V svoj dom jo je sprejel v prepričanju, da gre za miniaturnega prašička, kakršni so zadnjih 15 let v modi. Njegov partner ob prihodu Esther z novim družinskim članom sprva ni bil vesel. Potem se je mali pujsek začel igrati z njunimi kužki in kmalu sta ga oba, Jenkins in Walter crkljala, dokler ni zaspal.

Ni bila mini pujsek 

Čez čas sta presenečena ugotovila, da Esther ni mini pujsek, ampak prav običajna velika pujsa. Ker sta imela Esther tako rada, ju je začelo zanimati življenje teh živali. Ugotovila sta, da se dela tem živalim velika krivica.

“Bila si namenjena, da boš nekomu kosilo. Nekomu, ki ne razume, kako si čustvena, nežna in pametna,” je Jankins zapisal v javnem pismu za Esther. V pismu je dodal, da mu je izjemno žal, ker je tako dolgo sodeloval pri izkoriščanju prašičev in na sploh mesne industrije. “Žal mi je za grozljive stvari, ki jih delajo ljudje tvoji vrsti, žal mi je za pekel na zemlji, ki smo ga naredili,” je še zapisal.

Zanjo sta Jenkins in Walter povsem spremenila življenje. Ko je Esther odrasla, sta odprla zavetišče za živali in napisala celo knjigo o tem, kaj ju je pujsa naučila. V ganljivem pismu je še zapisal: “Upam, da veš, kako zelo te imamo radi. Iz naju si naredila človeka, kakršna sva danes in za to ti bova večno hvaležna. Hvala, ker si dnevni vir za inspiracijo, smeh in ker narediš celo najtežje trenutke vesele.”