Prvi avtomobili niso potrebovali brisalcev, saj niti niso imeli vetrobranskega stekla. Z napredkom so proizvajalci začeli vnaprej sestavljati okna, ki so imela nalogo ščititi potnike, še posebej pred rezanjem zraka.
Dež zaradi manjših hitrosti na začetku ni bil tako moteč kot čiščenje stekel. Z močnejšimi motorji so se zahteve po čistem vetrobranskem steklu med deževanjem seveda povečale.
Prva ideja se je porodila ženski
Za izumiteljico brisalcev velja Mary Anderson iz Alabame iz ZDA. Leta 1903 je patentirala sistem gumijastih trakov, ki se je premikal in čistil steklo iz notranjosti avtomobila. Svojega izuma ji ni uspelo prodati. Dejali so ji celo, da takšne neumnosti nimajo možnosti za komercialni uspeh. Sedemnajst let kasneje je čas njenemu patentu potekel. Približno v istem času je JH Apjohn izumil svojo različico brisalcev. Narejeni so bili iz finih ščetk, ki so se premikale od zgoraj navzdol. Uspeha še vedno ni bilo.
Brisalci so brisali le med vožnjo
Številni so z različnimi sistemi poskušali učinkovito obrisati vetrobranska stekla. Preizkusili so ročne sisteme, ki spominjajo na prefinjene brisalce stekel, vendar tudi ti poskusi niso bili uspešni. Šele leta 1919 sta brata William in Fred Folberth prijavila patent za avtomatske brisalce. Podeljen jim je bil dve leti kasneje. Sistem je poganjal vakuum iz sesalnika motorja, ki je tisti čas postal revolucionarna novost. Njegova slabost je bila, da je bil razmeroma nezanesljiv, hitrost brisalcev pa je bila neposredno povezana s številom vrtljajev motorja. To pomeni, da brisalci preprosto niso brisali stekel, ko je avto miroval, čeprav je motor deloval.
Leta 1925 so pri podjetju Folberth Brothers Company za milijon dolarjev kupili veliko podjetje Trico (Tri-Continental Corporation), ki je veljal za glavnega igralca na tem področju. V dvajsetih letih so se avtomatski brisalci razširili predvsem na bolj razkošna vozila.
Vendar se je načelo vakuuma v avtomobilih ohranilo do šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Elektrika za nov napredek
Še pred pojavom vakuumskih brisalcev se je električna oprema postopoma začela uporabljati v avtomobilih, na primer zaganjalnik leta 1912. Zgodovina avtomobilske industrije razkriva, da naj bi prvi v avto vgradil električni brisalec havajski zobozdravnik Ormand Wall. Električna energija je postopoma nadomestila vakuum in odprla povsem nove razsežnosti na področju čiščenja vetrobranskega stekla.
Sredi tridesetih let je Trico predstavil podložke z električnimi črpalkami. Kljub temu pa so se celo nekaj desetletij kasneje v ljudskih avtomobilih pojavile ročno upravljane čistilne črpalke.
Po kraji dobili na desetine milijonov
Drugo pomembno ime v zgodovini brisanja stekel v vozilih je Robert Kearns. Po poškodbi očesa ga je nenehno brisanje stekla motilo. Spomnil se je, da ima človeško oko tudi brisalec, "pokrov", ki pa le občasno utripa. To ga je pripeljalo do ideje o izdelavi brisalcev, ki brišejo v presledkih.
Svoj patent iz leta 1964 je ponudil Fordu, ki ga je v nekoliko spremenjeni in v svoji obliki predstavil v vozilih Mercury leta 1969. Od tam se je kolesar razširil po vsem svetu. Kearns je zaradi kraje patenta tožil Ford (1978) in Chrysler (1982). Na koncu je dobil obe tožbi, leta 1990 pa je od Forda prejel okoli 10 milijonov dolarjev odškodnine. Chrysler se je nekaj časa upiral, a ni pomagalo. Kearnsu je plačal kar 30 milijonov dolarjev.
Brisalci, ki brišejo žaromete
Leta 1970 je Saab predstavil prve brisalce žarometov, ki jih je poganjal en sam osrednji motor. Kasneje je švedski proizvajalec prešel na vrtljive brisalce žarometov z ločenimi motorji. Drugo poglavje pri čiščenju leč žarometov pa so visokotlačni čistilci.
Čeprav se je zdelo, da pri brisanju stekel ni bistvenega napredka, je prodor elektronike v devetdesetih letih prinesel tako imenovani senzor za dež, ki samodejno prilagodi frekvenco in hitrost brisanja glede na količino padavin. Inteligentni brisalci so bili sicer v serijski proizvodnji že mnogo prej. Citroën SM iz leta 1970 je imel brisalce, občutljive na količino dežja.
Brisalci za lev in desen volan
Uporaba brisalcev se je čez leta spreminjala. Sprva so bile metlice brisalcev kratke, zato so bile površine, ki so jih očistili, majhne. Postopoma se je velikost brisalcev povečevala. Ko mere vetrobranskega stekla niso več omogočale podaljšanja metlic, so se proizvajalci zatekli k različnim trikom. Mercedes je na primer eksperimentiral z enoročnim brisalcem, nameščenim na sredini, katerega roka se je raztezala okoli naklona 45 in 135 stopinj, da je "pometala" tudi kote vetrobranskega stekla.
Priljubljen so vrtljivi brisalci, ki se vrtijo v nogah stebra A. Tak sistem je še posebej ugoden za modele, ki so izdelani z volanom, ki je lahko tako na desni, kot na levi strani. Posledično proizvajalcu ni treba vlagati dodatnega denarja v premikanje pritrditve brisalcev.
Skupaj z razvojem brisalcev se je razvijal tudi brizgalni sistem. Mercedes SL je pred leti na primer imel šobe podložk neposredno na krakih brisalcev, kar je pomenilo, da je črpalka odvajala tekočino le v smeri gibanja brisalca tik pred gumijastim trakom. Proizvajalec je na ta način poskušal skrajšati čas brisanja in izboljšati pogled skozi steklo, ki ga moti pretok vode. Danes to rešitev uporabljajo tudi proizvajalci nepremijskih znamk.