Kako ljudje v Iranu dojemajo demokracijo?
Po drugi svetovni vojni je v Iranu delovala ureditev, kjer je šah prišel na oblast po
demokratični poti. Zadnjega so spodbijali od zunaj (CIA), prišlo je do državnega udara in od
sredine 50. let se je v Iranu začelo bolj ali manj represivno in avtoritarno, prozahodno vodenje
države. To je sredi 70. let doseglo vrhunec v velikih manifestacijah, ki so bile pogosto krvavo
zatrte. Po revoluciji leta '79 so se zadeve radikalno spremenile.
|
Morala, policija, stroga ureditev in formalizacija odnosov med spoloma, poudarjanje družinskih vrednot – vse to je v rokah desnega islamizma. Paradoksalen je že sam naslov Irana – islamske republike, če vemo, da moderna republika pomeni ločitev države od cerkve. V Iranu vlada verska oligarhija (mule) v navezi z desno frakcijo političnega razreda.
Imajo ljudje vtis, da državo vodi predsednik ali varuhi revolucije?
Vsi vedo, da varuhi revolucije ostajajo ključna politična sila, ki prek ajatole – vrhovnega
verskega poglavarja – usmerja politične odločitve. Predsednik Mahmud Ahmadinedžad se odlikuje po
populističnih nagovorih, grožnji ZDA in Izraelu in uživa precej visoko podporo. Resda ne tako
veliko, kot je pokazal rezultat volitev, a vendarle ostaja priljubljen na podeželju in v manjših
krajih.
Kakšen signal pošiljajo zadnje demonstracije?
Signal je seveda pozitiven. Kaže na to, da vendarle ne gre za totalitaren režim, kot ga
rišejo v zahodnih medijih. Če bi bil na delu totalitarizem, do tega sploh ne bi moglo priti. Vsak,
ki ve malo več o Iranu, pozna tudi široko medijsko in intelektualno kulturo v večjih mestih.
Kaj protesti pomenijo za iransko demokracijo?
Zgolj potrditev na volitvah je majhen izraz demokratične volje. To, kar se dogaja zdaj, je
veliko bolj prežeto z demokratičnim nabojem. Protestniki odpirajo tudi druga vprašanja, povezujejo
se skupine, ki tega prej niso počele. Prav tako pa jih ne moremo reducirati le na sponzorstvo z
Zahoda.