V nadaljevanju preberite:
- Rak sečnega mehurja je pogosto spregledana bolezen.
- Eden ključnih opozorilnih znakov je kri v urinu, ki jo bolniki pogosto spregledajo
- Če raka odkrijejo pravočasno, so možnosti za ozdravitev visoke.
Rak sečnega mehurja drugi najpogostejši urološki rak za rakom prostate. V Sloveniji letno prizadene med 350 in 400 ljudi, pogosteje moške kot ženske – približno dve tretjini bolnikov je moških.
Velika je razlika, ali bolezen odkrijemo zgodaj ali v napredovali fazi, pove urolog Simon Hawlina s Kliničnega oddelka za urologijo UKC Ljubljana. "V 75 odstotkih je rak odkrit, ko je še v površinski plasti in ne vrašča v mišico. Petletno preživetje pri teh bolnikih je približno 80-odstotno. Pri 20 odstotkih bolnikov je bolezen že v mišičju, kjer je petletno preživetje približno 50-odstotno. Pri približno petih odstotkih bolnikov bolezen že napreduje, kjer je petletno preživetje okoli 5-odstotno," pojasni strokovnjak.
Krvav urin znak za alarm
Najbolj ključna za ugoden razplet bolezni je po njegovem mnenju hitra diagnoza. "Najpogostejši zgodnji simptom raka na mehurju je krvav urin. To in dlje časa pekoče uriniranje je alarm za diagnostiko in takojšen pregled pri osebnem zdravniku," je dejal. Neboleča krvavitev se sicer pojavi pri 85 odstotkih bolnikov.
Največja dejavnika tveganja sta kajenje in dolgotrajna izpostavljenost v kemični, lesni, usnjarski in gumarski industriji.
Zdravljenje z obsevanjem
Zadnja leta v zdravljenju raka sečnega mehurja vse pomembnejšo vlogo dobiva pristop za ohranjanje organov z radioterapijo oziroma zdravljenje z obsevanjem, ki pri izbranih bolnikih omogoča ohranitev sečnega mehurja. "Pri 20–25 odstotkih bolnikov, pri katerih je rak že začel preraščati v mišično plast, vključimo zdravljenje z obsevanjem. Pri bolnikih, ki izpolnjujejo določene pogoje, to kombiniramo s predhodno odstranitvijo tumorske spremembe, ki jo urolog opravi preko sečnice, brez odstranitve sečnega mehurja. Sledi tako imenovano ohranitveno zdravljenje, ki vključuje obsevanje ter po potrebi dodatek sistemske kemoterapije, kar dodatno izboljša učinek zdravljenja. Ocenjujemo, da je približno 25–30 odstotkov bolnikov, pri katerih je sicer predvidena odstranitev sečnega mehurja, primernih za takšen pristop," je pojasnila radioterapevtka Janka Čarman z Onkološkega inštituta Ljubljana.
Obsežna in zahtevna operacija
Če bolezen napreduje v mišično plast ali se ponavlja, se zdravniki z bolnikom pogovorijo tudi o odstranitvi sečnega mehurja, ki sodi med največje operativne posege. "Ker gre večinoma za starejše bolnike, je odločitev za tak poseg zelo zahtevna. Pogosto se posvetujemo tudi z anesteziologom glede operativne sposobnosti bolnika. Gre za obsežen poseg, pri katerem odstranimo sečni mehur, pri moških tudi prostato oziroma rodila pri ženskah. Treba je odstraniti tudi bezgavke, nato pa urediti odvajanje urina, največkrat s pomočjo črevesnega segmenta in stome. Pri mlajših bolnikih poskusimo ohraniti samopodobo, zato iz črevesja kirurško izoblikujemo rezervoar, " je pojasnil internistični onkolog z Onkološkega inštituta Ljubljana Boštjan Šeruga.
Poudaril je, da so v Sloveniji na voljo najsodobnejše terapije sistemskega zdravljenja. Včasih je bila kemoterapija, zdaj je na voljo še imunoterapija, napredna zdravila. "Za razliko od urologov in radioterapevtov, ki delujejo lokalno, mi delujemo sistemsko, to pomeni, da zdravimo celo telo z zdravili," je povedal. S sodobno kombinacijo imunoterapije in tarčnih zdravil dosežejo, da tumor izgine, stopnja preživetja je lahko 90-odstotna, če raka mehurja odkrijejo zgodaj.
Življenje se po bolezni ne ustavi
Predsednik društva ILCO Ljubljana (invalidsko društvo oseb s stomo) Zoran Terglav pa je predstavil delovanje društva. Poudaril je, da je v vseh društvih po Sloveniji nekaj manj kot 900 oseb s stomo, s svojci, pa s podpornimi člani skupaj okrog 1600. Življenje s stomo je po njegovih besedah lahko čisto običajno. "Življenje se da peljati naprej, samo najprej je treba to v glavi razčistiti sam pri sebi," je bil jasen.
Stoma je kirurško narejena odprtina na trebuhu, ki omogoča povezavo notranjega organa (črevesa ali sečil) s površino kože
Branko Tome, član društva pa je prebolel raka sečnega mehurja. "Vse skupaj je trajalo približno dva meseca. Dobil sem urostomo, na katero sem se hitro navadil in se naučil oskrbe. Ostal sem aktiven – ukvarjam se s športom in rekreacijo, še vedno plavam, igram petanko, sem aktiven v suvanju krogle, metanju diska ter bovlingu. Živim polno življenje, veliko potujem in uživam. Nikoli ne bi videl toliko sveta, če ne bi zbolel. Moj moto je: ljudje, ne bojte se – vse se da urediti. Veliko je v glavi," je povedal.
Dodaja, da sta med bolniki še vedno prisotna strah in stigma, ki pa sčasoma izgineta: "Ko enkrat to sprejmeš, ni več težav. Bolezen je del življenja, z njo je treba živeti in ga čim bolj polno nadaljevati."
Svojo izkušnjo je delila tudi Majda Popović iz Domžal, ki se je z diagnozo raka sečnega mehurja soočila pred 14 leti, ko je imela 59 let. "Najpomembnejše je, da bolniki poslušajo zdravnike in poiščejo tudi dodatno podporo, če jo potrebujejo. Informiranost zmanjša strah in olajša pot skozi bolezen. Življenje se sprva spremeni in za nekaj časa upočasni, a postopoma se vrne v normalo. Bolezen te spremeni – spremeniš vrednote, začneš bolj ceniti sebe in življenje," je povedala.