Slovenci smo športen narod, radi rečemo. Po številu medalj na velikih tekmovanjih in po raznovrstnosti športnih uspehov sodimo, predvsem glede na manjše število prebivalcev, med svetovne fenomene. Sijaj aktualnih zvezdnikov svetovnega formata, ki so zrasli na sončni strani Alp, pa lahko zaslepi do te mere, da se skrijejo pereči problemi.
Ob udejstvovanju Tadeja Pogačarja, Luke Dončića, Jana Oblaka, Benjamina Šeška, Janje Garnbret, Domna in Nike Prevc, Tima Gajserja in drugih slovenskih šampionov se v Sloveniji odvija tudi neka druga, manj bleščeča zgodba. Vse več profesionalnih športnih klubov v kolektivnih panogah se sooča s propadom ali pa prestrukturiranjem v manj ambiciozne amaterske vode.
Majhnost slovenskega trga ni ovira za ustrezno financiranje najboljših športnikov v individualnih panogah, je pa razumljivo velika ovira pri nastanku mednarodno konkurenčnih kolektivov v rokometu, hokeju, odbojki, košarki in predvsem nogometu. In nihče ne pričakuje, da bomo velesila v teh športih. Toda aktualno stanje na naših tleh ni le posledica geopolitičnih razmer. In treba se je zavedati, da zaton ali celo mrk profesionalnega športnega kluba navadno ne prinese le konca članske ekipe, ampak v finančnem in organizacijskem razsulu veliko, pogosto nepopravljivo škodo utrpi tudi mladinska piramida, v katero je vključenih na stotine otrok, s katerimi delajo licencirani, v klubu zaposleni trenerji.
Pred nekaj meseci je bil odmeven stečaj NK Domžale. Nekoč državni in pokalni prvaki, ki so v tujino prodali kasnejše slovenske reprezentante, so klavrno končali zgodbo. Na tankem ledu je ND Gorica (tudi večkratni prvak), ki se muči na dnu 2. SNL. Resne finančne težave so na plan prišle v velenjskem Rudarju, soboški Muri … Koliko so te težave posledica (pre)ambicioznih uprav in slabih kadrovskih odločitev, koliko pa objektivnih razmer, je težko ugibati. Profesionalni šport terja resen finančni vložek. Čas suhih ali debelih krav je tudi pri največjih slovenskih klubih odvisen od darežljivosti in sposobnosti tujega kapitala. Tako je v Olimpiji in Mariboru. So zgodbe o uspehu, kot se trenutno dogaja v Celju. A vsi nimajo takšnih dobrih lastnikov oziroma upravljavcev. Tako v Prvi ligi zdaj vidno vlogo igrajo klubi iz manjših sredin, kot sta Aluminij iz Kidričevega in Kalcer Radomlje, ki kljub resnim omejitvam lokalnega okolja znata dobro in preudarno živeti znotraj svojih zmožnosti. Vsa čast vsem v teh in tudi drugih podobnih klubih, a to pove nekaj o tem, kaj je v Sloveniji zdaj dovolj za elitno raven. Kot tudi dejstvo, da je ambiciozni drugoligaš Brinje Grosuplje na poti do velikega finala Pokala Slovenije izločil tako Maribor kot Olimpijo, v polfinalu pa še omenjene Radomlje.
Proračun je smešen in še slabše bo
Košarkarski klubi so v zadnjih letih naleteli na novo oviro. Ob možnosti dobrega zaslužka v ameriški študentski ligi NCAA je mlade igralce še težje zadržati doma, saj jim ameriške univerze lahko ponudijo več, četudi ne gre vedno za bajne zneske. To se dogaja v ženski in moški košarki. Športni direktor Heliosa je po izpadu v polfinalu lige ABA 2, kar je za Domžalčane zelo spodoben rezultat, pred televizijskimi kamerami povedal, da je bil njihov proračun že letos "smešen", da razen Heliosa druge podpore ni, da se obetajo še slabši časi in da je ogrožen obstoj članske ekipe. Veliko večjih slovenskih mest nima močnega košarkarskega kluba, pred nekaj leti je na primer ugasnil sila ambiciozen in tudi rezultatsko uspešen projekt v Kopru.
