Jugoslovanska nogometna reprezentanca je generacijo pravih draguljev rodila ravno v najbolj
neprimernem zgodovinskem trenutku. Krvava državljanska vojna in razpad "plavih" se je zgodil prav
tedaj, ko je zadnji jugoslovanski selektor
Ivica Osim zbral šopek igralcev, ki jim je bilo usojeno, da svoje kariere ovenčajo
še z velikim mednarodnim naslovom.
Robert Prosinečki, Dragan Stojković, Alen Bokšić, Vladimir Jugović, Dejan
Savičević, Darko Pančev, Predrag Mijatović in seveda tudi Srečko Katanec so bila v ranih
devetdesetih imena, za katera so se grebli prav vsi največji evropski klubi. Jugoslavija, ki je
ravno leto pred nastopom na Švedskem dobila prvega zmagovalca tedanjega evropskega pokala prvakov,
beograjsko
Crveno Zvezdo, je morala žal turnir na severu Evrope spraviti v skladišče
zgodovine in s tem je vsem nadaljnjim generacijam zastavila vprašanje, ki nikoli ne bo dobilo
odgovora: "Kaj pa če …?"
Prvič in zadnjič?
|
|
Danci so leta
1984 ob svojem debiju na evropskih prvenstvih nastopili v polfinalu, leta
1988 so izgubili vse tri tekme, leta
1992 osvojili naslov, pozneje pa so se le še leta
2004 uspeli prebiti med osem najboljših. Letos se prvič po 24 letih niso uvrstili
na sklepni turnir.
|
Leta 1992 je na evropskem prvenstvu nastopalo le osem ekip. V polfinale sta se uvrstili obe prvo uvrščeni v skupinah A in B, turnir pa je postregel tudi z novostjo, ki je dandanes že povsem samoumevna: prvič v zgodovini velikih tekmovanj so imeli nogometaši na hrbtu izpisana svoja imena. Turnir je tudi sicer zaznamovala nova politična karta Evrope: na Švedskem se je namreč poslovila tudi tvorba, poznana pod imenom Skupnost neodvisnih držav , začasna naslednica razpadle Sovjetske zveze.
|
John-Faxe Jensen (desno) je zabil prvi zadetek v finalu. Na sliki v boju s slovitim Nemcem Matthiasom Sammerjem. © AFP |
V polfinalu se je ekipa "Danish Dynamite" pomerila z branilcem naslova Nizozemsko . Marco Van Basten, Ruud Gullit, Frank Rijkaard in Dennis Bergkamp so tudi na Švedskem merili na sam vrh, a so tokrat trčili ob zid – zid, ki sliši na ime Peter Schmeichel . Najboljši vratar tistega časa je blestel ob izvajanju enajstmetrovk in zagrenil življenje junaku evropskega prvenstva leta 1988 Marcu Van Bastnu, v rednem delu pa je spet zablestel danski Osterc – Henrik Larsen; nogometaš, ki je svojo klubsko kariero skorajda v celoti prebil doma in pri nemškem drugoligašu Mannheimu, je dosegel dva zadetka in Dancem zagotovil podaljške. Tulipani so padli, sledila pa je ekipa, ki je tedaj žela strah in trepet vseh – nemški Elf.
|
Vedno je lepo osvojiti veliko tekmovanje, takrat pa je bilo še toliko
slajše, saj nas nihče ni pričakoval na evropskem vrhu. Odločilni gol sem dosegel le nekaj minut
pred koncem in velika Nemčija je bila na kolenih. To akcijo si velikokrat ogledam.
Kim Vilfort
|
|
Vse od leta 2004 in še bolj senzacionalnega slavja Grkov na Portugalskem, je danska zmaga predstavljala največjo senzacijo v zgodovini velikih tekmovanj. Eden od zvezdnikov prvenstva John-Faxe Jensen je priznal, da o takšnem uspehu nihče ni upal niti razmišljati. "Razpoloženje v ekipi je bilo takšno, da smo želeli vse tri tekme odigrati po najboljših močeh, vendar pa smo bili vsi prepričani, da možnosti za končno zmago preprosto nimamo," je povedal Jensen. Ob Nemcih, ki so ob porazu sprožili pravi preplah, je turnir skesano spremljal tudi največji danski nogometaš vseh časov Michael Laudrup . Starejši izmed bratov Laudrup se je namreč sprl s selektorjem Richardom Mollerjem Nielsnom in ga zato ni bilo med izbranci na Švedskem. "Ko bi le lahko zavrtel čas nazaj," je večkrat povedal nogometaš, ki je v Španiji nastopal tako pri Barceloni kot pri madridskem Realu.