Evtanazija ali brezbolna usmrtitev je mišljena kot dejanje milosti, ko živali zaradi različnih razlogov več ne moremo pomagati in ji njena bolezen ali poškodba povzroča trpljenje. Nikakor pa evtanazija ni dovoljena za živali, ki ne trpijo in torej ni način, kako se znebiti nezaželjenih živali, ne glede na njihovo starost. Starost namreč ni bolezen in sama po sebi ne povzroča trpljenja. Takšno evtanazijo prepoveduje tudi Zakon o zaščiti živali in se smatra kot mučenje živali.
Žival ni pravica, je privilegij
Teorija se sliši precej enostavna, a žal ni tako. Velikokrat bi namreč živali še lahko pomagali, a lastnik izjavi, da za to nima denarja. To pa je seveda lahko zelo relativno; nekaterim se zdi odveč plačati kolikorkoli, čeprav jim je bila živalca zvesta celo življenje, drugi pa zares ne morejo plačati stroškov, pa čeprav si to močno želijo. Velikokrat pa veterinarji vnaprej ne vemo, ali se živali da pomagati, saj še nimamo diagnoze, ko bi lastniki že radi vedeli, ali se diagnostika "splača". Takrat si ne morem kaj, da jih ne bi vprašal, kaj pomeni "splačati". Denarne koristi si od živali ne morejo obetati, menim pa, da je vsakdo dolžan svoji živalici nuditi maksimum, ki si ga lahko privošči. Žival namreč ni pravica ampak privilegij, ki nalaga lastniku dolžnosti.
Si torej lahko predstavljate situacijo, ko imamo v ambulanti starejšo živalco, ki je v slabem stanju in v tem trenutku resnično trpi. Po osnovnem pregledu predlagamo še nadaljne preiskave, da bi se tako dokopali do diagnoze, ki bi nam povedala, ali je zdravljenje možno in koliko bi predvidoma stalo. A lastnik ne želi preiskav, zaradi stroškov oziroma želi garancijo, da nam bo predlagana diagnostika prinesla definitiven odgovor. Takšne garancije seveda ni, ker nobena preiskava ne zajeme vseh možnih obolenj in jih diagnosticira s 100-odstotno natančnostjo. Nekateri lastniki bi po drugi strani želeli garancijo, da bo po takšni diagnostiki in terapiji žival živela še x časa. Tudi to ni mogoče, saj lahko žival konec koncev oboli za drugo boleznijo ali pa se ponesreči.
Odločitev za evtanazijo torej za (vestnega) veterinarja nikakor ni enostavna. Še pri živalih, ki jim je evtanazija očitno edini izhod, to ni enostavno. Vzeti življenje četudi s tem skrajšaš trpljenje ni nikoli enostavno. Kolega veterinar je nekoč izjavil: "Mislil sem, da se bom z leti navadil na evtanazije, pa se nisem. Še sedaj mi je prav pri vsaki hudo. Sem pa ugotovil, da ne bom več primeren za veterinarja, če mi bo nekoč postalo vseeno." Menim, da je s tem povzel občutja vseh srčnih veterinarjev.
Za konec pa samo še to: ljudje, ki si želite evtanazijo svojih zdravih živali in ste namenjate k veterinarju s frazo "saj lahko napišete, da je bila (žival) bolna" ali "pa saj je že star", prosim ne prestopajte vrat naše ambulante, saj niste dobrodošli!
Vir: Rok Krajnik, dr.vet.med., Zvitorepka, veterinarska ambulanta za male živali, dostopno na: http://www.zvitorepka.si/Nasveti (16. 11. 2015)