PLUSI, MINUSI

Plusi: notranje udobje, udobje med avtocestno vožnjo, prostornost potniškega prostora, vrednost glede na ceno. Minusi: cenene rešitve, ni prtljažnega roloja, kratek seznam doplačil, ni kick-downa, nožna ročna zavora.

Ampak preden stečete v salone, naj vam zaupamo še ceno. Osnovna cena za ta model namreč znaša za hyundaia še pred nekaj leti nepredstavljivih 47 evrskih tisočakov. Ampak za to vsoto dobite (kot po pričakovanjih) zelo veliko. Konkurenco prekaša za deset evrskih tisočakov in več.

Sedemsedežna avtocestna križarka
Kar se oblike tiče, naj si mnenje ustvari vsak sam, napišemo naj samo, da je ix55 veličasten cestni terenec, ki zaradi mer izžareva ameriškost, bližje Evropejcem pa bo predvsem zaradi ksenonskih svetil, smerokazov v retrovizorjih in zadnjih luči v tehniki LED. Všečno deluje še dvobarvna karoserija spodnjega dela in okoli blatnikov ter bočni stopnici in konkretna količina kroma. Drugače pa ix55 ni oblikovni presežek, drznili bi si celo trditi, da je santa fe v veliki meri bolj oblikovan po evropskem okusu kot večji brat. 
 
Veliko opreme, manj napredne tehnike
Primerna je tudi ureditev notranjosti, ki v treh vrstah medse sprejme največ sedem potnikov. Vstop skozi vrata v prvi vrsti pozdravijo kromirane aplikacije in v sredini le-teh osvetljen napis imena vozila. V notranjosti prevladuje usnje, dovolj domiselno ga dopolnjujeta aluminij in imitacija lesa. Manjka samo ambientalna osvetlitev, če bi to imel, bi bil občutek še veliko prestižnejši.

Pohvaliti je treba kakovost usnja na vseh sedežih, nekaj, kar je bilo v preteklosti pri Korejcih prej izjema kot pravilo. Vstopanje na sedeže v tretji vrsti je dovolj enostavno, podiranje le-teh prav tako. Glede prostornine moramo reči, da smo bili presenečeni, saj smo pričakovali manj prostora predvsem za glave. Prtljažnik v osnovi meri dovolj zajetnih 588 litrov in se ga lahko po želji uporabnika povečuje vse do 1746 litrov. Ima pa zaradi dodanih sedežev eno večjo pomanjkljivost, in sicer je to pomanjkanje prekrivnega roloja, zaradi česar je mimoidočim vsak trenutek na ogled, kaj prevažate v prtljažniku.

Notranjost je udobna, sicer ne vedno najbolj ergonomična, siceršnji dober vtis kvari nekaj nedostojnih detajlov. © Andrej Leban

Glede kakovosti izdelave lahko rečemo, da je dorasel, materiali so izbrani, celotna slika pa bi bila še veliko lepša, če oblikovalci ne bi pozabili na malenkosti, kot so plastične kljuke za odpiranje, in dejstvo, da samo voznikovo steklo premore impulzno odpiranje in še to le navzdol. To je glede na razred in ceno nedopustno in zasluži velik minus. Glede opreme je slika dvoplastna, saj poleg usnja dobite še ksenonska svetila, troobmočno avtomatsko klimatizacijo, zmogljiv avdiosistem priznanega proizvajalca, sprednja sedeža in volanski obroč so elektrificirani, premorejo pa tudi easy entry funkcijo, kar pomeni, da se, ko ix55 vključite, oboje primakne k vozniku in obratno, ko vozilo izključite. Navedena cena pa vključuje še parkirna pomagala, senzor tlaka v pnevmatikah, senzor za dež, tempomat, električno poklopljiva ogledala in električno zapiranje prtljažnih vrat.

Vse lepo in prav. Ampak kljub temu smo v redakciji pogrešali nekaj novejših tehničnih pripomočkov, saj je (manjkajoči) radarski tempomat veliko uporabnejši kot recimo senzor tlaka v pnevmatikah. Najnaprednejše tehnike v ix je le za ščepec, moti tudi dejstvo, da teh ni niti na seznamu doplačil. Tam tako ostanejo le kovinska barva in strešno okno. V priročniku smo sicer zasledili kamero za vzvratno vožnjo in navigacijo, teh pa uvoznik na našo veliko žalost ni uvrstil niti na seznam opreme za doplačilo.

Šesti in sedmi sedež sta v nasprotju z marsikaterim tekmecem v hyundaiu zares uporabna. © Andrej Leban

Zmogljiv dizel, udobno podvozje
Motor, ki se vrti v nosu modela ix55, je samo eden, in sicer gre (na papirju) za zelo zmogljiv trilitrski dizelski šestvaljnik, ki pridela 176 kilovatov (240 KM) in 451 Nm največjega navora. V praksi pa dobi voznik občutek, da ima motor s težo vozila kar nekaj dela in da ima občutno manj moči, kot je zapisano v tehničnih podatkih. A se izkaže, da so inženirji bolj kot na moč stavili na udobje in temu primerno ukrojili delovanje motorja in menjalnika, oba pa sta tako predstavnika udobja. Šeststopenjska avtomatika prestavlja dovolj zvezno, zmotilo pa nas je, da ne pozna funkcije kick-down, kjer ob močnem pritisku stopalke za plin ne prestavi dva ali tri prestavna razmerja dol. Tako ste ob hitrem prehitevalnem manevru primorani zadevo vzeti v svoje roke, kar je predvsem na začetku lahko nevarno. Ko ste na ix55 že navajeni, pa povsem samoumevno prestavite v ročni režim.

Podvozje in vzmetenje moramo pohvaliti, saj bo pristašem neutrudljivega nabiranja avtocestnih kilometrov avtomobil risal nasmeh na obraz. Tistim, ki si kljub "terenski" naravnanosti želijo vozne dinamike, pa svetujemo, naj raje pogledajo h konkurenci. Na brezpotjih se bo zaradi visoke nasajenosti na kolesa ix počutil kot doma, je pa res, da zaradi velikosti in cestnih pnevmatik tja ne boste velikokrat zašli. Štirikolesni pogon je stalni, a elektronsko nadzorovan, po potrebi lahko pogon tudi zaklenete. Poraba se je na testu gibala med desetimi in enajstimi litri plinskega olja. Manj kot to nam ni uspelo, veliko več pa, zanimivo, prav tako ne.  

Nizka cena v primerjavi s konkurenco
Če upoštevamo mere in mase, motor, pogon, menjalnik in opremo, lahko zaključimo, da ix55 za zahtevano ceno ponudi veliko. Kljub temu pa ostaja vprašanje, kdo je za korejca pripravljen dati toliko denarja. Prav tako ostaja vprašanje, kdo so njegovi konkurenti. Pri tem konkurenco bolj kot v nemški premium suv konkurenci vidimo v japoncih, predvsem v modelih, kot sta subaru tribeca in nissan murano. Ta za občutno višjo ceno (slabih deset tisočakov) ponudita več, sicer bencinske konjenice kot tudi večnapredne tehnike in opreme. Če bi se v nosu teh vrtel dizel, pa bi bila razlika v korist korejca še večja. Kljub temu pa smo prepričani, da bo na naših cestah še vedno zelo redek, kar zna za določene biti dodaten plus.