Kmalu boste vstopili v osmo desetletje življenja. Kako boste proslavili ta jubilej?
Zbrali se bomo prijatelji, košarkarski, teniški in drugi, malo nazdravili, potem pa gre življenje naprej. Povabil sem jih precej, nekateri so se opravičili, ker so v tujini, vendar to ničesar ne spremeni. Pomembno je, da so v mislih z menoj.

Znano je, da velikih tekem v Tivoliju ne zamujate. Kakšna se vam zdi današnja ekipa?
Na žalost je moje navdušenje v zadnjih letih nekoliko upadlo, ker gre Olimpiji slabše, vendar kadar bom v Ljubljani in Sloveniji, bom vedno rad šel na tekmo. Ne hodim samo na tekme Olimpije, hodim tudi v Domžale, Laško … Lahko rečem, da imam prijatelje v vseh klubih Slovenije, kar pa za Olimpijo ne velja, saj je bila včasih malo naduta in ni držala te povezave. Jaz to še vedno držim in to se mi vrača. Tako se bodo prijatelji iz različnih klubov pojavili tudi na praznovanju mojega rojstnega dne.

Kakšen bi moral biti proračun za konkurenčnost v evroligi?
Olimpija je imela vedno najnižji proračun. V tistih letih, ko smo dobili Jasikevičiusa po zelo nizki ceni, smo imeli izredno srečo, danes se zelo težko dobi tako nadarjene igralce. Mislim, da je približno pet milijonov evrov neki minimum, s katerim bi lahko vsaj približno konkurirali. Panathinaikos ima recimo samo za štiri branilce na voljo deset milijonov evrov, potem pa veste, kakšen je njihov proračun.

Nova dvorana bo?
Bo. Jaz zaupam Jankoviču, verjamem da bo tudi novi stadion. Kaj bo s tem Pečečnikovim, ne vem, vem, da bi morali stadion urediti in obnoviti, vendar ne tako moderno, kot ga bodo zdaj. To je za Ljubljano in Slovenijo dobro, vendar je vprašanje, kdo bo igral na teh stadionih. V nogometu težko konkuriramo Evropi in svetu.

"Za Olimpijo vsaj 5 milijonov." © Dejan Mijovič

Kako vidite današnjo košarko? Igra se veliko bolj na moč, kot v vaših, romantičnih časih.
Včasih me moti, ko dvigujejo roke za razne kombinacije, potem pa igralec poda žogo v prazno ali nasprotniku. Pri nas je bil začetek vedno kombinacija, nadaljevanje pa improvizacija glede na položaj na igrišču. Res pa je, da se danes igra močnejša in bolj groba košarka. Sodniki dovoljujejo vedno več stikov, centri pa se praktično postavljajo pod koš. To je bilo pri nas nemogoče, ker je bil vsak močnejši udarec sankcioniran.

Na kaj ste najbolj ponosni?
Tako na klubske kot na reprezentančne uspehe. Seveda veljajo reprezentančni nekoliko več. Najlepše je bilo, ko smo začeli leta 1961 v Beogradu na evropskem prvenstvu, potem v Južni Ameriki na svetovnem prvenstvu, na olimpijadi v Mehiki leta 1968. Leta 1963 smo v Rio de Janeiru prvič premagali Američane, pozneje tudi Ruse … To so lepi spomini.

Čez oceane ste verjetno potovali nekoliko dlje, kot bi danes.
Potovali smo z letali na propeler, zdaj so reaktivna. V Beograd smo se recimo vozili z vlakom na lesenih klopeh v drugem razredu. Bilo nas je po šest v enem kupeju in smo se kregali, kdo bo lahko ležal v prtljažniku.

Mediji danes in nekoč?
Mediji so v zadnjem mesecu kar malo nadležni, vendar je to njihova služba. Odzivem se, kolikor se morem, včasih tudi zamudim, tako kot danes (smeh). Če se potem najdemo, je vse v redu.

	Če ti je v mojih časih trener nekaj moral povedati trikrat, so te imeli za neumnega. Ivo Daneu

Ste kot športni zvezdnik v Jugoslaviji dobili stanovanje, avto?
Stanovanje sem si sam kupil, avto tudi, pomagal mi je tudi tast. Pozneje sva bila s soprogo tudi zaposlena in ni bilo težav. Prvi denar sem s športom zaslužil tam leta 1968, začel sem pa leta 1956. Vozil sem se v Maribor, da sem se tam najedel, saj sem v Ljubljani pravzaprav živel ob kruhu in mleku. Ko sem šel prvič na rižoto v delavski dom, sem si zlomil zob in potem nisem več hodil tja.

Zelo zgodaj ste se prebili v državno reprezentanco Jugoslavije.
Opazil me je Saša Gec in javil Aci Nikoliću. Gec je bil nekoč najboljši igralec reprezentance, takrat pa se je zdravil na Pohorju, zbolel je namreč na pljučih. Leta 1956, praktično še pred maturo, me je Nikolić iz republiškega ligaša poklical na prve tekme v Francijo, Turčijo. Leta 1956 smo odigrali dve tekmi, 1957, ko je bilo na sporedu EP, okoli deset, zdaj pa reprezentance igrajo tudi po 20 in več tekem na leto.

