Ali je nujno poiskati pomoč že po prvem udarcu?
Da. Telesno nasilje po navadi nastopi, kadar nasilnež uporablja že druge oblike nasilja, kot so duševno, ekonomsko in tudi spolno. V večini primerov se stopnjuje in se nikoli ne konča samo od sebe.
Telesno nasilje je povsem očitno. Kako pa prepoznati znake duševnega nasilja?
Po državni raziskavi vsaka druga Slovenka po 15. letu doživlja eno od oblik duševnega nasilja: zmerjanje, grožnjo z orožjem, omejevanje in preprečevanje stikov s prijatelji ali sorodniki, izražanje ljubosumja, poniževanje v javnosti, grožnjo s poškodovanjem ali usmrtitvijo otrok, sorodnikov ali ljubljene živali, žaljivo izražanje glede videza, podcenjevanje, vpitje, grožnjo s samomorom, zastraševanje ... Tudi nadzor, neprestane zahteve, izločanje in poniževanje, tihi dnevi, izbruhi jeze ter ščuvanje otrok proti materi so nekateri znaki duševnega nasilja.
Kdaj je nujno poiskati pomoč ob duševnem nasilju?
Takoj ko se ženska počuti ogroženo oziroma ko zazna, da ji partner oži njen življenjski prostor. Pomoč lahko poišče pri nevladnih organizacijah s tega področja, na centru za socialno delo, policiji, pomembna pa je tudi podpora bližnjih.
Nasilnežu je treba postaviti mejo. Kako?
Pomembno je, da se to zgodi čim prej, ker takrat žrtev laže postavi mejo. Ženska naj da partnerju jasno vedeti, da ne dovoli, da bi nad njo ali otroki izvajal nasilje. Lahko pove, da bo ob naslednjem nasilju poklicala policijo, a mora to tudi storiti. Iz prakse je znano, da se, kadar se začne žrtev nasilju upirati, začne iskati pomoč ali želi oditi, partnerjevo nasilje pogosto poveča. Žrtev naj čim prej poišče pomoč v obliki pogovora z nekom, ki je strokovno usposobljen za delo z žrtvami nasilja.
Je mogoče, da se nasilnež, ki opravi tečaj v organizaciji Društva za nenasilno komunikacijo, dejansko spreobrne?
Je, ampak šele ko sam spozna, da je odgovoren za svoja dejanja, in bi rad nekaj naredil, da spremeni svoje vedenje in dejanja. Povprečna uspešnost svetovanj povzročiteljem nasilja pa je nizka, saj so moški za vključitev v program največkrat zunanje motivirani. V programe se vključijo na zahtevo družine, državnih služb ali zaradi pogojne zaporne obsodbe, ne pa zato, ker bi se odgovornosti za nasilno vedenje zavedali.
Bi sosedje morali bolj prijavljati prepire?
Vsak izmed nas bi moral imeti do nasilja ničelno toleranco. Prej smo pripravljeni poklicati policijo zaradi bučne zabave najstnikov kot pa zaradi enako hrupnega prepira pri sosedih. Mogoče je podati tudi anonimno prijavo prek spletne strani Policija.si ali na številko 080 1200.
Kdo najteže spregovori o nasilju?
Ženska, ki zaseda visok položaj, saj družba od nje pričakuje, da je trdna, odločna.
V povprečju pet let nasilja. Ženska navadno poišče pomoč, ko partnerjevo nasilje prenaša že nekaj let – v povprečju pet. "Na centrih za socialno delo dostikrat žal ne prepoznavajo razlik med žrtvijo in nasilnežem in odgovornost za nasilje pripišejo obema," pravi Tadeja Juvan in dodaja, da je to nedopustno.
Tudi duševno nasilje se da prijaviti na policiji. Duševno nasilje je sicer res težje dokazljivo od drugih oblik nasilja, vendar to nikakor ne pomeni, da se ga ne izplača prijaviti. Žrtev naj sproti zbira vse dokaze o posameznih dejanjih duševnega trpinčenja tako, da si zapiše vse datume in natančno opiše, kaj se je dogajalo, in morebitne priče. Vse to je dokazno gradivo za prijavo duševnega nasilja na policiji.
Utrujena in depresivna. Poleg nizke samopodobe nasilje na žrtvah pušča zdravstvene posledice. Ženska, ki dolga leta trpi nasilje, ima nizko samopodobo in je v odnosih z drugimi navadno nezaupljiva. Najpogostejše posledice nasilja so pomanjkanje energije, anksioznost, ranljivost, izolacija, napadi panike, občutek nemoči, težave s spominom in samomorilne misli. Posledice se izražajo tudi kot psihosomatske bolezni v obliki glavobola, bolečin v hrbtenici in križu, težavah z želodcem – spremembe v odnosu do hrane, kronični utrujenosti, brezvoljnosti, depresiji. Mama zaradi posledic nasilja ali še trajajočega nasilja tudi težko poskrbi za otroka tako, kot bi si želela.
Kam po pomoč?
- SOS-telefon za ženske in otroke: 01/544 35 13, 080 11 55, drustvo-sos@drustvo-sos.si, www.drustvo-sos.si.
- Društvo za nenasilno komunikacijo: 01/434 48 22, drustvo.nenasilje@siol.net, www.drustvo-dnk.si.
- Društvo Ženska svetovalnica: 01/251 16 02, zenska.svetovalnica@guest.arnes.si, www.drustvo-zenska-svetovalnica.si.
- Krizni center za ženske in otroke: 031 233 211, 040 260 656 (za nujne primere 24 ur na dan)
