V Kranju se piše nova kolesarska zgodba. Ekipa Factor Racing, ki sloni na bogati tradiciji Kolesarskega kluba Kranj, se je nedolgo nazaj predstavila v prenovljeni podobi, zdaj pa je s povezovanjem z ameriško ekipo Modern Adventure Pro Cycling naredila nov pomemben korak v svojem razvoju.
O delovanju kluba, v katerem je kolesarsko pot začel tudi Matej Mohorič, strateškem partnerstvu z Američani in o tem, kaj to pomeni za razvoj in prihodnost slovenskega kolesarstva, smo se pogovarjali z generalnim direktorjem Factor Racinga Joštom Zevnikom.
Ekipa kolesarskega kluba Kranj je v lansko sezono vstopila pod imenom Factor Racing. Ali gre za povsem samostojen projetk ali nadaljevanje zgodbe moštva Sava Kranj?
Factor Racing ni projekt, ki bi nastal iz nič. Gre za nadaljevanje in razvoj zgodbe, ki jo je desetletja gradil Kolesarski klub Kranj. Pomembno se mi zdi poudariti, da ne govorimo o prekinitvi s preteklostjo, ampak o naslednjem logičnem koraku. Spremenile so se le ambicije in mednarodni okvir, v katerem delujemo.
Kako bi danes definirali Factor Racing? Je to UCI kontinentalna ekipa ali širši razvojni program pod večjim mednarodnim okriljem?
Formalno smo UCI kontinentalna ekipa, vendar je projekt veliko širši od samega tekmovalnega programa. Factor Racing mednarodno povezuje kolesarstvo in športe, s katerimi je povezano kolo. Vse se je začelo s tem, ko sem prevzel ekipo v Kranju, moj delodajalec pa je želel pomagati. Factor Racing sedaj pod tem imenom združuje cesto, gravel, MTB in triatlon.
Prehod na višjo raven ni odvisen samo od rezultatov. Potrebni so večji proračun, močnejša organizacijska struktura, širši dirkalni program, profesionalizacija ekipe in dolgoročna stabilnost. Zaenkrat se o tem ne razmišlja, sploh bomo sodelovali z Modern Adventure.
Kako je prišlo do sodelovanja z ekipo Modern Adventure Pro Cycling – kdo je naredil prvi korak in kako je potekal prvi stik?
Do sodelovanja je prišlo prek moje primarne vloge v podjetju Factor, kjer delujem na področju športnega marketinga. V tem okviru že več kot leto dni sodelujem z Georgeom Hincapiejem in njegovo organizacijo. Factor Racing je po drugi strani projekt, ki ga razvijamo v Sloveniji skupaj s Kolesarskim klubom Kranj. Čeprav sem močno vpet v njegovo delovanje, je moja osnovna profesionalna vloga povezana s podjetjem Factor, medtem ko je razvoj kontinentalne ekipe v veliki meri rezultat moje osebne predanosti kolesarstvu in želje, da naš klub ponovno postavimo na pomembno mesto evropskega kolesarskega zemljevida. George je iskal partnerja v Evropi, ki bi lahko pomagal pri razvoju mladih kolesarjev in vzpostavitvi kakovostnega razvojnega programa. Skozi najino sodelovanje sem mu predstavil zgodbo Kolesarskega kluba Kranj, tradicijo, razvoj Factor Racinga in svojo vizijo, kako lahko združimo slovensko kolesarsko znanje z ameriškimi ambicijami. Mislim, da ga ni prepričala zgolj ekipa sama, ampak predvsem zgodba, ljudje in vizija. Ko je spoznal, kaj gradimo in kam želimo priti, je v tem prepoznal priložnost za dolgoročno partnerstvo. Iz tega zaupanja in skupnega pogleda na razvoj kolesarstva je nato zraslo sodelovanje, ki ga danes predstavljamo.
Pri tovrstnemu združevanju moči je verjetno potrebno uskladiti številne podrobnosti. Ali je odločitev za sodelovanje padla že po nekaj pogovorih ali je šlo za bolj dolgotrajen proces?
Pravzaprav smo se precej hitro strinjali, da želimo sodelovati. Že v prvih pogovorih smo ugotovili, da imamo podobne poglede na razvoj kolesarjev, vlogo razvojnih ekip in prihodnost projekta. Seveda pa je nekaj drugega sprejeti odločitev za sodelovanje, kot pa takšno partnerstvo dejansko postaviti na noge. Pred nami je še precej dela pri usklajevanju športnega programa, organizacijske strukture, odgovornosti, logistike in vseh podrobnosti, ki jih takšno mednarodno sodelovanje prinaša. Lahko bi rekel, da je bila odločitev hitra in lahka, izvedba pa je proces, ki še vedno poteka.
