Jugoslovanska nogometna reprezentanca je generacijo pravih draguljev rodila ravno v najbolj neprimernem zgodovinskem trenutku. Krvava državljanska vojna in razpad "plavih" se je zgodil prav tedaj, ko je zadnji jugoslovanski selektor Ivica Osim zbral šopek igralcev, ki jim je bilo usojeno, da svoje kariere ovenčajo še z velikim mednarodnim naslovom. Robert Prosinečki, Dragan Stojković, Alen Bokšić, Vladimir Jugović, Dejan Savičević, Darko Pančev, Predrag Mijatović in seveda tudi Srečko Katanec so bila v ranih devetdesetih imena, za katera so se grebli prav vsi največji evropski klubi. Jugoslavija, ki je ravno leto pred nastopom na Švedskem dobila prvega zmagovalca tedanjega evropskega pokala prvakov, beograjsko Crveno Zvezdo, je morala žal turnir na severu Evrope spraviti v skladišče zgodovine in s tem je vsem nadaljnjim generacijam zastavila vprašanje, ki nikoli ne bo dobilo odgovora: "Kaj pa če  …?"

Prvič in zadnjič?

Danci so leta 1984 ob svojem debiju na evropskih prvenstvih nastopili v polfinalu, leta 1988 so izgubili vse tri tekme, leta 1992 osvojili naslov, pozneje pa so se le še leta 2004 uspeli prebiti med osem najboljših. Letos se prvič po 24 letih niso uvrstili na sklepni turnir.

Po izbruhu nemirov v naši rajnki skupni državi sta Fifa in Uefa jugoslovansko reprezentanco izključili iz vseh mednarodnih nogometnih zvez, nepričakovano darilo pa je romalo v roke Dancem , ki so v kvalifikacijah za uvrstitev na evropsko prvenstvo leta 1992 zasedli drugo mesto v skupini. Danci so se v bližnjo Švedsko opravili tako rekoč iz ležalnikov sredi zasluženega letnega dopusta, novice pa so se najbolj razveselili v francoskem, angleškem in švedskem taboru, kjer so bili prepričani, da bo Danska v njihovi kvalifikacijski skupini zgolj topovska hrana. Kako narobe.

Leta 1992 je na evropskem prvenstvu nastopalo le osem ekip. V polfinale sta se uvrstili obe prvo uvrščeni v skupinah A in B, turnir pa je postregel tudi z novostjo, ki je dandanes že povsem samoumevna: prvič v zgodovini velikih tekmovanj so imeli nogometaši na hrbtu izpisana svoja imena. Turnir je tudi sicer zaznamovala nova politična karta Evrope: na Švedskem se je namreč poslovila tudi tvorba, poznana pod imenom Skupnost neodvisnih držav , začasna naslednica razpadle Sovjetske zveze.

John-Faxe Jensen (desno) je zabil prvi zadetek v finalu. Na sliki v boju s slovitim Nemcem Matthiasom Sammerjem.  © AFP

Danci so prvenstvo odprli proti Angležem in na prvi tekmi dosegli točko na slabem srečanju, ki se je končalo brez zadetkov. V drugem kolu so se na skandinavskem derbiju pomerili s Švedi , ki so slavili z 1:0, tako da je o njihovi usodi odločalo srečanje s Francozi . Eric Cantona in Jean-Pierre Papin sta galske peteline postavljala v vlogo nespornega favorita, a je ekipa, ki jo je tedaj vodil danes prvi mož Uefe Michel Platini , igrišče in turnir zapustila sklonjenih glav. Malo znani napadalec Lyngbyja Henrik Larsen je dosegel prvega od svojih treh zadetkov na Švedskem, zmago z 2:1 pa je potrdil Lars Elstrup . Prva senzacija torej, a sledili sta še dve.

V polfinalu se je ekipa "Danish Dynamite" pomerila z branilcem naslova Nizozemsko . Marco Van Basten, Ruud Gullit, Frank Rijkaard in Dennis Bergkamp so tudi na Švedskem merili na sam vrh, a so tokrat trčili ob zid – zid, ki sliši na ime Peter Schmeichel . Najboljši vratar tistega časa je blestel ob izvajanju enajstmetrovk in zagrenil življenje junaku evropskega prvenstva leta 1988 Marcu Van Bastnu, v rednem delu pa je spet zablestel danski Osterc – Henrik Larsen; nogometaš, ki je svojo klubsko kariero skorajda v celoti prebil doma in pri nemškem drugoligašu Mannheimu, je dosegel dva zadetka in Dancem zagotovil podaljške. Tulipani so padli, sledila pa je ekipa, ki je tedaj žela strah in trepet vseh – nemški Elf.

	Vedno je lepo osvojiti veliko tekmovanje, takrat pa je bilo še toliko slajše, saj nas nihče ni pričakoval na evropskem vrhu. Odločilni gol sem dosegel le nekaj minut pred koncem in velika Nemčija je bila na kolenih. To akcijo si velikokrat ogledam. Kim Vilfort

Finalna tekma na stadionu Ullevi v Göteburgu je osupnila svet. Favorizirani Nemci, ki so imeli tedaj naravnost zastrašujoče in na videz nepremagljivo moštvo, so morali čestitati Dancem, ki z izjemo vratarja Schmeichla, umetnika Briana Laudrupa in napadalca Flemminga Povlsena niso imeli nobenega nogometaša, ki bi lahko z eno samo potezo odločili potek tekme. Najprej je Elf v črnino zavil vezist John-Faxe Jensen , delo pa je v drugem polčasu dokončal Kim Vilfort , ki še danes ni pozabil magičnega večera v Göteburgu: "To je eden od največjih trenutkov v moji karieri. Vedno je lepo osvojiti veliko tekmovanje, takrat pa je bilo še toliko slajše, saj nas nihče ni pričakoval na evropskem vrhu. Odločilni gol sem dosegel le nekaj minut pred koncem in velika Nemčija je bila na kolenih. To akcijo si velikokrat ogledam," je za Žurnal24 dejal Vilfort.

Vse od leta 2004 in še bolj senzacionalnega slavja Grkov na Portugalskem, je danska zmaga predstavljala največjo senzacijo v zgodovini velikih tekmovanj. Eden od zvezdnikov prvenstva John-Faxe Jensen je priznal, da o takšnem uspehu nihče ni upal niti razmišljati. "Razpoloženje v ekipi je bilo takšno, da smo želeli vse tri tekme odigrati po najboljših močeh, vendar pa smo bili vsi prepričani, da možnosti za končno zmago preprosto nimamo," je povedal Jensen. Ob Nemcih, ki so ob porazu sprožili pravi preplah, je turnir skesano spremljal tudi največji danski nogometaš vseh časov Michael Laudrup . Starejši izmed bratov Laudrup se je namreč sprl s selektorjem Richardom Mollerjem Nielsnom in ga zato ni bilo med izbranci na Švedskem. "Ko bi le lahko zavrtel čas nazaj," je večkrat povedal nogometaš, ki je v Španiji nastopal tako pri Barceloni kot pri madridskem Realu.