Leto 1951. Britanci že več kot 20 let niso dosegli omembe vrednega uspeha na dirki 24 ur Le Mansa. Jaguar se je odločil stvari prevzeti v svoje roke. Nekdanji Bentleyjev inženir Walter Hassan je naredil tekmovalni dirkalnik XK 120 C ali C-type. Čeprav sta dva od treh dirkalnikov C-typa odstopila, je tretji uspešno tekmoval vseh 24 ur, zato so lahko pri Jaguarju analizirali in spoznali slabe in tudi dobre strani dirkalnika. Težave so reševali postopoma in leta 1954 predstavili junaka naše zgodbe: D-type.

D-type je v resnici temeljil na C-typu, vendar pa je imel ključno konstrukcijsko prednost: cevasta konstrukcija školjke iz enega kosa je bila lažja in bolj trdna od tiste pri predhodniku ter tudi dobremu delu konkurence. Šasijo so v začetku varili, kasneje pa ojačali s posebnimi spojkami, zato jo je bilo mogoče menjati in popravljati v času dirke. Da bi dosegli večjo stabilnost, so za voznika postavili zakrilce, prednji konec pa še dodatno podaljšali, da bi bila linija čim bolj aerodinamična. D-type je bil eden prvih avtomobilov, ki je uporabljal zavorne diske, in prav pri zaviranju konkurenco puščal zadaj, oprostite – pred seboj. Motor iz C-typa so ojačali z inovacijami, kot so povečanje ventilov in izboljšavami na posodi za olje. Pri Jaguarju so dobili zanesljivega zmagovalca.



D-type je prvo leto v Le Mansu nastopil s 3,4-litrskim motorjem in ni bil kos 4,9-litrskemu ferrariju. Vseeno je v cilj pridrvel kot drugi z več kot 40 miljami prednosti pred tretjeuvrščenim aston martinom. Dirko je zaznamovala največja nesreča v zgodovini avtomobilizma, ko je goreči mercedes 300 SLR končal med gledalci, pri čemer je življenje izgubilo 80 ljudi. V letih, ki so sledila, od 1955 do 1957, je D-type prevladoval na dirki 24 ur Le Mansa, hitrosti, s katerimi je prehiteval konkurenco, pa so presegale 280 km/h. Glede na to, da ni imel najmočnejšega motorja, je bil za vse nedotakljiv zaradi odlične aerodinamike prednjega dela, idealne porazdelitve teže in velikanskega stabilizatorja ali repa, ki se je po letu 1957 začel pojavljati tudi pri cestnih različicah avtomobilov.



Tudi sam D-type je doživel svojo cestno različico. Ko so se odločili, da ne bo več namenjen dirkam, so ostali mnogi njegovi deli – predvsem šasije in motorji. Padla je odločitev, da se naredi cestni avtomobil z dvema sedežema in platneno streho. Poimenovali so ga jaguar XKSS. Usoda je hotela, da so proizvedli vsega 16 primerkov. Tovarna je namreč z vsemi deli v požaru pogorela do tal, od česar si Jaguar ni opomogel nadaljnja štiri leta. Oblikovalske in tehnološke rešitve D-typa pa so živele vse do leta 1974 v modelu E-type, ki so ga proizvajali od leta 1961 do 1974.