Bilo je toplo februarsko popoldne. Pretoplo za ta letni čas. A sonce in toplota imata svojo moč. Ljudi zbezata iz zaprtih prostorov. Poti v Tivoliju so bile polne sprehajalcev in nemalokateremu je družbo delal štirinožni prijatelj. Usedla sem se na klop, zaprla oči in se kot martinček prepustila soncu.
Idilo sta zmotila glasova, ton katerih je izdajal, da sta razburjena. Radovednost me je premagala. Našpičila sem ušesa. Pogovor je tekel med starejšima lastnicama malih mešančkov. Pikica je šepala na sprednjo tačko, Gustav pa naj bi bil zadnje čase brez apetita. A, da si s svojima pokojninama res ne moreta privoščiti obiska pri veterinarju, sta bili gospe složni.
Taki pogovori se vsakodnevno odvijajo na veterinarskih klinikah. Še več je telefonskih pogovorov. Odraz stanja v državi. Državljani imamo vse manj denarja. Nasvet preko telefona pa stane le par impulzov. Vendar veterinar ne more postaviti diagnoze preko telefona. Kot zdravnik mora pacienta pregledati. Ob pregledu živali je veterinar odgovoren za zdravje in počutje svojega pacienta. Dolžnost lastnika pa je, da ravna odgovorno do svojega ljubljenca.
Veterinar in lastnik se v večini primerov dogovorita glede plačila, ali gre za plačevanje na obroke, ali v sodelovanju z zavarovalnico, celo banka ponuja kredite za veterinarske storitve, le država je ta, ki ne pomaga nikomur.
Leta 2002 je storitve za živali, ki niso povezane z »živalmi za pitanje in hrano «*, obdavčila z višjo davčno stopnjo. To delitev na »luksuzne« in druge najdemo le v Zakonu o DDV oz. Pravilniku o izvajanju ZDDV. Vsa druga zakonodaja, ki obravnava živali in delo z njimi, jih ne razlikuje po vrsti ali po namenu uporabe. V Zakonu o veterinarstvu (ZVet-1) je zapisano, da je cilj veterinarstva zaščita zdravja živali in ljudi. V tem zakonu ne piše, da se ta zaščita razlikuje glede na vrsto ali namen uporabe živali. Zapisano je tudi, da ima vsak lastnik živali pravico do zdravljenja živali. Pravica, ki ne more biti za lastnike določene vrste živali danes obdavčena z 9,5-odstotno stopnjo, za druge pa z 22-odstotno stopnjo!
Zakon o zaščiti živali pravi, citiram "Skrbnik živali mora pravočasno zahtevati veterinarsko pomoč in oskrbo bolnih ali poškodovanih živali, veterinarsko pomoč pri porodih, kadar je potrebna, in ustrezno nego bolnih, poškodovanih in onemoglih živali"
Neenaka stopnja DDV, glede na vrsto in namen uporabe živali, postavlja v diskriminatoren položaj njihove lastnike, saj za zdravljenje živali veljajo enaki strokovni in etični standardi in ne dvojna merila. Prav tako bolezni prenašajo vse vrste živali, neodvisno od tega, za kakšne namene jih imamo.
Kaj ni pravica do zdravja splošna in enaka za vsa živa bitja?
Nižja davčna stopnja za vse veterinarske storitve bi vplivala na končno ceno zdravljenja in povečala kvaliteto oskrbe domačih ljubljencev, kot tudi oskrbo terapevtskih živali in živali, ki nam pomagajo pri nesrečah. Zagotovo pa bi tudi zmanjšala vedno večji problem potepuških psov in mačk v državi.
Dokazano je, da človeku druženje z živaljo koristi. Že star rek pravi, da je pes človekov najboljši prijatelj. Božanje psa, mačke, celo kokoši, pomirja. Domači ljubljenčki preženejo osamljenost. Naučijo nas sočustvovanja, komunikacije, potrpežljivosti. Prisilijo nas, da ugasnemo TV in odidemo lovit sončne žarke ali dežne kaplje. Otroke naučijo odgovornosti. Nasmejijo nas. Iz nas naredijo boljše ljudi.
V Sloveniji je registriranih 235.000 psov, koliko je mačk, morskih prašičkov in drugih domačih ljubljencev, ni uradnega podatka. Po nekaterih podatkih, naj bi 70 odstotkov gospodinjstev v Sloveniji imelo doma vsaj eno hišno žival. Standard ljudi pada. Zavetišča so polna. Si sploh upamo narediti logičen zaključek na podlagi teh trditev?
*Pravilnik o izvajanju ZDDV 48.čl.
Tina Breznik, univ.dipl.ekon. je zaposlena na PRVA-K kliniki za male živali, kjer je odgovorna za organizacijo poslovanja, finance in upravljanje s človeškimi viri.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Žurnal24.si.