Kako se spominjate obeh tekem z Ukrajino pred 16 leti?
Pred tekmama smo bili v položaju 'outsiderja', pred žrebom so si nas vsi želeli za tekmeca v dodatnih kvalifikacijah. Takrat je bilo to nekaj popolnoma razumljivega, še kvalifikacije pred tem smo osvojili le eno točko. Enostavno so si nas vsi želeli, Ukrajina pa je bila proti nam velik favorit. Imeli so dva zvezdnika, pravzaprav enega superzvezdnika v Andriju Ševčenku, drugi pa je bil Serhij Rebrov. Tu je bilo še nekaj igralcev, ki so bili že člani sovjetskih reprezentanc. Bili so zelo močni. A mi se nismo prestrašili. Odkar nas je prevzel Srečko Katanec, smo razmišljali povsem drugače, začeli smo nizati vrhunske rezultate in igre. Prikazali smo enotnost, veliko željo po uspehu, tudi ob manjšem podcenjevanju, ki smo ga bili deležni, pa smo jih nato uspeli izločiti.
In se uvrstili na evropsko prvenstvo.
Mislim, da smo se popolnoma zasluženo uvrstili na EP. Že na prvi tekmi smo imeli veliko težav, jaz nisem igral, Darko Milanič je nastopil poškodovan, manjkal je tudi Marko Simeunović … Imeli smo kar nekaj preglavic, a želje nam ni mogel vzeti nihče. Ta nas je vodila skozi ti dve tekmi, nič nas ni moglo ustaviti, tudi sodnik, slabo vreme, nič nam ni šlo do živega. O občutkih brez veze govoriti, saj jih niti ne znam opisati. To je bilo nekaj vrhunskega. Bili so takšni občutki, ki si jih še dan prej nisi znal zamisliti. A se je zgodilo, kasneje se je zgodilo še svetovno prvenstvo.
Kasneje se je tudi druga generacija prebila na svetovno prvenstvo, ostale reprezentance na nas gledajo drugače. Nismo več nekakšni začetniki, verjetno nas več ne zamenjujejo s Slovaki. Upam, da bo tudi ta generacija uspela ugnati Ukrajince.
Bi tiste zadetke proti Ukrajini v Ljubljani še znali natančno opisati?
Seveda. Najprej nam je evrogol sicer zabil Ševčenko. S strani je potegnil žogo v sredino in nato s svojo slabšo nogo streljal z notranjim delom stopala zadel pajčevino na našem golu. Mladen Dabanovič je v intervjuju dejal, da bi lahko morda bolje reagiral, a sem prepričan, da bi bil nemočen še marsikakšen boljši vratar v tistem času. Potem je zabil Zlatko Zahović. Enako je prišla žoga s strani, tudi on je streljal s slabšo nogo in zadel. Nato pa tisti gol Milenka Ačimovića … Ne glede na to, da je Aleksander Šovkovski storil napako in šel iz svojih vrat ter žogo poslal le do polovice igrišča na nogo Ačimoviću, je bilo v tistih dveh, treh sekundah potrebno žogo vrhunsko ustaviti in nato hitro pogledati in ustreliti. Nekateri bi rabili pet metrov, da bi žogo brcnili do gola, on je to naredil v parih korakih in zadel naravnost v tisti del mreže, ki jo ukrajinski vratar ni več mogel doseči. Takšen gol je prava redkost, to, da je bil dosežen na tako pomembni tekmi, pa ga je naredilo še bolj odmevnega.
Kaj pa v Kijevu?
Spomnim se, da smo imeli prosti strel. Zlatko je želel poslati žogo preko živega zidu, a se je ta odbila do Mladena Rudonje. Ta je sicer slabo streljal, a jo je Miran Pavlin na srečo preusmeril v mrežo.
Gol je padel nekako 15 minut do konca rednega dela. So bile zadnje minute zelo težke?
Vedno je tako. Včasih sta do konca le dve minuti in sodnikov podaljšek, a se ti zdi, da se čas potroji. Razmišljaš le o tem, da bo konec, boriš se in prosiš Boga, da ne pride do kakšne neumnosti. Nam se je vse izteklo po željah, potem pa je prišla veselica. Na igrišču, v slačilnici, na letališču, na letalu … To lahko doživiš le enkrat v življenju. Takrat je bilo to še toliko bolj posebno, ker smo nekako prebili led. Prvič je le prvič.
Kaj ste storili najprej po zadnjem sodnikovem žvižgu?
Ne vem. Mislim, da sem najprej padel na kolena in od sreče planil v jok. Saj je bilo zapisano, da sem nato omenjal hrvaške novinarje in medije in dejal, da nismo več samo smučarji. Da gremo s smučkami lepo na evropsko prvenstvo, oni pa ostajajo doma na morju. Spominjam se predvsem objemanja, večina nas ni mogla zadržati solza. Vsa čustva so planila na plan, vedeli smo, kaj vse smo vložili v tisti dve tekmi. Koliko smo delali na pripravah, koliko je bilo pogovorov, koliko koncentracije, enostavno nam je po koncu tekme vse popustilo. Na koncu se nismo več mogli kontrolirati. Popolnoma vseeno bi bilo, če bi se slekli do golega in po tistem mrazu tekali po zelenici. V tistem trenutku nam je bilo popolnoma vseeno.