Kdaj ste prvič začutili, da lahko to preraste v strateško partnerstvo?
Takrat, ko smo ugotovili, da ne govorimo samo o eni sezoni ali enem projektu. Začeli smo govoriti o dolgoročni razvojni poti za kolesarje, o povezovanju evropskega in ameriškega prostora ter o tem, kako lahko skupaj ustvarimo nekaj, kar bo imelo vrednost tudi čez pet ali deset let.
Kaj obsega sodelovanje z Modern Adventure Pro Cycling?
Sodelovanje obsega športni razvoj, izmenjavo znanja, lažji dostop do evropskega tekmovalnega okolja za tisti del kolesarjev, ki so iz ZDA, povezovanje ekipnih struktur in ustvarjanje razvojne poti za mlade kolesarje. Gre za dolgoročno partnerstvo. Sodelovanje bo potekalo na širšem nivoju, kolikor nam bo to dopuščal čas. To velja zlasti z njihove strani. Zagotovo bomo sodelovali s strokovnjaki za prehrano, kar je trenutno zelo pomembno. Imamo to srečo, da imam pokrovitelja Nduranz. Veliko sodelujem z njimi in ker so Slovenci, mi je bilo še posebej všeč, da lahko to dvoje povežem. Ideja je, da bi si lahko izmenjavali tudi trenerje, a je veliko odvisno od financ. Obstajata dve možnosti, in sicer da z njimi sodelujemo kot razvojna ekipa, tako da bi si lahko med sezono izmenjavali kolesarje, a obstajajo določene omejitve. Za razvoj slovenskih kolesarjev bi bilo to še najboljše, saj bi lahko tako vskočili na kakšno večjo dirko, seveda pa to za seboj potegne finance in logistiko. Druga možnost, to pa je že dogovorjeno, je pa sestava obeh ekip, verjetno bomo imeli pol Slovencev in pol Američanov. Kar se tiče izmenjave kolesarjev, so vse opcije še odprte.
Kakšna je vaša vloga v ekipi Factor Racing?
Moja primarna vloga je v podjetju Factor, kjer delujem na področju športnega marketinga. Pri projektu Factor Racing Continental ekipe pa sem kot generalni direktor predvsem povezovalni člen med Factorjem, partnerji, ekipo in dolgoročno strategijo razvoja. Želim si, da Kranju ter slovenskemu kolesarstvu odpremo nove priložnosti.
Več let ste bili tesno povezani z ameriškim kolesarstvom, kako je ta povezava tlakovala pot do skupnega projekta?
Od leta 2014 pa nekje do 2017 sem delal za ameriško kolesarsko zvezo, tako da mi je ta mentaliteta zelo blizu. To je igralo pomembno vlogo, ker so oni takoj videli, koliko njihovih fantov poznam. Eden takšnih je Robin Carpenter, s katerim se poznava že 12 let. Kot glavni mehanik v ameriški zvezi sem spoznal vse kolesarje, ki danes dosegajo velik euspehe, tudi Seppa Kussa, ki se tedaj ni znal peljati s kolesom, saj je bil gorski kolesar. Pa se je naredil v vrhunskega cestnega kolesarja. Vedno sem bil povezan z ameriškim kolesarstvo, mogoče bomo imeli še neposredno povezavo z ameriško zvezo.
Ali lahko interese Američanov razumemo kot željo po evropskem oziroma slovenskem znanju?
Da, deloma zagotovo. Evropsko kolesarstvo ima zelo specifično okolje, tradicijo in način razvoja kolesarjev. Slovenija pa je v zadnjih letih dokazala, da kljub majhnosti ustvarja vrhunske rezultate. Mislim, da Američani v tem vidijo veliko vrednost in priložnost.
Kako pomembna je pri odločitvi vloga Georgea Hincapieja?
George ima ogromno izkušenj iz profesionalnega kolesarstva in zelo dobro razume, kaj je potrebno za uspeh na najvišji ravni. Poleg tega ima veliko mrežo kontaktov in sposobnost povezovanja ljudi okoli skupne vizije. Njegova podpora je bila zagotovo pomemben dejavnik pri nastanku tega sodelovanja. On je tisti, ki se na njihovi strani pogovarja in dogovarja.
George Hincapie je zelo spoštovan kolesarski strokovnjak, kljub temu pa je zaradi preteklih dopinških grehov in povezav z Lancom Armstrongom tudi kontroverzna osebnost. Ali ste imeli zaradi tega kakšne zadržke?
