Vsega je kriva salama v zobeh

Anže Petkovšek

Gole številke v statistiki so na koncu vse, kar ostaja za zapisi v črnih kronikah. A te številke predstavljajo še včeraj žive ljudi z imeni, z družinami, starši, otroci in prijatelji - Miha, Alenka, Jože, Aleš, Marica, Lazslo … Bili so ljudje, kot mi vsi, s skrbmi v glavi in smehom na ustih, z vsem slično željo, da tistega dne čimprej pridejo do cilja, a verjetno nihče med njimi ni pomislil, da ga ne bo nikoli dosegel. In tu je še toliko poškodovanih in na telesu in duši ranjenih, med katerimi nekatere čaka dolgotrajno in težko vračanje v običajno življenje, če bo to sploh kdaj še takšno. Človek zmore že marsikaj, a časa vsaj na Zemlji ne bo nikoli znal vrniti nazaj niti za sekundo.

Če ne zmoreš pustiti še telefona pri miru, nisi boljši!

Vse to je veliki večini načeloma znano, vsi smo poznali nekoga, ki je pustil na asfaltu življenje, za seboj pa pogorišče žalosti. Zato me toliko bolj vedno znova razočara in frustrira, kako smo raje kot pri sebi odgovornost za tveganje nesreče pripravljeni najprej iskati pri vseh drugih. Drži, marsikatera cesta si tega naziva glede na njeno stanje ne zasluži in država gotovo mora prevzeti odgovornost za to. In da, tudi jaz bi se najraje vozil v najvarnješem avtu pod soncem volvu XC90, a si ga ne morem privoščiti.

Realnost je pač drugačna, na vsakemu izmed nas, ki bojda znamo vrteti volan, je, da se vsak v svoji kripi ali bleščečem suvu z zvezdo, krogi ali propelerjem na nosu, vsak trenutek prilagodi cesti in tistim na njej. Da pustimo telefon pri miru. Da spoštujemo omejitve in znake, čeprav se kdaj sprašujemo o njihovi logičnosti. Da prilagodimo hitrost in ohranjamo varnostno razdaljo, saj je le to porok, da se bomo lahko varno izognili kakšnemu odpadlemu kosu pnevmatike in pravilno ter pravočasno odreagirali na reakcije drugih.  

Ampak ne, mi znamo to drugače, zagotovo pa vedno bolje od ostalih! Kot oni dan, ko sem nalahno z zavornimi lučmi opozoril zadaj vozečega, da vozi tako blizu, da mu vidim že ostanke salame na zobeh, pa sem pokasiral besni napad z utripanjem dolgih luči. V istem križišču pa v razmaku nekaj dni dvakrat doživel, kako sta mi pot presekali voznici s slušalko na ušesih in nasmehom na ustih. Sekundo od katastrofe.

Kaj pa jaz?

Morda katera izmed lastnosti pri naštetih inštitucijah v uvodu v določeni meri drži. In je z njihove strani marsikaj še slabše kot bi lahko bilo, ker se vsi sklicujejo na neke predpise in protokole, ker zavlačujejo z nekaj dodatnimi vrsticami v pravilih in zakonih, ker privarčujejo kakšnega tisočaka na račun večje opaznosti policije na cesti.

A za to, da se bom danes popoldan vrnil srečno k svoji družini, sem v prvi vrsti odgovoren jaz sam. Da se bom v izpraven avto, ki ima sezoni primerne pnevmatike, usedel trezen, da se bom pripel in odložil telefon izven dosega rok ter vozil defenzivno. In se vzdržal komentiranja, kako neumno in nevarno da vozijo drugi. Potem sem veliko večino posla za svojo varnost in varnost drugih že opravil. In da, če želite, tako se bom počutil evropsko, ne balkansko.

• PREBERITE ŠE: Vozniki s 180 km/h mimo opozoril v nesrečo