Športnikov, ki so zamenjali državljanstvo, je na olimpijskih igrah v Južni Koreji kar nekaj. Med njimi je tudi biatlonec Jakov Fak s srebrom za Slovenijo. Ta je bil rojen v Markopalju na Hrvaškem, a je praktično celo kariero trdno povezan s slovenskim biatlonom in slovenskimi trenerji.
Leta 2010 je na olimpijskih igrah v Kanadi Hrvaški priboril bronasto medaljo v 10-kilometrskem sprintu, ko je na četrto mesto potisnil kolega Klemna Bauerja, te dni pa je v Pyeongchangu srebrno v 20-kilometrski posamični tekmi pritekel in pristreljal Sloveniji. Po uspehu v Vancouvru so se apetiti Hrvatov povečali, Slovenci so iskali dovoljenje za prestop, Fak pa se je znašel med kladivom in nakovalom. "Dovolite mi, da ostanem športnik," je ena njegovih izjav iz tistih časov. Slovensko-hrvaški as pa ni bil edini s težavami pri prestopu.
Nizozemci so lahko v četrtek s strtim srcem spremljali, kako je hitrostni drsalec Ted-Jan Bloemen v kanadskem dresu osvojil zlato medaljo na 10.000 metrov, medtem ko je nizozemski zvezdnik Sven Kramer hudo padel. Bloemen? Ja, točno. Tisti Bloemen, ki je bil rojen v nizozemskem mestu Leiderdorp in je bil pred štirimi leti preslab, da bi ga sprejeli v nizozemsko reprezentanco. Zato se je preselil v Kanado in zamenjal državljanstvo. Konec koncev je bil njegov oče rojen v Kanadi.
V želji po nastopu na olimpijskih igrah se za takšen korak odločijo številni športniki. Dobiček od tega je imela tudi Nemčija. Četrtkova prva zlata medalja po 66 letih v umetnostnem drsanju med plesnimi pari ima francoski pridih. Francoski umetnostni drsalec Bruno Massot je namreč prevzel nemško državljanstvo, da bi lahko z Aljono Savčenko nastopil na olimpijskih igrah.
Pri tem pa je prišlo do hudega spora med nemško in francosko zvezo. Skoraj leto in pol je moral čakati, da je konec leta 2015 dobil dovoljenje. "Sem Francoz in rad sem tekmoval za Francijo. A zdaj tekmujem za Nemčijo, ker moram misliti na svojo kariero," je pojasnil po poročanju nemške tiskovne agencije dpa. Ponudba, da bi tekmoval skupaj z odlično Savčenkovo, je bila za umetnostnega drsalca preveč privlačna. A pot je bila težka, nemški potni list je dobil šele novembra 2017, ker je imel velike težave s testom za pridobitev državljanstva.
Takšne težave zelo dobro pozna tudi sankačica Aileen Frisch. Nemka, ki na olimpijskih igrah v Pyeongchangu zastopa barve gostiteljev, je bila mladinska svetovna prvakinja, nato pa kariero zaradi pomanjkanja rezultatov že skoraj končala, preden je dobila klic iz Južne Koreje. Test za pridobitev državljanstva je bil velik izziv. Med drugim je vključeval petje južnokorejske himne in preverjanje poznavanja kulture in zgodovini države.
Takšen test je moral opraviti tudi profesionalni ameriški hokejist Mike Testwuide, preden je smel v Pyeongchangu stopiti na led pod korejsko zastavo. "Res sem se moral veliko učiti. Če bi moral opraviti enak test o ameriški zgodovini, bi verjetno padel," je dejal. Šestindvajsetletnik je eden od sedmih severnoameriških članov hokejske ekipe Južne Koreje na igrah v Pyeongchangu. Rezultati so vidni, prvo tekmo so Južnokorejci z 1:2 tesno izgubili z nekdanjimi svetovnimi prvaki Čehi.
Svoj cilj pa je v Pyeonchangu že dosegla biatlonka Anastazija Kuzmina - Rusinja, ki je po poroki s slovaškim smučarskim tekačem Danielom Kuzminom prevzela slovaško državljanstvo. Potem ko je na zasledovalni tekmi osvojila srebrno medaljo, je izjavila, da želi še najmanj eno, ki bi jo posvetila svojemu bratu Antonu Šipulinu. Ruskega zvezdnika namreč Mednarodni olimpijski komite zaradi dopinške afere tako kot še množice odličnih ruskih športnikov ni povabil na igre v Pyeongchangu. Pred odhodom v Južno Korejo je bil njen brat zadnji, s katerim je Kuzmina govorila. "Dejal mi je, naj osvojim dve medalji - eno zase in eno zanj," je povedala. Druga je bila že na 15-kilometrski posamični tekmi.