Kolesarstvo ima svojo zgodovino in te zgodovine ne moremo izbrisati. Zame je pomembno predvsem to, kakšne vrednote gradimo danes. Naše sodelovanje temelji na transparentnosti, profesionalnosti in jasni usmerjenosti v prihodnost. Verjamem, da je treba ljudi ocenjevati tudi po tem, kaj ustvarjajo danes in v dotičnem primeru spoštovati, da je nekdo pripravljen nekaj narediti za dobrobit športa. Veseli smo lahko, da ti ljudje niso izginili iz kolesarstva. George je zelo priljubljen v ZDA, v Evropi prav tako. Ko smo bili v Franciji, se je o njem govorilo skoraj toliko kot o Tadeju Pogačarju. Preteklost me ne zanima.
Kako boste zagotovili, da kljub mednarodnemu povezovanju ne izgubite slovenske identitete?
Mednarodno povezovanje tega ne sme izbrisati, ampak okrepiti. Cilj je, da slovenskim kolesarjem odpremo večja vrata, ne da bi pri tem izgubili svoje korenine. To seveda pomeni, da bo število slovenskih kolesarjev in pa ameriških zelo podobno. Bo pa zagotovo velika konkurenca za uvrstitev v ekipo, kar pa je po športni plati zelo dobrodošlo.
Ali lahko to sodelovanje vpliva na celoten slovenski kolesarski prostor?
Upam in verjamem, da lahko. Takšna partnerstva prinašajo nova znanja, nove povezave in nove priložnosti za mlade kolesarje. Če bomo projekt razvijali uspešno, bo njegov vpliv segel precej širše od same ekipe Factor Racing. Upam lahko samo, da bo podpora tudi iz slovenskega gospodarstva, ker je treba peljati zgodbo dečkov, deklic, mladink in mladincev tudi naprej.
Vidite Kranj še naprej kot eno glavnih valilnic kolesarskih talentov?
Naš klub, ki je stacioniran v Kranju, vidim kot eno izmed glavnih točk, ne pa edino. Mislim, da se danes še niti ne zavedamo povsem, kaj nam je s tem sodelovanjem uspelo pripeljati v Kranj in kakšne možnosti lahko iz tega nastanejo v prihodnjih letih. Kranj ima bogato kolesarsko tradicijo, vendar je zame še pomembneje, da smo uspeli vzpostaviti povezavo, ki mladim kolesarjem iz Slovenije odpira vrata v mednarodno okolje. To pomeni, da so v našem klubu vrata odrpta za vse. Šele čez nekaj let bomo lahko zares ocenili, kakšen vpliv bo imelo to partnerstvo. Če bomo zaradi tega projekta ustvarili več priložnosti za mlade kolesarje in močnejšo razvojno pot proti vrhunskemu kolesarstvu, bo to veliko pomembnejše od vprašanja, ali je naš klub največja valilnica talentov ali ne.
Če pogledamo pet let v prihodnost, kaj bi bil za vas dokaz, da ste s sodelovanjem sprejeli pravo odločitev?
Prvi dokaz bo, da sploh še imamo klub. Ker v teh časih vse, vsak dan visi na nitki. Tako, da to je prva stvar, obstoj kluba. Nato pa bo dokaz, če bomo imeli stabilen projekt, močna partnerstva in jasno razvojno pot za mlade kolesarje. Če bo zaradi tega sodelovanja kdo iz našega okolja dobil priložnost na najvišji ravni kolesarstva, pa bo samo pika na i.
Ali menite, da mladi kolesarji danes prezgodaj odhajajo v tujino?
Zagotovo. Po mojem bi morali vsaj tisto prvo leto ostati doma oziroma v svojem okolju, pa naj bo to v Sloveniji in ali kjerkoli drugje po svetu. Običajno imajo ti mladostniki še šolske obveznosti. Osebno sem velik pristaš tega, da otroci dokončajo šolanje, zato pri nas, če ne delaš šole, nisi v klubu. Že zato, da nam ne bi kasneje kdo očital, da se zaradi športne kariere ni mogel izšolati. Če ne gre za neke resnično izstopajoče talente, sem prepričan, da imajo na razpolago dovolj kvalitetnih dirk in osnovnega znanja, pa še kaj več, da jim lahko kasneje uspe preboj v kakšno tujo ekipo. Želim si, da bi Mednarodna kolesarska zveza (Uci) fante do 23 let vrnila na razvojni nivo. V zvezi s tem bomo na krovno zvezo podali pobudo, pri kateri bom tudi sam pomagal. Po mojem bi bil obstoj kolesarstva na našem nivoju potem mnogo lažji za vse klube.