Branko Oblak je večkrat trdil, da je bila nogometna reprezentanca Jugoslavije sestavljena po nacionalnem ključu. Je bilo podobno v košarki?
Ne, ne bi rekel. Drugače ne bi igral 14 let v reprezentanci. Mislim, da je bil ključ kakovost igralcev. Res pa je, da sem se včasih kakšnega igralca potegnil za 11. ali 12., da sem bil v sobi s Slovencem. Pa nisem nacionalist (smeh).

Trenersko delo ni bilo zanj. © Dejan Mijovič

Po koncu igralske kariere ste se za kratek čas ukvarjali tudi s trenersko službo.
To je bilo po sili razmer. Ko sem prenehal z igranjem, ni nihče želel prevzeti Olimpije in sem samo pomagal. Bil sem namreč v službi od leta 1960. Nisem želel biti odvisen od trenerjev in uprave. Takrat sem vskočil, tisti trener je potem rekel, da tako ne gre, da bo on vodil treninge in jaz tekme. In sem odstopil. Ko je leta 1977 IMV propadel, me je nekdanji predsednik države Milan Kučan prepričal, da poskusim, vendar ni šlo. Pritiski so bili preveliki, pa tudi ugotovil sem, da nisem za to. Ni mi šlo v glavo, da moram stokrat ali večkrat povedati isto stvar. Če ti je v mojih časih trener nekaj moral povedati trikrat, so te imeli za neumnega.

Zasebno

Ivo in Katja Daneu imata dva sinova. Klemen se je bolj ukvarjal s taborništvom, Jaka pa se je po vzoru očeta vrgel v košarko.

Je morda težava v tem, da so veliki igralci težko trenerji, ker njihovi varovanci ne znajo tistega, kar so sami še predobro znali?
Ne, jaz nisem obremenjen s tem. Nikoli nisem govoril o sebi, to prepuščam drugim. To ni lažna skromnost. Za lastno hvalo veste, po čem se valja (smeh). Sem realen človek, ko sem igral, sem igral. Že dve leti prej sem vedel, kdaj bom nehal. Ravno zato, ker sem bil zaposlen in sem imel kar naporno službo pri zagrebškem Velesejmu do leta 1970. Lahko povem primer, da me direktor ni pustil, da bi pred olimpijado v Mehiki treniral in sem šel na letalo pred treningom. Zato so podaljšali priprave na olimpijado, da sem lahko treniral 14 dni. Kar je izjema, ampak nobeden izmed igralcev ali vodstva se ni pritoževal. Verjetno so me potrebovali.

Poškodbe?
Prvič sem bil poškodovan leta 1955 še v Mariboru. Potem me je mnogo pozneje neki Romun Nosijevič spotaknil in sem padel. Takrat se mi ni poznalo, zdaj pa čutim zapestje. Takrat sem še lahko dve leti igral, zdaj pa težko pregibam. To je bila edina resna poškodba. Verjetno je posledica, da me malo hrbet boli, hrbtenica in kolk. Vendar mi je moj zdravnik dr. Žorž rekel, da me bo operiral šele čez 15 let in sem mu takoj dal roko.

"Evropa se je približala Ameriki." © Dejan Mijovič

Pred košarko ste se ukvarjali z nogometom.
V Mariboru smo Ljudski vrt gradili udarniško, tam je bilo včasih pokopališče. Včasih se nisi imel s čim ukvarjati, ni bilo kina, televizije, interneta in ni bilo drugega za početi, kot da si šel na športno igrišče. Denarja za teniški lopar ni bilo, tako da sem šel na nogomet. Tam se je zgodilo, kar se je: dobil sem žogo v glavo, padel v nezavest in se mi je nogomet zameril. Ampak pozneje sem videl, da ni bil kriv tisti igralec, ampak jaz, ker sem stal na takem mestu. Tako da zdaj hodim tudi na nogomet.

Ste za Olimpijo ali za Maribor?
Je recimo redkost, da mi je vseeno, kdo zmaga, ko igrata Olimpija in Ljubljana, ker v vsakem primeru zmagajo moji. Drugače sem pa za Maribor.

Za konec: kdo vas navdušuje v svetovni in evropski košarki?
Trenutno so to gotovo Parker, Duncan in Ginobili, krasna trojka, vendar je tudi v Ameriki mnogo odličnih igralcev. Evropska košarka se je približala ameriški, vendar na račun tega, da je ameriška nekoliko padla. Ne bi operiral z imeni, ker je ogromno dobrih in veliko povprečnih košarkarjev.

Pri naših?
Na žalost je med tistimi, ki igrajo Sloveniji, vedno manj pravih zvezd. Marko Milič je recimo izjemna osebnost, tako po svoji tehnični kakovosti kot po človeški. On to združuje in upam, da bo Olimpijo nekoliko dvignil, vendar ne s tem kadrom. Olimpija bi potrebovala še vsaj tri ali štiri igralce, na centrih in krilnem položaju, če se hočemo enakovredno kosati z evropskimi ekipami.