Hrvaška leta 1990 še ni bil neodvisna država, še ni imela svoje reprezentance, konec koncev pa so njeni nogometaši še naprej nastopali za reprezentanco Jugoslavije. Vendar pa so se časi spreminjali, v zraku je bila revolucija, nacionalni naboj pa je bil vse močnejši. Grega Židan, kasnejši slovenski reprezentant in dolgoletni igralec Olimpije in Maribora, je na Maskimirskem stadionu pred 30 tisoč gledalci "debitiral“ za hrvaško reprezentanco. "Glede na to, da sem igral za Dinamo, so mi predstavili, da igra reprezentanca hrvaške lige. Potem je bilo to nekoliko bolj nacionalno vezano. Za srce se ravno nisem držal. Takrat je bilo predvideno, da bi tudi jaz vzel hrvaško državljanstvo in nadaljeval z nastopanjem za reprezentanco. Potem se je začelo ustanavljanje slovenske reprezentance in sem smatral, da sodim v njo,“ se danes tistih turbulentnih časov spominja Židan. Kako se je znašel v hrvaškem kotlu v Zagrebu? Je "pokalo“ od nacionalizma? "Ne bi rekel, da je pokalo, vsaj ne z negativnim predznakom. To bi morda primerjal s časom, ko se je Slovenija uvrščala na evropsko in svetovno prvenstvo, kjer se je videlo, da vsi stremimo k istemu cilju, ne pa da vsak pride samo gledati in pljuvati. Kar se je takrat dogajalo v Maskimirju, si moral doživeti. Tega z besedami ne morem opisati.“

Grega Židan je z Mariborom igral v Ligi prvakov. © Getty Images

Za Dinamo je po tem srečanju naš nekdanji reprezentant (tudi Hrvati v evidenci uradnih nastopov beležijo Grego) igral še dve leti in pol. "V določenih trenutkih so me spraševali, zakaj ne dajem roke na srce, kot vsi hrvaški igralci, ko igrajo himno. Moja domovina je Slovenija. Veliko ljudi je ravno zaradi te reprezentančne tekme predvidevalo in mislilo, da sem Hrvat. Če bi takrat zaprosil za državljanstvo, bi ga brez težav dobil.“

Hrvaška reprezentanca tedaj še ni bila sestavljena iz igralcev, ki so se kasneje uvrstili na EP v Anglijo leta 1996 in dosegli največji uspeh hrvaškega športa dve leti kasneje na SP v Franciji, ko so osvojili bronasto kolajno. Zvonimir Boban , Robert Prosinečki , Robert Jarni , Alen Bokšić in Andrej Panadić so isti dan igrali za mlado reprezentanco Jugoslavije, ki je v finalu evropskega prvenstva U-21 izgubila s Sovjetsko zvezo.

Hrvaški navijači praznujejo 17-letnico prve tekme svoje reprezentance. © Getty Images

Hrvatje ga sprejmejo lepše
So pa igrali nekateri drugi. Recimo Dražen Ladić , Zoran Vulić , Aljoša Asanović , Marko Mlinarić , Zlatko Kranjčar … Je Grega danes s temi velikani športa naših južnih sosedov še v stiku? "Stikov nimam. Res pa je, da sem na SP v Nemčijo šel preko hrvaške reprezentance, ko sem nazadnje obiskal Zagreb, pa sem se oglasil na njihovi nogometni zvezi. Imajo me za svojega, sprejeli so me prekrasno, precej bolje, kot sem pričakoval,“ razloži Židan in doda: "Tako me ne sprejmejo na NZS, za katero sem odigral 19 uradnih tekem in 10 neuradnih tekem. Čutiš, da so ljudje veseli, ko prideš, da jim ni odveč spregovoriti nekaj besed. Ne gre za vstopnice za velika tekmovanja, te konec koncev dobim tudi prek naše izbrane vrste, vendar je odnos nekaj povsem drugega. Želim si, da bi tudi pri nas odgovorni znali pokazati, da se spoštuje fante, ki s(m)o nekaj naredili za reprezentanco. Bojim pa se, da bodo na vse te, ki so izborili igranje na EP in SP v kratkem pozabili,“ razočarano ugotavlja 42-letni Ljubljančan. Na zgodovinskem srečanju v Zagrebu je bil tudi predsednik NZS Rudi Zavrl , ki je opravljal vlogo delegata. "Tega nisem vedel. Po tekmi je bil sprejem predsednika države in vsi smo šli tja. Z Rudijem Zavrlom se nisva pogovarjala, mislim, da se tudi nisva videla, ali pa se jaz ne spomnim tega,“ je sprehajanje po poti spominov zaključil Židan, ki danes pri Olimpiji skrbi za najmlajše nogometaše.