Tudi po skoraj dveh letih koronakrize je glede prebolevanja covida še veliko neznank. Medtem, ko nekateri po bolezni nimajo težav, drugi posledice covida, čutijo še več mesecev. "Če ne bi vedeli, da gre za covid, bi lahko rekli, da gre glede na simptomatiko za deset različnih bolezni. Pojavljajo se simptomi od izpadanja las, utrujenosti, pozabljivosti, težav s koncentracijo, s spominom in upada telesne mase zlasti pri tistih, ki so bili dlje časa v bolnišnici in neaktivni," opisuje kineziologinja Tina Čeh, članica ekipe, ki je v Centru za krepitev zdravja mariborskega ZD osnovala program rehabilitacije postcovidnih bolnikov, oziroma bolnikov s podaljšanim covidom. To je prvi tovrstni center v Sloveniji, ki se ukvarja s podaljšanim covidom. Programa na nacionalni ravni NIJZ še ni pripravil. 

Posledice tudi pri bolnikih brez težkega poteka

Foto: Saša Despot Tina Čeh, Center za krepitev zdravja Čeprav imajo največkrat težave tisti bolniki, ki so prestali intenzivno zdravljenje covida-19, pa kot pravijo sogovorniki, pri covidu ni pravila.
Postcovidni sindrom za katerega so značilne dolgotrajne težave z utrujenostjo, nemotiviranostjo, motnjami koncentracije in podobno, doleti tudi tisti, ki niso bili na intenzivni negi ali pa so covid celo preboleli doma.
"Vsem so skupne težave z dihanjem, velika zadihanost v naporu, ob spremembi ritma, že hitra hoja," pravi Čehova in dodaja, da jih je stanje bolnikov, ki so bili napoteni v postcovidni program, presenetilo. "Videli smo, da moramo res zelo počasi stopnjevati vadbo, nameniti več poudarka dihanju, nizko intenzivni vadbi. Videli smo, da ne bo šlo, kot smo si sprva zadali, zato smo program glede na povratne informacije spreminjali." 

Postcovidni sindrom se lahko pojavi tako pri blagi okužbi s covidom kot pri težji okužbi. Ocenjujejo, da se postcovidni sindrom izrazi pri 10 in 20 odstotki bolnikov, ki so preboleli covid. Ob težavah se je potrebno obrniti na osebnega zdravnika, ki bo pacienta, če bo potrebno poslal tudi na daljšo rehabilitacijo, povpraševanje za program v Mariboru je trenutno precejšnje.

Slovenija "Včasih so zmogli prehoditi več kilometrov, potem niti deset metrov ne več"

Nespečnost in začarani krog

Ena pogostejših težav pri bolnikih, ki so preboleli covid, je nespečnost. Študija v Lancet Psychiatry razkriva, da je nespečnost prisotna pri več kot 40 odstotkov obolelih, 26 odstotkov naj bi imelo težave s spancem še pol leta po preboleli bolezni. "Posledica nespečnosti je večja utrujenost in zato manj volje za telesno dejavnost. Bolniki raje počivajo, kot da bi šli se gibat, ujamejo se v začaran krog," pravi psiholog Božo Lalić.

Foto: Saša Despot Božo Lalič, Center za krepitev zdravja "Vedeti je treba, kaj sploh stres je"

Zato je tovrstne bolnike najprej najpomembnejše izobraziti. "Vedeti je treba, kaj je to stres, kaj je stresna situacija in na kak način vsak pri sebi doživlja znake stresa. Ko bolnik to prepozna, lahko ukrepa," razlaga Lalić. "Še bolj pomembna je vadba, vadba tehnik sproščanj, s katerimi znižujemo stresni odziv. Oseba, ki je manj pod stresom, sproščena, se lahko bolj posveča drugim dejavnostim, nenazadnje zdravljenju." 

