Slovenska družba s skoraj 20 odstotki prebivalcev, ki so stari 65 let in več, po vseh merilih stara in da se bo po vseh predvidevanjih hitro starala še naprej. Vendar nam napredna ureditev oskrbe starejših nekako ne gre in ne gre od rok, dolgotrajna oskrba v Sloveniji še vedno ni sistemsko urejena. Starejši so prepuščeni sami sebi ali odvisni od svojcev, drugi prostor stežka najdejo v dragih in prenapolnjenih domovih za starejše.
Dolgotrajna oskrba pomeni zagotavljanje pomoči pri temeljnih življenjskih aktivnostih, kot so hranjenje, pitje, oblačenje in socialni stiki. Institucionalna obliko te oskrbe je bivanje v domovih za starejše, kjer so deležni domske oskrbe. Starejši, ki želijo ostati doma, pa si morajo takšno pomoč priskrbeti sami, saj sistemske ureditve tega področja nimamo. Kljub načelni podpori izboljšanju položaja starejših in prizadevanjem za zakon, ki traja že poldrugo desetletje, je po besedah vselej zmanjkalo politične volje za sprejem takšnega predpisa.
Ljudje ostajajo sami doma
Še posebej so na udaru starostniki, ki bivajo na podeželju, so povečini sami doma, njihov najbližji sosed pa je oddaljen kilometer ali več, je dejal Martin Toth, sicer strokovnjak s področja zdravstvenih sistemov. V večjih mestih pa se po njegovi oceni nekako še znajdejo.
Hkrati pa v mestih po izkušnjah varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer pogosto prihaja do osamljenosti. Prav tako prihaja do demence, ki jo starostniki morda ne zaznajo ali pa jo skrivajo, pa do revščine in različnih oblik nasilja. "Mnogi takrat molčijo, pa ne bi smeli," je poudarila v izjavi.
Posebno zavarovanje
Marsikje v tujini imajo za namen dolgotrajne oskrbe vzpostavljeno posebno zavarovanje. V Nemčiji imajo takšen zakon od leta 1996 in po oceni Totha deluje zelo dobro. Takoj ko se pri starostniku pojavi takšna potreba, pristojna služba pride preverit, kakšno je njegovo fizično in duševno stanje in kakšne so bivanjske razmere. Glede na določene kriterije nato zagotovi primerno pomoč. Pomoč si starostnik lahko poišče sam, lahko pa mu pomagajo tudi svojci, ki imajo v zameno za to določene bonitete v službah.
Podoben sistem bi bilo po oceni Totha smiselno uvesti tudi pri nas. Na ta način bi bila dolgotrajna oskrba zagotovljena tudi tistim, ki bi si želeli ostati v domačem okolju, stroški za tiste, ki bi jih oskrbovali v domovih za starejše, pa bi se ustrezno znižali.
Posebno zavarovanje: Takšen ukrep bi zahteval dvig prispevne stopnje za 1,7 odstotka, ki bi za ureditev dolgotrajne oskrbe zagotovil potrebnih 120 do 140 milijonov evrov letno, in ne bi smel biti prevelik zalogaj.
Nemčija: Nezaposlenim nadomestilo
Toth je izpostavil, da v Nemčiji nezaposlenim zagotovijo nadomestilo, če pomagajo tistim, za katere država ugotovi, da potrebujejo pomoč. Tudi pri nas je mnogo takšnih, ki so še pri močeh, da bi stopili do soseda in ga povprašali, ali morda potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih. A treba je ustvariti tako ozračje in takšno pomoč organizirati. Res pa je, da gre za spremembo v miselnosti, odnosih in razumevanju sočloveka, je še poudaril.
Kader za dolgotrajno oskrbo bi torej po njegovi oceni našli brez težav. Za to, da nekdo starostnika umije, mu prinese hrano, skuha kosilo, opere oblačila in pelje na sprehod, po prepričanju Totha ne potrebujemo nujno diplomiranih medicinskih sester. Marsikdaj je dovolj, če je to ljubezniv, prijazen človek, je pojasnil.
V Sloveniji bi dolgotrajno oskrbo potrebovalo med 60.000 in 70.000 ljudi nekaj več kot desetina starejših od 65 let, je povedal Toth. A ta podatek sam po sebi še ni zaskrbljujoč. "Zaskrbljujoče je to, kaj bo leta 2030. Prebivalstvo se stara in takrat bo že približno 30 odstotkov takih," je opozoril. Če se ne bo nič spremenilo, bo leta 2050 po njegovih besedah en aktivni vzdrževal enega starostnika.