2. maja 1886 so francoski arhitekti in gradbeniki oddali več kot sto predlogov za izgradnjo stavbe, ki bi počastila stoto obletnico francoske revolucije. Nekateri od njih so bili res nenavadni.

Tako je eden od njih predlagal ogromno giljotino, za katero pa je komisija, ki je predloge ocenjevala, menila, da revolucijo kaže v preveč nenavadni luči. Drugi nenavadni predlog je med drugim predvideval izgradnjo ogromnega vodometa, ki bi dovajal vodo Parizu v primeru suše ter izgradnjo tristometrskega svetilnika, ki bi svetil tako močno, da bi lahko ljudje v najbolj oddaljenih delih države brali časopis tudi ponoči.

Na srečo milijonov bodočih turistov je komisija večino načrtov ocenila kot slabo pripravljene ali neizvedljive, medtem ko je Gustave Eiffel svoj predlog dobro zagovarjal. Po njegovih besedah so civilizacije že stoletja uporabljale kamen, zato bi morali za resničen prikaz napredka države uporabiti nov material – železo. Poudaril je, da bi bil stolp relativno poceni, lahko bi ga uporabljali tudi za meteorološke raziskave, bil pa bi zagotovo popularen tudi pri ljudeh.

Eifflov predlog je bil komisiji všeč, tako da so z deli začeli leta 1887. Stolp, ki ga na leto obišče tri milijone ljudi, so zgradili v dveh letih, za njegovo izgradnjo pa so potrebovali 15 tisoč kovinskih delov s skupno maso osem tisoč ton. Prva etaža stolpa je na višini 57 metrov, druga na 155 metrih in vrh na 300 metrih. Leta 1954 so za potrebe televizije namestili še dodatne antene, tako da je stolp zrasel na 320,75 metra.

15-letnica Eurotunela
Ideja o trajni povezavi Velike Britanije s celino se je pojavila že leta 1802, ko je Albert Mathieu predlagal izgradnjo umetnega otoka v sredini Rokavskega preliva, preko katerega bi vozile kočije. Naslednjih 150 let so britanski politiki in mediji zaradi strahu pred varnostjo države preprečevali poskuse, da bi izvrtali predor pod Rokavskim prelivom.

Šele leta 1985 sta britanska in francoska vlada pozvali podjetja, naj sporočijo svoje predloge za izgradnjo predora. Zmagal je Eurotunel, skupina desetih podjetij in petih bank, ki je z deli začel leta 1988.

Šest let kasneje sta 50,5 kilometra dolg predor, ki povezuje mesti Folkestone na britanski in Coquelles na francoski strani, slovesno odprla britanska kraljica Elizabeta in takratni predsednik Francije Francois Mitterrand.

Že od odprtja predora se upravljalci predora srečujejo s problemi, kot so požari, nelegalnimi priseljenci in iskalci azila, ki skušajo v Veliko Britanijo priti kar peš. Begunski kamp v Sangattu je celo privedel do manjšega spora med Veliko Britanijo in Francijo, ki je trajal vse do leta 2002, ko je takratni notranji minister Nicolas Sarkozy ukazal, da se kamp zapre.