Sledil je sprejem na Brniku. Ste pričakovali takšen odziv sredi noči?
Ob prvem takšnem uspehu že pričakuješ nekaj, a morda v nekoliko manjši meri. Čeprav je bil tisti sprejem po uvrstiti na SP, še nekoliko bolj spektakularen. Mislim, da nas je pričakalo okoli deset ali 12 tisoč ljudi, avtomobili so bili parkirani do Kranja. Bilo je … Prvič je najbolj spontano, vedno bo zapisano katera generacija se je prva uvrstila na veliko tekmovanje. Mi nismo Španci, Nemci ali Italijani, ki se redno uvrščajo na prvenstva. Smo majhna država in takšen uspeh je neverjetno odmeven, v spominu ti ostane za celotno življenje. Xaviju in podobnim, ki so osvojili že prav vse, takšne reči ne pomenijo veliko, nam pa vsekakor so. In nam bodo celo življenje. Še letalo je zakrožilo okoli letališča, pilot pa nam je dejal, naj si pogledamo, kaj nas čaka in nas je malce nagnil. To je bilo mravljišče. Res je bilo enkratno.
Vaša generacija se je na reprezentančnih tekmah dokazovala, trenutni člani izbrane vrste pa že igrajo v Italiji, Španiji, Nemčiji … So tako lačni uspeha kot vi?
Prepričan sem, da takšne lakote za uspehom ni. Moje mnenje je, verjetno pa se z njim ne bodo vsi strinjali, da je bilo takrat precej težje uspeti kot danes. Bilo je precej več kakovostnih reprezentanc, reprezentančni nogomet je bil na višji ravni. Spomnimo se le Romunov, pa Čehov s Tomášom Rosickýjem, Pavelom Nedvědom, Janom Kollerjem, Italije, ki je imela takrat vsaj štiri, pet izjemnih zvezdnikov v ekipi, Nemcev, Špancev, Francozov, ki so bili takrat tako ali tako evropski in svetovni prvaki … Močni so bili tudi Skandinavci. Danes tega ni. Nizozemci so se izgubili, Francozi se že nekaj časa lovijo, ni Dancev, ni Norvežanov, ni Švedov, Čehov, Romunov, edini konstantni ostajajo Nemci in Španci. Tu je še Belgija, ki je izjemno nadarjena in bi lahko v prihodnosti dosegla nekaj.
Skupni imenovalec takratne in zdajšnje izbrane vrste je Srečko Katanec. Kako je bilo trenirati pod njegovim vodstvom in kakšen se vam zdi zdaj?
Zame osebno je bil on najboljši selektor. Res je, da me ni vodil Matjaž Kek. Slednji je bil moj soigralec v Mariboru, bil je pomočnik trenerja, je vrhunska oseba, trener, a ga ne morem soditi kot selektorja. Po Srečku je tudi on dosegel izjemen uspeh, dela čudeže z Rijeko … Katanec bo zapisan v zgodovino slovenskega nogometa, saj je popolnoma spremenil miselnost v Sloveniji. Enostavno nam je vsem izbrisal iz glave, da smo majhni, da je za nas uspeh že tretje mesto v skupini, ali pa presenečenje na kakšni tekmi. Od prvega dneva nam je dal vedeti, da imamo dve nogi in dve roki ter da je tako tudi pri naših tekmecih. Poudarjal je, da se moramo le boriti in da nam ob pravem pristopu nihče ne bo zameril tudi poraza. Zame je bil Srečko v tistem času kralj, vse se je nato izšlo na pravi način. Je pač takšen kot je, mi smo ga takšnega sprejeli, on pa nas. Vse je dobro funkcioniralo do tistega svetovnega prvenstva. Doživeli smo pet čudovitih let, ki jih nikoli ne bom pozabil.
Danes se mi zdi, da je Srečko bolj umirjen kot takrat, tudi tekme vodi drugače kot takrat. Takrat se je kregal s sodniki, kregal se je z vsemi, sam je bil sposoben dvigniti tribuno na noge. Zdaj je bolj umirjen, mogoče leta prinesejo svoje. Je pa dejstvo, da obvlada svoj posel. Kot selektor se je izkazal, tu ni debate. A lahko si tudi Jose Mourinho, če ti ekipa ni razpoložena …
Kakšne so možnosti Slovenije za preboj na Euro2016?
Možnosti so 50:50. Današnja generacija začenja ti tekmi z druge stopničke kot mi. Če smo jih mi začenjali z razmerjem 20:80, je tokrat vse enako. Ukrajinci nimajo nekih zvezdnikov, imajo sicer Jevhena Konopljanko, ostali igrajo v domači ligi, ki je sicer kar močna. Vse bo odvisno od tega, kako bodo zaigrali nekateri, ki se doslej v reprezentanci še niso dali tega, kar so dejansko sposobni. Če bodo v izbrani vrsti pokazali predstave, ki jih kažejo v klubu, potem se lahko uvrstimo na Euro. Iz te skupine vedno izvzamem kapetana Boštjana Cesarja, Kevina Kampla in Milivoja Novakovića, ti vselej dajo svoj maksimum. Ti trije so nekaki 'liderji', ostali pa jih bodo morali spremljati. Če jih bodo spremljali v borbenosti, želji, potem imamo velike, velike možnosti za napredovanje. Če se pri nas pokaže želja, naša slovenska trma, ni ukrajinske reprezentance, ki bi nas ustavila.
