upam le, da bom s tem zapisom dosegla naslovnika in morda, morda bomo rešili kakšno življenje. Vsako šteje! Če me podpirate v tem, da Ljubljana postane tudi najbolj varno mesto, delite moje pismo.

Za Ermina.