Se spomnite časov, ko so rokometaši Celja posegali po evropskem vrhu? Ko smo imeli istočasno celo dve vrhunski moški rokometni ekipi in zraven še močan ženski Krim? Danes je rokometna liga prvakov, čeprav precej cenejša različica nogometne soimenjakinje, nedosegljiva. V številnih tradicionalnih rokometnih sredinah so klubi ugasnili, se ponekod spet pojavili, drugje več ne.
Se spomnite časov, ko je bil hokejski derbi med Olimpijo in Jesenicami odmeven športni dogodek? Kljub močnemu sponzorju so "železarji" že dolgo v škripcih. Tudi tu je seveda na mestu vprašanje o (ne)ustreznem upravljanju kluba, a jeseniški primer prav tako govori o slavni preteklosti, mučni sedanjosti in negotovi prihodnosti.
Večji amaterski klubi v kolektivnih panogah pogosto živijo iz dneva v dan oziroma iz sezone v sezono, odvisno od posluha lokalnih oblasti, ki morajo za javna neprofitna društva zagotoviti vsaj osnovno financiranje in ustrezno infrastrukturo. Kako si to predstavljajo lokalni odločevalci, je odvisno od občine do občine.
Oslabitev ali propad nekega močnega športnega kluba v manjšem slovenskem mestu lahko dolgoročno vpliva tudi na slabšo gibalno in socialno razvitost mladine, z odsotnostjo športne tradicije se izgublja možnost prenosa kulturnih vrednot med generacijami. Manj kolektivnih športov pomeni manj v kolektivu funkcionalnih posameznikov v obči družbi. V današnjem podivjanem pohodu individualizma bi nam malce več smisla za kolektiv prišlo še kako prav …
O potencialnih rešitvah oziroma vsaj ustreznih usmeritvah za težave ne gre pametovati, saj so znane. V letošnji kampanji pred parlamentarnimi volitvami je bilo celo slišati nekaj malega o tem, da je slovenska davčna zakonodaja zares mačehovska do športa. Vsi, ki so se na to temo oglasili, in bilo jih je nekaj iz obeh (oz. vseh, kakorkoli že) političnih strani, so se strinjali, da je sprememba potrebna in celo nujna, vključno z gospodarskim ministrom Matjažem Hanom, pod okrilje katerega je v preteklem mandatu spadal šport. Trenutni predpisi očitno preprečujejo večja vlaganja v šport oziroma podjetja pri nas od tega nimajo takšnih koristi kot v drugih, tudi po velikosti in moči kapitala primerljivih državah. Gosti predvolilnih soočenj in okroglih miz so imeli kar nekaj idej, veljalo bi kakšno preizkusiti.
Strah pred tujimi stavnicami
Poleg davkarije imamo v Sloveniji specifično situacijo pri oglaševanju tujih stavnic - nositeljic za slovenske razmere neizmernih količin kapitala, ki bi lahko končal v naših klubih. Vsakršni moralni očitki so odveč. Kdor vsaj malo pozna področje, ve, da velik del denarja slovenskih ljubiteljev stav že zdaj poberejo tuja podjetja, ne pa Športna loterija. Živimo v času, ko so takšne in drugačne spletne igre na srečo v gromozanskem razmahu, mi pa se domnevno bojimo … česa že? Ob vseh finančnih tokovih, ki hranijo sodobni komercialni vrhunski šport, bi bilo sponzoriranje nekega kluba s strani tuje stavnice res takšen zločin? Seveda ne. Za več sfer, na primer tudi za medije, bi bilo z vstopom stavnic na voljo precej več kapitala, ki bi ga država ob pametnem postopanju lahko speljala še na druga področja.
Če sem pred nekaj vrsticami že omenil ministrstvo, bi veljalo še nekaj dodati. Šport - rekreativni, amaterski, profesionalni ali vrhunski - vpliva na kakovost življenja ogromnega števila Slovencev. Vložki v športno infrastrukturo, športne klube in rekreativne površine spreminjajo vsakdan neke soseske, mesta ali vasi. Od tega je odvisen razvoj mladine, skrb za šport se odraža v smislu za kulturo in zdravje. V šport, neposredno ali preko družinskih članov, z redno vadbo ali le rekreativno, je vključenih na sto tisoče Slovencev. Morda bi veljalo razmisliti tudi o tem, da bi za to imeli samostojno ministrstvo. Če je število teh že tako ali tako bolj odvisno od trenutne politične temperature v državi kot pa od realnih potreb, zakaj pa ne? Morda bi tako celo kaj prihranili.