Iran se na napade ob izgubi ključnega vodstva ne more odzvati drugače kot z eskalacijo, ameriški predsednik Donald Trump pa se je uštel v oceni, da bo posredovanje trajalo 48 ur, je dejal Faris Kočan.

Iran se, glede na to, da je v napadih izgubil ajatolo ter ključne operativce znotraj revolucionarne garde in ostalih vojaških, paravojaških in političnih struktur, ne more odzvati drugače, kot da za eskalacijo konflikta izkoristi vse strateške vzvode, ki jih ima v regiji, je za STA ocenil raziskovalec na Centru za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Če bi se režim odzval drugače, bi namreč tudi navznoter pokazal, da je šibek in da je bolje, če razpade, je dejal Kočan.

Foto: Profimedia Dubaj napad

Razmere bodo še eskalirale

Dogajanje po njegovem kaže na to, da je Trump sprva računal, da bo intervencija v Iranu trajala 48 ur, "se pravi od zaprtja do odprtja borz". Vendar se je uštel, zdaj tudi Trump že omenja štiri tedne napadov in je "dobil občutek, v kakšnih gabaritih se giblje".

Kočan ocenjuje, da bodo razmere na Bližnjem vzhodu še eskalirale in prehajajo v vojno regionalnega značaja. To kaže tudi današnji odziv libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah na izraelski napad, vprašanje je tudi, kaj se bo dogajalo v Gazi, kjer Hamas še vedno ni povsem uničen. "Če je Hezbolah začel z napadi, to pomeni, da neke kapacitete še obstajajo, jemenski hutijevci so tudi aktivni okoli Rdečega morja," opozarja Kočan.

Tudi odziv Irana na napade je od začetka šel v smer regionalizacije spopada, da torej, kot je ponazoril, Teheran "ne dovoli vzporednih realnosti na Bližnjem vzhodu", kjer bi "ljudje v Dubaju mirno srkali koktajle, medtem ko na drugi strani Zaliva v Teheranu padajo bombe".

Iran je poslal rakete in bombe na zalivske zaveznice ZDA in s tem tudi išče njihovo reakcijo, ki pa bo po Kočanovi oceni verjetno morala ostati "vsaj še v doglednem času pod mizo". Če bi prišlo do povračilnih ukrepov, bi lahko Iran zaključil, da so zalivske arabske države na strani Izraela.

Kaj se bo zgodilo v Iranu?

Na vprašanje, kaj se bo po napadih zgodilo v Iranu in kakšna je možnost za padec režima, je Kočan poudaril, da je Iran po smrti ajatole razglasil 40-dnevno žalovanje. To bo na nek način delovalo kot tampon, da režim strne svoje vrste.

Ekonomsko gledano je Iran izjemno šibek in v tem kontekstu je odvisno, kakšne vrste mobilizacija se bo zgodila v državi. "Najbolj organsko bi bilo, da (...) pride do preoblikovanja, nekih razpok znotraj obstoječih političnih elit in znotraj tega potem do drugačnega Irana," je dejal. Zdi se, da je na to računal Trump, "vendar, kot kaže, zaenkrat še nismo tam", meni Kočan.

Druga možnost po njegovem mnenju je, da pride do mobilizacije v Iranu, predpogoj za to pa je poenotenje opozicije. Vendar je opozicija v Iranu razdeljena in vprašanje je, ali se je zmožna poenotiti s ciljem padca režima.

Kot pojasnjuje, je opozicija razdeljena med tremi idejnimi krogi. Prvi je absolutno ustavno monarhičen, upodablja ga sin nekdanjega iranskega šaha. Drugi je študentsko urbano-izobraženi del, ki govori o sekularizmu - ne želi niti kralja niti ajatole, temveč klasično zahodno demokracijo. Tretji krog pa računa na to, da je Iran etnično zelo heterogena družba in da bi moral biti cilj federalizacija države.

Kaj pa Rusija in Kitajska?

V kolikšni meri pa lahko iranski režim računa na pomoč Rusije in Kitajske? Po oceni Kočana se zdi, da na Rusijo ne more pretirano računati, glede na to, da je ruski predsednik Vladimir Putin polno zaseden z vojno v Ukrajini in mu ustreza, da zadeve na Bližnjem vzhodu še bolj eskalirajo, saj s tem odvračajo pozornost od Ukrajine

"Glede na to, da je bil Iran tisti, ki je pomagal Rusiji, sploh glede dronov, je verjetno vprašanje, kakšen domet ima dejansko Rusija v tem konfliktu," ocenjuje Kočan.

Bolj ključna je po njegovem Kitajska, ki je večinsko odvisna od iranskih energentov. Čez nekaj tednov se bosta srečala kitajski voditelj Xi Jinping in Trump. Ta bi si verjetno želel, da bi takrat imel boljšega sogovornika v Teheranu, kar bi mu lahko delovalo kot vzvod za pogajanja s Pekingom.

Napad sredi pogajanj

Do napada na Iran je prišlo po več krogih pogajanj z ZDA o iranskem jedrskem programu. V tem trenutku Kočan ne vidi razloga, zakaj bi se Iran še pogajal z ZDA. "Iran verjetno težko kupi argument, da se z obstoječim vodstvom ni dalo pogajati, in ga je bilo zato treba eliminirati."

Pri tem je spomnil, da so ZDA v prvem Trumpovem mandatu leta 2018 odstopile od iranskega jedrskega sporazuma. V tem kontekstu je Trump nezaupanja vreden pogajalec v očeh iranske politične, vojaške, verske elite, pravi Kočan, ki za nadaljevanje pogajanj v doglednem času ne vidi možnosti.

Kot še poudarja Kočan, bo vojna, če bo trajala štiri tedne, kot omenja ameriški predsednik, zagotovo škodovala Trumpu tudi v luči novembrskih vmesnih volitev. Javnomnenjske ankete ta konec tedna so pokazale, da obstajajo hude razpoke med republikanci glede podpore posredovanju v Iranu. 55 odstotkov republikanskega volilnega telesa to podpira, še manjša pa je podpora, če bi bilo posredovanje dolgotrajno, je opozoril.

dezurni@styria-media.si