Kako ljudje v Iranu dojemajo demokracijo?
Po drugi svetovni vojni je v Iranu delovala ureditev, kjer je šah prišel na oblast po demokratični poti. Zadnjega so spodbijali od zunaj (CIA), prišlo je do državnega udara in od sredine 50. let se je v Iranu začelo bolj ali manj represivno in avtoritarno, prozahodno vodenje države. To je sredi 70. let doseglo vrhunec v velikih manifestacijah, ki so bile pogosto krvavo zatrte. Po revoluciji leta '79 so se zadeve radikalno spremenile.

Imajo ljudje vtis, da državo vodi predsednik ali varuhi revolucije?
Vsi vedo, da varuhi revolucije ostajajo ključna politična sila, ki prek ajatole – vrhovnega verskega poglavarja – usmerja politične odločitve. Predsednik Mahmud Ahmadinedžad se odlikuje po populističnih nagovorih, grožnji ZDA in Izraelu in uživa precej visoko podporo. Resda ne tako veliko, kot je pokazal rezultat volitev, a vendarle ostaja priljubljen na podeželju in v manjših krajih.

Kakšen signal pošiljajo zadnje demonstracije?
Signal je seveda pozitiven. Kaže na to, da vendarle ne gre za totalitaren režim, kot ga rišejo v zahodnih medijih. Če bi bil na delu totalitarizem, do tega sploh ne bi moglo priti. Vsak, ki ve malo več o Iranu, pozna tudi široko medijsko in intelektualno kulturo v večjih mestih.

Kaj protesti pomenijo za iransko demokracijo?
Zgolj potrditev na volitvah je majhen izraz demokratične volje. To, kar se dogaja zdaj, je veliko bolj prežeto z demokratičnim nabojem. Protestniki odpirajo tudi druga vprašanja, povezujejo se skupine, ki tega prej niso počele. Prav tako pa jih ne moremo reducirati le na sponzorstvo z Zahoda.