Pred poslanci državnega zbora je druga obravnava predloga Zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki mu, kot je znano, zdravniška zelo nasprotuje. Psihiatri, otroški in mladostniški psihiatri, klinični psihologi, pedagoški strokovnjaki in predstavniki psihoterapevtskih metod v zdravstvu že ves čas opozarjajo, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Po njihovem bi takšen zakon zmanjšal varnost pacientov, povzročil strokovno zmedo in omogočil vstop neustrezno usposobljenih izvajalcev (psihoterapevtov) v zdravstveni sistem.

Konflikt interesov? Psihiatrinja, ki je pripravila zakon, zdaj dekanja zasebne univerze

Ana Brečko Ožura, članica Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje, je poudarila, da je za varno in učinkovito obravnavo duševnih motenj bistveno vprašanje kompetenc. "Zakon enači svetovanje v stiski in psihoterapijo kot zdravljenje duševnih motenj. Kompetence terapevtov izven zdravstva in strokovnjakov, ki izvajajo psihoterapijo v zdravstvu, so različne. Brez ustrezne diagnostike ni ustrezne terapije, posledice napačne obravnave pa so lahko tudi usodne." 

Najširši odpor v zgodovini slovenskega zdravstva

Brečko Ožura je dodala, da je kar 44 razširjenih strokovnih kolegijev izrazilo nasprotovanje zakonu, kar pomeni najširši strokovni odpor v zgodovini slovenskega zdravstva. Predlagali so konkretne izboljšave, a jih, kljub temu da gre za posvetovalne organe Ministrstva za zdravje, to ni upoštevalo. "Predlagali smo ustanovitev strokovnega telesa, ki bi določalo z dokazi podprte terapevtske metode, a predlog ni bil sprejet. Zakon v sedanji obliki pacienta ne varuje, v resnici bi pa moral biti prav to njegov glavni namen," je opozorila.

Zakon zmanjšuje dostopnost

Foto: ZZS Urša Mrevlje Lozar, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije je pojasnila, da je ideja o izboljšanju dostopnosti psihološke pomoči sicer nujna in dobrodošla, a trenutni predlog to dostopnost v resnici zmanjšuje. "Predstavnik ZZZS je na Odboru za zdravstv jasno povedal, da v zdravstveni blagajni ni sredstev za 20–40 novih timov, kot jih predvideva zakon.To pomeni, da bo treba denar vzeti obstoječim programom, torej bodo otroci, mladostniki in ljudje z duševnimi motnjami dobili manj pomoči, ne več." 

Mrevlje Lozar je predlagala, da se v zdravstvu zaposli dodatne pedopsihiatre in klinične psihologe, ter da se v socialnem varstvu uredi dostopno in brezplačno svetovanje za ljudi v življenjskih stiskah. "Tako bi ločili med tistimi, ki potrebujejo svetovanje, in tistimi, ki potrebujejo zdravljenje, kar je osnovni pogoj za varnost ljudi," je poudarila.

Slovenija bo postala unikum na svetu

Sana Čoderl Dobnik, predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije je dejala, da zakonu nasprotujejo vse ključne zdravstvene institucije, med njimi UKC Ljubljana, UKC Maribor, Onkološki inštitut, URI Soča, Psihiatrične bolnišnice, Center za duševno zdravje otrok, mladostnikov in odraslih ter vse tri slovenske univerze, kjer delujejo oddelki za psihologijo. "Če bo zakon sprejet, bo Slovenija postala unikum v svetu, država, ki bo znižala standarde obravnave duševnih motenj," je opozorila.

Gre za politični projekt

Specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan je poudarila, da zakon ni strokovni, temveč politični projekt. "Že od začetka je bilo jasno, da stroka ne bo upoštevana. Namesto strokovnega dialoga imamo populizem, nasprotujoča si sporočila in interese posameznikov, ki so zakon pisali zase. Gre za razprodajo mentalnega zdravja," je poudarila psihiatrinja. 

Predsednica Komisije za etiko pri Zbornici kliničnih psihologov Polona Matjan Štuhec je opozorila, da bi zakon povzročil preobremenjenost zdravstvenega sistema: "Če se vrata v zdravstveni sistem odprejo za več ljudi, to pomeni več pacientov in večje tveganje, da bodo najranljivejši spregledani. Pretočnost bi se izboljšala le, če bi jasno razmejili med ljudmi z življenjskimi stiskami, ki bi jih obravnavalo socialno varstvo, in tistimi, ki res potrebujejo zdravljenje v zdravstvu."

Prof. dr. Karmen Pižorn: "Psihoterapija ne sodi v šolske prostore"

Psihoterapija ne sodi v šolo

Dekanjo Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani Karmen Pižorn skrbi vključevanje psihoterapije v šolske prostore. "Šole niso zdravstvene ustanove, njihovo poslanstvo je izobraževanje, ne zdravljenje. Psihoterapija zahteva zasebnost, nevtralnost in zaupnost, torej pogoje, ki jih šolski prostor ne more zagotavljati." Dodala je, da je edini primeren model sodelovanje med šolstvom in zdravstvom, pri čemer šole prepoznavajo in napotijo učence v stiski, ne pa izvajajo terapije. 

Zakon je netransparenten in nesistematičen

Predstavnica Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo. Petra Bavčar je opozorila, da je način oblikovanja zakona netransparenten in nesistematičen: "Država bi morala urediti to področje na način, ki bo res koristen za bolnike in ranljive skupine. Ne pa da se v zdravstvo uvajajo poklici brez kliničnih izkušenj, ki bodo ogrozili varnost ljudi. V društvu za vedenjsko in kognitivno terapijo poudarjamo in sporočamo državnemu zboru, ki je zagrizel v to kislo jabolko, da poskušajo urediti to področje na način, da bo koristno predvsem za bolnike in vse ranljive skupine. Doslej je bilo to urejanje strokovno in moralno sporno."

Ustavitev postopka in priprava strokovno utemeljenega zakona

Vse sodelujoče strokovnjakinje so se strinjale, da je treba ustaviti sprejem trenutnega predloga zakona, vzpostaviti jasno ločnico med svetovanjem v stiskah in psihoterapevtskim zdravljenjem, v zakon vključiti stroko in z njo oblikovati rešitve, ki bodo varne, etične in učinkovite, zagotoviti sistemsko financiranje specializacij in zaposlitev strokovnjakov v zdravstvu in urediti dostopno svetovanje v okviru socialnega varstva za vse, ki so v življenjskih stiskah. "Zdravljenje duševnih motenj ni področje improvizacije. Ljudje potrebujejo varno, strokovno in z dokazi podprto pomoč, ne pa političnih kompromisov." so enotno sklenile.