Že dolgo pred peto etapo se je vedelo, da se bodo v njej za zmago pomerili najboljši sprinterji, na koncu pa je bil med njimi najmočnejši Nizozemec Olav Kooij. Zaradi padcev v zadnjih kilometrih je bilo v cilju kasneje kar nekaj zmede in preračunavanja.

Do padca v glavnini je namreč prišlo več kot pet kilometrov pred ciljem, zato kolesarji, ki so zaostali za prvo skupino, niso mogli računati na nevtralizacijo zaostankov. Medtem ko se je 20 kolesarjev borilo za etapno zmago, so ostali v cilj prišli z različnimi časovnimi pribitki glede na zmagovalca.

Tadeju Pogačarju, ki je ciljno črto prečkal kot prvi v prvi večji skupini, so tako namerili 14 sekund zaostanka. Jonas Vingegaard, ki je imel nekaj težav in je v cilj prišel celo na kolesu moštvenega kolega Victorja Campenaertsa, je sicer zaostal za 25 sekund, vendar so mu po napisanih pravilih pripisali enak čas kot Slovencu.

Pravila namreč pravijo, da mora biti razlika med posameznimi kolesarji vsaj tri sekunde, da se prihod posameznika v cilj šteje kot nov čas. In to se je tudi zgodilo.

Če smo sekunde šteli pravilno, sta Vingegaard in nosilec rumene majice Torstein Træen sicer za zadnjim kolesarjem iz 'Pogijeve skupine' zaostala za štiri sekunde, vendar se je med obema skupinama znašel kolesar Cofidisa Hugo Page. Ta je za prvo skupino zaostal manj kot tri sekunde, prav tako pa razlika med njim in Vingegaardom ni znašala več kot toliko.

Če se kolesar ekipe Cofidis tako ne bi znašel na tem mestu, bi Vingegaard in Træen v primerjavi s Slovencem izgubila 11 sekund, tako pa so kolesarji od 21. Pogačarja do 79. Tima Marsmana imeli enak čas.

V tretji etapi je sicer Pogačar Vingegaardu s sprintom v klanec odvzel dve sekundi, vendar so pravila v sprinterskih etapah drugačna zaradi varnosti.

Če favoritom za skupni seštevek ne grozijo časovne razlike, se namreč običajno umaknejo v ozadje in boj za etapno zmago prepustijo le specialistom za sprint in njihovim pomočnikom. S tem je gneča na čelu precej manjša, hkrati je seveda manj tudi možnosti za padec.