Vprašanje je, ali ne bi bili učinki krize še hujši, če ne bi imeli močnih sindikatov.
Nik Rovan
Pred letošnjim 1. majem so se sindikati znašli pred razpotjem. Če je dolgo veljalo, da so edini branik socialne države, ki (vsaj) na ulicah zahtevajo ohranitev že doseženih pravic, so vstaje pokazale, da so ljudje svoja življenja pripravljeni vzeti v svoje roke. Po drugi strani se članstvo sindikatom hitro stara. Mladi so ali brezposelni ali pa v oblikah dela, ki jih birokratiziran sindikalni aparat le stežka zajame, saj iz ene pogodbe v drugo prehajajo izjemno hitro, pogosto nimajo niti delovnega mesta, kjer bi se lahko organizirali. To je ena plat zgodbe. Druga je dejstvo, da so vstaje, kjer so bili iz kakšnega protesta izžvižgani tudi sindikalni voditelji, jasno pokazale, da se je nezaupanje v državne ustanove in politike deloma razširilo tudi na sindikate in preostale predstavnike. Spomnimo se le situacije s sprejemanjem novega visokošolskega zakona, ki so mu uradni študentski predstavniki prikimali, medtem ko so na ulici študenti razjarjeno zahtevali odstop ministra.
Dilema
1. maja bo desetletnica vstopa v Evropsko unijo. Ne glede na vse povedane pomanjkljivosti sindikatov je težko oceniti, ali bi bila precej žalostna statistika upadanja delavskih pravic kaj drugačna, če na državo ne bi pritiskala neoliberalna kriza. In seveda, ali bi bila ta še hujša, če ne bi imeli relativno močnega sindikalnega gibanja. Privatizacija in ekonomsko opustošenje, kamor očitno tone tudi Slovenija, sta se v vzhodno- in južnoevropskih državah, kjer so sindikati šibkejši, namreč zgodila že pred leti.
Komentar se nanaša na članek: Desetletje izgubljanja pravic