Kako prepoznate kolesarski talent? Je to surova moč, zagnanost, pripravljenost za učenje?
Osebno se v treninge, vate in podobne zadeve ne poglabljam, ker to niti ni moja naloga. Za to imamo trenerje v klubu ali izven kluba, sodelujemo tudi s priznanimi trenerji iz World Tour ekip. Pri mlajših selekcijah je naš trener najpomembnejši razsodnik, on bo povedal, kako je bilo na dirkah, kakšno je stanje. Vsi fantje hodijo na testiranja, kar je v Sloveniji zelo dobro organizirano. Vsi kolesarji imajo možnost opraviti testiranje na Fakulteti za šport, Številke so, kakršne so, če jih ne dosežeš, boš težko profesionalni kolesar. Ni pa vse v številkah, tako da tudi če ti ne uspe, ne pomeni, da je pri 19, 20 letih že vsega konec.
Slovenija premore ogromno kolesarskega talenta, mladim pa dodaten zagon dajejo še izjemni uspehi Tadej Pogačarja, Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča in drugih. Kako pa je s strokovnim kadrom?
Kadra je premalo, je pa zato kvaliteten. Dobro se dela na Fakulteti za šport, tudi na kolesarski zvezi se trudijo zagotoviti usposabljanje. Vsi, ki delujejo v kolesarstvu, ostanejo vpeti v ta šport in so pripravljeni pomagati. Dober primer je moj oče (Matjaž Zevnik, op. a.), ki je dolga leta vodil klub in ga lahko vedno pokličem. Ko smo menjali trenerja, sem ga na primer prosil za pomoč, ker ima izkušnje s tem, z veseljem pa pride tudi na kakšno dirko. Kar zadeva strokovnost, ni nobenih težav. Je pa danes vse bolj zahtevno. Starši veliko pričakujejo od kluba. Zato pravim, da bi bilo bolje, če bi bilo manj dirkaškega pritiska in več zabave.
Katera starost je najbolj primerna za začetek organiziranega treninga kolesarstva?
Povsem odvisno od okolja. Če povem po pravici, menim, da čim pozneje. Prvič že zato, ker je to cesta. Mi sicer imamo velodrom, ampak smo pri uporabi omejeni zaradi drugih športov. Zelo malo fantov in deklet sprejmemo v klub pred desetim letom starosti. Saj je lepo imeti veliko članov, ampak potem potrebuješ tudi veliko osebja, kar je problem. Če bi imeli trenerjev na pretek, bi morda vzeli še kakšnega več, niti ne v smeri tekmovalnega kolesarstva, ampak bolj v smislu kolesarske šole. Sodelujemo z Matejem Mohoričem, ki prihaja iz našega kluba. Po dogovoru z njim veliko delamo na mlajših selekcijah, kjer pa ni vse podrejeno tekmovanju. Ker osebno verjamem, da je to pravi pristop. Če vprašate mene, v kategoriji dečkov sploh ne bi podeljeval nagrad za prva tri mesta, ker je to samo dodaten pritisk. Mogoče bomo tako zadržali nekoga, ki pri 12 letih še ni tako uspešen, bo pa morda pri 15 pokazal svoj talent. Vsak se razvija drugače.
Nahajamo se v zlati dobi slovenskega kolesarstva, ki je po vsej verjetnosti neponovljiva. Kako ta trenutek najbolje izkoristiti za dolgoročni razvoj športa?
Največja napaka bi bila, da bi uspehe samo občudovali. Zdaj je čas, da jih pretvorimo v sistem: Več otrok na kolesih, več podpore klubom, več trenerjev, več dirk in boljše pogoje za razvoj mladih športnikov. Uspehi naših šampionov so navdih, dolgoročni razvoj pa se vedno začne v klubih.
Kot zanimivost mi še povejte, kaj si ljudje najbolj napačno predstavljajo o delovanju ekipe, kot je vaša?
Veliko ljudi misli, da je ekipa samo skupina kolesarjev, ki pride na dirko. V resnici pa je za vsakim nastopom ogromno dela, organizacije, logistike, financiranja in ljudi, ki delujejo v ozadju. Kolesarji so najbolj viden del zgodbe, vendar brez vseh ostalih dirke sploh ne bi bilo mogoče izpeljati. Za primer, manjša ekipa kot naša ima na večjih dirkah poleg sedmih kolesarjev še osem do deset ljudi. V večji ekipi pa za osem kolesarjev na dirki po Franciji skrbi več kot 30 ljudi.
Všeč mi je miselnost, da se začne s tekmovalnim delom kolesarske kariere čim kasneje. Da je v začetku poudarjena predvsem …