Preberite še

Mik Pavlovič o krizi Olimpije Potop Olimpije proti Partizanu

Ivica Jurković je zadnje desetletje tesno povezan z Olimpijo . Tokratni je namreč že njegov tretji prihod v dvorano Tivoli , kjer bo prebil vsaj mesec dni. Krilni center, ki je svojo pot v Sloveniji začel v Rogaški Slatini , je zamenjal kar nekaj evropskih klubov, nastopal v Turčiji , Grčiji in Rusiji , vmes pa se je za dva meseca tudi podal v neznano in nastopal v iranski košarkarski ligi.

Ivica, še tretjič ste postali član Olimpije. Kdaj je prišlo do prvih stikov s klubom?
Do prvih stikov je prišlo, ko se je poškodoval Marko Milič. Klub je potreboval takojšnjo zamenjavo. Pri meni se je vedelo, zakaj gre. Sklenili smo enomesečno pogodbo. Če se do takrat ne vrne Marko, se lahko pogovarjamo naprej.

En mesec bo spet stanoval v Tivoliju. © Saša Despot

Kako vam odgovarja enomesečno sodelovanje?
Lahko povem, da sem v enomesečno sodelovanje pristal le zato, ker je to Olimpija. Olimpija je moj klub, nanjo sem navezan in v Tivoliju se počutim kot doma. Pred sezono sem treniral z Olimpijo do takrat, ko je ekipa začela s taktičnimi treningi. Potem sem treniral sam. Po tej Markovi smoli so ljudje iz kluba brž stopili v stik z menoj. Ne vem, ali so imeli tudi kakšne druge opcije, vprašanje je, kaj je sploh možno dobiti na trgu ta trenutek.

Ste sicer že razmišljali tudi o koncu kariere?
Za zdaj se počutim še dobro. Na tem nivoju lahko igram še sezono, dve, na kakšnem nižjem pa še precej dlje.

So bile v igri tudi kakšne druge možnosti?
Odpirala se je neka zanimiva možnost in sem nekaj časa čakal, vendar na koncu ni bilo nič iz tega. Olimpijina ponudba mi je prišla prav tudi zato, da vidim, kje sem, in da me morda kdo opazi.

Od začetka do konca

Jurković je v karieri zamenjal že veliko klubov. V BiH je igral za Borac Čapljino, Iskro Stolac in Lomotivo Mostar, v Slovenijo je prišel leta 1995 in pred prihodom v Olimpijo leto dni igral za Rogaško. Pozneje ga je pot vodila v Turčijo, kjer je za Turk Telekom nastopal štiri leta, dve sezoni je preživel v Grčiji (PAOK in Olympiacos). Pred povratkom domov je nastopal še v Iranu in do konca prejšnje sezone spet v Turčiji.

Evropo ste kar dobro prekrižarili. Kakšni so spomini?
V Turčiji mi je življenje zelo odgovarjalo, atmosfera v klubu je bila družinska. Tam sem res užival in se tudi naučil nekaj jezika. V Grčiji je drugače, tam so pomembne druge stvari. Tam moraš biti viden. V Olympiacosu sem igral ravno, ko je bil klub v prehodnem obdobju in mu je šlo zelo slabo, ravno takrat pa je odšel tudi predsednik Kokalis. Vendar sem se v tisti sezoni prepričal, za kako velik klub gre. Organizacija je neverjetna. Ko vidiš, koliko ljudi dela v klubu … Rusija je spet nekaj tretjega. Tam smo na gostovanje potovali tudi osem ur z letalom, skoraj povsem do Japonske. Življenje tujca je težko. Vsak trenutek te lahko zamenjajo.

Najbolj presenetljiv je bil vaš prestop h Kavehu. Nekaj več kot dva meseca ste nastopali tudi v košarkarsko eksotičnem Iranu.
Iranska reprezentanca je nastopala na olimpijskih igrah. Košarka tam ni tako slaba, kot si mi tu predstavljamo. Pri meni je odločal denar. Vendar pa se na življenje v Iranu nikakor nisem mogel privaditi. Lahko sicer počneš, kar želiš, vendar nimaš kaj početi. Si prost, a se počutiš kot v zaporu. Vse se dogaja v parkih, kultura je povsem drugačna kot pri nas. Mesto je ogromno, ima 22 milijonov prebivalcev. Lažje je iti v Maribor na kosilo, kot pa da prideš iz enega konca Teherana na drugega. Motilo me je tudi to, da ne moreš iz države. Ob prihodu ti vzamejo potni list. Če ga želiš nazaj, postopek traja osem delovnih dni.

Jurković se ni mogel privaditi na življenje v Iranu. © Saša Despot

Kako je bil organiziran klub?
S tem ni bilo težav. Imel sem svojega šoferja, ki sem ga lahko kadarkoli poklical. Klub je bil dobro organiziran, lastnik je dolgo časa živel na Nizozemskem in v Turčiji ter se je doma želel promovirati.

Torej ste bili ves čas zaprti v hotelu?
Našel sem kar nekaj ljudi z območja bivše Jugoslavije in čas preživljal z njimi. Vedno, ko sem rekel, da prihajam s Hrvaške, so vsi omenjali Ćira Blaževića. Bil sem tudi na debiju domače nogometne lige, ki ga je spremljalo sto tisoč gledalcev.

Je eksistenca rešena? Kaj nameravate početi po koncu športne poti?
Treba bo še kaj delati. Ne vem še, kaj bom počel po karieri. Upam, da ne bom ostal v športu. Trenerski poklic me ne zanima, to delo je preveč stresno. Cel dan si v dvorani, potem pa se vrneš domov s kupom kaset in cele noči gledaš tekme. Veliko lažje je biti igralec.

Ostajate pa v Ljubljani?
Da. Zagotovo bom ostal v Ljubljani.