Sprememba voha in okusa ter izguba mišične mase

Kot pravijo sogovorci, neposredne povezave med covidom in nespečnostjo ali denimo depresijo, še niso dokazane, zagotovo pa gre za skupek več dejavnikov, ki so povezani med sabo. Zato je pomembno bolnika s podaljšanim covidom obravnavati celostno.
Bolniki vključeni v postcovidni program mariborskega Centra za zdravje dobijo tako gibalno, psihološko in tudi prehransko podporo. "Večina je imela težjo obliko covidne bolezni in so bili dlje časa v bolnici, kjer so izgubili fizično maso. Tudi zaradi spremembe voha, okusa, težkega požiranja jim prehrana v vsakdanjiku povzroča težave. Zato so najpomembnejši redni obroki in dodatek beljakovin," razlaga dietetičarka Ajda Kovačič. 

Kako dosoljevati, če nimam okusa?

Foto: Saša Despot Ajda Kovačič, Center za krepitev zdravja "Doslej smo obravnavali dve skupini pacientov. En program smo zaključili, drugi je v teku. Načeloma imajo vsi dober tek, je pa res, da imajo težave z vonjem in okusom," pravi dietetičarka. 
Težava torej nastane pri pripravljanju obrokov, saj bolniki nimajo občutka, koliko hrano dosoliti ali sladkati. Glede na smernice za zdravo populacijo se priporoča največ pet gramov soli dnevno, kar je ena čajna žlička, ki jo bolniki nasujejo v kozarec in razdelijo na obroke čez dan. 
"Določeni imajo tudi težave z uživanjem zelenjave, ker jim tekstura in okus, ki še ni razvit kot posledica covidne bolezni, ne ustrezata," opozarja Kovačičeva. 

Kako se po preboleli bolezni začeti gibati?

Kar se tiče gibanja oziroma vračanja k telesni dejavnosti, je za bolnike, ki niso imeli hujše oblike covida pomembno, da so vsaj teden dni brez simptomov bolezni. "Zelo pomembna je postopnost, tako najprej začnemo s hojo, nizko intenzivno vadbo, ki jo stopnjujemo najprej na časovnih intervalih in postopoma zvišujemo intenzivnost vadbe. Zlasti, kadar so prisotne težave z dihanjem, so zelo pomembne dihalne vaje, s katerimi skrbimo za gibljivost prsnega koša in povečamo pljučno kapaciteto. Nato so tukaj vaje za moč, ki jih prav tako ne smemo pozabiti," pravi Čehova.

Po zaključku 15-tedenske rehabilitacije nihče iz skupine desetih bolnikov svojega stanja ni opisal kot enakega ali slabšega kot pred začetkom programa, vsi opisujejo izboljšave, razlagajo sogovorniki. "Na področju simptomatike to pomeni boljši spanec, zvišano toleranco za stres, nižjo tesnobnost," razlaga Lalić. "Z mojega vidika je bil napredek pričakovan, pri nekaterih bolnikih pa me je napredek tudi presenetil. Pri psiholoških skupinah smo pri tistih, ki so se delavnic udeleževali redno in vadili tudi doma, zaznali izjemne rezultate. To je dokaz, da je napredek, če se tehnikam pristopa strateško in ciljno, boljši."

Prišel z berglami, končal s pohodom na hrib

Glede telesnih sposobnosti je največji napredek v skupini dosegel moški, ki je po covidu pristal na berglah, po 12-ih tednih pa je že bil sam sposoben daljše hoje na hrib. "Pri nekaterih je bil napredek večji od pričakovanega, sploh pri gospodu, ki je prvič prišel z berglami. Pri nekaterih pa mogoče manjši, kot smo pričakovali. Bodisi ni bilo takšne motivacije ali pa so bili prisotni drugi dejavniki, kot je manj podpore doma za gibanje ali spremembo življenjskega sloga," razlaga Tina Čeh. 

Učenje za življenje

"Zagotovo je težko, je pa res, da jim je kar uspelo," glede spremembe prehranskega režima pravi dietetičarka Ajda Kovačič. "Poudarek skozi naše delavnice je bil, da sami najdejo prave izbire, da znajo ločiti med izdelki, ki so boljši, da belo moko zamanjajo za polnovredno, da spoznajo smernice, ki jih bodo lahko uporabljali skozi vse življejnje, tudi, ko covida ne bo več. Gre za dolgotrajni proces, ki se po treh mesecih ne zaključi," dodaja Kovačičeva.