Ne. Mislim, da ne. Morda je kakšnih 30 let nazaj še odločala prednost domačega igrišča, danes tega ni več. Sodniki naj bi sodili fer, tu je ogromno kamer, ki jih včasih ni bilo, popolnoma vseeno je, kje igraš prvo tekmo. Lepše pa je, če se uvrstiš naprej pred domačimi gledalci, da se veseliš s svojimi ljudmi. Že na stadionu imaš veselico, mi smo morali dvakrat do nje še pripotovati ogromno kilometrov. V tem pogledu je boljše, če imaš drugi dvoboj doma.
Vi ste igrali na Bežigradu, ki zdaj žalostno propada.
To je bil za nas kultni stadion. Tam smo pod Katančevim vodstvom izgubili le prvo tekmo, ko smo igrali z Norvežani. Pa še na tem dvoboju je bilo nekaj čudnih sodniških odločitev, tiste tekme ne bi smeli izgubiti. Od takrat nismo več izgubljali. To kar se zdaj dogaja, je tragedija. To je možno le v Sloveniji. Da se onemogoči človeka, ki bi rad vložil svoj denar. Joc Pečečnik je pravi poslovnež, ki bi rad vlagal v svoji državi, to pa mu preprečijo neki vrtičkarji. Zaradi hrupa. Kako sploh imajo vrtičke sredi mesta? To je smešno. V Hollywoodu bi iz tega lahko naredili film. Zdaj so sicer Stožice, ki pa nimajo tiste duše kot Bežigrad.
Ima tega Ljudski vrt več?
Ima. Absolutno. Maribor je nogometno mesto, ljudje živijo za to igro. Časi so drugačni. Včasih si že iz Kopra do Ljubljane potreboval nekaj ur, zdaj pa si v dveh urah s Primorske v Mariboru. Ljudje radi pridejo sem, se zabavajo, atmosfera je prava. Ljudski vrt je zdaj to, kar je za nas včasih bil Bežigrad.
Pogrešate evforijo pred dvobojem?
Osebno pogrešam takšne tekme. To je bil vedno adrenalin, posebej na takšnih tekmah, na njih lahko le uživaš. Takšni dvoboji ti ostanejo za celo življenje v spominu. Kot nekdanji igralec pogrešam samo to. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi se vrnil samo zaradi takšnih tekem.
Kje boste spremljali tekmo?
Mislim, da kar doma. Ni mi veliko do tega, da bi šel na stadion. Bil sem nekajkrat na tekmah Maribora v Ligi prvakov, a mi ni do tega, da bi poslušal razne komentarje. Vsi vse vedo, vsi so pametni, še zlasti, če je rezultat negativen. Raje sem doma pred televizijo, kjer imam svoj mir.
Veliko se je izboljšalo. Infrastruktura je boljša, pogoji za trening so boljši, pojavile so se umetne trave … Mi smo trenirali na pesku, na trdi podlagi. Je pa tako, da smo mi igrali 'nonstop', ni bilo trenutka, da ne bi razmišljali, kje lahko igramo. Če ne drugače, je šlo pa z dvema kamnoma na ulici. Polovica se je slekla zgoraj in si vedel s kom igraš. Zdaj so reflektorji, pogoji, a vse skupaj ne pomaga, če je tu še ogromno drugih priložnosti, ki se zdijo otrokom privlačnejše od brcanja žoge. Računalnki, televizije, telefoni … Večkrat se tudi ne gleda na kakovost, pravijo, da mora ta in ta igrati zaradi tega, veliko je razlik od kluba do kluba. Nisem preveč optimističen glede prihodnosti slovenskega nogometa.
Pravijo, da je zdaj bolj atletski nogomet. Ne vem. Vsi imajo youtube, naj si ogledajo tekme Hajduka, jaz sem 'hajdukovec', iz sezone 1984/85, ko so igrali v četrtfinalu in polfinalu pokala Uefa. Ni neke razlike. Enako je šlo za presing, ko se je vzela žoga jih je pet, šest v polnem sprintu steklo v napad, ko so izgubili žogo, so bili takoj vsi nazaj. Ni mi treba filozofirati o včasih in zdaj. Hvala Bogu, da obstaja takšen virtuoz kot je Lionel Messi, brez njega bi bil to tečen 'fuzbal'. Nimaš koga gledati. SP v Braziliji je bilo negledljivo. Messi v reprezentanci nikoli ne pokaže vsega, Cristiano Ronaldo s Portugalsko ne more veliko narediti in tu se zgodba konča. Ok, tu je še Neymar. Gre za tri igralce, včasih pa je imela samo Brazilija štiri ali pet takšnih nogometašev.