Japonska, doslej edina tarča jedrskega napada, je bila znana kot zagovornica splošne prepovedi jedrskega orožja. Zaradi prizadevanj v tej smeri je nekdanji premier Eisaku Sato, ki je vlado v Tokiu vodil v letih 1964–1972, leta 1974 celo prejel Nobelovo nagrado za mir.

Mirovnik pozival k jedrskem napadu
Japonsko zunanje ministrstvo je razkrilo dokumente, ki kažejo, da je prav Sato ZDA pozival k jedrskemu napadu na Kitajsko, če bi ta stopila v vojno z Japonsko. Ameriškemu obrambnemu ministru Robertu McNamarri je namreč na sestanku leta 1965 dejal: "Pričakujemo, da se bodo ZDA nemudoma maščevale z uporabo jedrskega orožja." Poleg tega je Sato še dejal, da bi Japonska ZDA po potrebi tudi dovolila uporabo svojih voda – ne pa tudi ozemlja – za prevoz jedrskega orožja, če bi izbruhnila vojna med Tokiem in Pekingom.

V 60. letih prejšnjega stoletja je videla Japonska v Kitajski, svoji nasprotnici iz druge svetovne vojne, eno od glavnih nevarnosti. Tako Japonska kot ZDA so diplomatske odnose s Kitajsko vzpostavile šele v 70. letih 20. stoletja.

Generalni sekretar in tiskovni predstavnik japonske vlade iz vrst Satove Liberalno demokratske stranke Takeo Kavamura je v zvezi z novimi razkritji branil nekdanjega premierja in spomnil, da je Kitajska takrat ravno izvedla jedrske poskuse. Poudaril je, da jedrsko orožje ni nikoli dejansko prišlo na Japonsko in da je torej Satova protijedrska politika v treh točkah (Japonska ne bo niti izdelovala niti imela v lasti niti dovolila vstopa jedrskega orožja) ostala nedotaknjena, česar so se zavedale tudi ZDA.