Donavska rafinerija je pomemben del madžarske naftne skupine MOL, ki jo je podpredsednik za vrednostno verigo Szabolcs Szabó predstavil kot pravo srednje-vzhodno evropsko multinacionalko s tržno kapitalizacijo 6,5 milijarde ameriških dolarjev.
Skupina deluje v več kot tridesetih državah, v središču njenega delovanja pa sta, poleg Madžarske, kjer je središče podjetja MOL , še Hrvaška in Slovaška, kjer sta v njihovi lasti podjetji INA in Slovnaft. V vseh treh državah so na trgu vodilni, pomembne deleže pa obvladujejo tudi v enajstih okoliških državah, med katerimi je tudi Slovenija.
Kako se v praksi surovo nafto predela v uporabne produkte, kakršna sta bencin in dizel, nam je razložil Attila Veres, vodja proizvodnje in raziskav pri skupini. Veres pravi, da lahko 55 delovnih sklopov v rafineriji, ki se razteza na veliki površini, razdelimo na več delovnih enot. To je dobro za zagotavljanje varnosti, prav tako pa dobro vpliva na porabo energije, saj zmanjša potrebo po transportu materialov po vsej rafineriji.
V vseh državah imajo okoli 2.400 bencinskih črpalk, na katerih dnevno izvedejo okoli milijon transakcij, med katerimi so poleg nakupov naftnih derivatov in drugih potrebščin za avtomobile med drugim tudi kava, ki jo proizvajajo v lastni pražarni, prehrambeni izdelki in podobno. Celotna skupina zaposluje okrog 25.000 ljudi 47 različnih narodnosti.
Donavska rafinerija
Pomemben del MOL-ove skupine je tudi Donavska rafinerija, ki so jo pred šestdesetimi leti začeli graditi v Szazhalombatti, mestecu približno 30 kilometrov južno od Budimpešte, in se je v tem času razvila v obrat, ki na leto predela približno 8,1 milijona ton surove nafte, kar na dan znese približno 165.000 sodčkov. Sodček, mera za volumen nafte, je sicer ameriška enota, ki sega v začetke naftne industrije in je ekvivalentna 157 litrom. V šestih desetletjih je čez rafinerijo sicer steklo približno 365 milijonov ton surove nafte.
Proizvodnja v rafineriji je v največji meri namenjena madžarskemu trgu, vendar pa ga njena kapaciteta močno presega, zato 35 odstotkov derivatov prodajo v sosednjih državah.
Pomemben del rafinerije zasedajo skladiščne kapacitete, v katerih lahko shranijo do 1,3 milijona kubičnih metrov surove nafte in derivatov, ki jim določeno avtonomijo zagotavljajo tudi v primeru, ko pride do prekinitev dobav. Surova nafta sicer v rafinerijo prihaja po naftovodih s treh strani, jadranske, slovaške in ukrajinske.
Szabó je podal tudi nekaj zanimivih podatkov o velikosti rafinerije in porabi energije. Njenih 55 enot se razteza na površini 9,5 milijona kvadratnih metrov, kar je enako 1.300 nogometnim igriščen in močno presega velikost mestnega središča Pešte. Rafinerija porabi trikrat več energije kot drugi največje madžarsko mesto Debrecen s približno 300.000 prebivalci. Kot zanimivost je izpostavil tudi, da bi lahko z elektriko, ki jo porabi rafinerija, zavreli 3.375.000 litrov vode ter pripravili liter čaja za vsakega prebivalca Madžarske.
Predelava v celoti
Ena od lastnosti predelave nafte je, pravi Szabó, da ne morete uporabiti le določenega dela surove nafte, ampak jo morate predelati v celoti. Pri tem dobite tudi veliko derivatov, ki jih je treba dodatno predelati. To pomeni, da poleg osnovne predelave potrebujete tudi velik del obratov za nadaljnjo obdelavo, velikanski del površine pa zavzemajo skladiščne zmogljivosti za surovo nafto in končne izdelke.
Szabó je predelavo nafte primerjal s prehransko industrijo, bolj specifično z vzgojo piščancev oziroma dogajanjem v klavnici. Ko zakoljete piščanca, ne dobite le piščančjih prsi, ki so najbolj zaželen produkt, ampak tudi vse ostalo. Dokler piščance vzgajate na tradicionalen način, dobite dvoje prsi, dvoje nog, dvoje perutnic, in žal tudi vrat in zadnjični del, ki ju tudi ne morete preprosto zavreči, ampak ju morate nekako uporabiti. Po zakolu tradicionalnega piščanca torej ne dobite le najbolj zaželenih delov, ampak tudi podobne deleže drugih uporabnih in stranskih produktov.
Prvi korak v delovnem procesu rafinerije so tri enote za destilacijo surove nafte. Prva, ki so jo zagnali leta 1965, ima kapaciteto 3.000 ton na dan. Druga destilacijska enota je začela delovati leta 1968, tretja pa leta 1973. V destilacijskih enotah sicer surovo nafto predelajo v vrsto derivatov, od plina LPG, preko bencina in dizla, do težkega preostanka.
Naftna industrija deluje na podoben način, pravi Szabó. Ko predelate sodček surove nafte, ne dobite le najbolj zaželenih bencina in dizla, ampak tudi celo vrsto drugih izdelkov, kot so plini LPG, kerozin, letalski bencin, aromatski produkti ali težko naftno olje, ki je pori sobni temperaturi tako gosto, da ga lahko premetavate z lopatami. Tudi tega je treba na koncu predelati.
Izboljšave donosa
Szabó se spet zateče k primerjavi s piščanci. Če je namreč še konec petdesetih let piščanček, ki je v začetku tehtal dobrih 35 gramov, po 56 dneh zrasel v piščanca, ki je tehtal okoli 900 gramov in imel bolj ali manj enake kose, je prehranska industrija piščance do leta 2005 razvila do te mere, da s piščančka, ki v začetku tehta okrog 44 gramov, v enakem času zraste velikan, ki tehta več kot štiri kilograme, od tega pa večino tvorijo prsi in bedra, torej najbolj zaželeni kosi.
Podobno deluje tudi naftna industrija. Surova nafta namreč v rafinerijo pride v treh temeljnih tipih. Najdražja in najbolj zaželena je lahka sladka nafta, v kateri skoraj ni žvepla, ki je najbolj nezaželena vsebina nafte in ga je treba nujno odstraniti. Manj zaželeni pa sta srednja kisla in težka kisla nafta, ki imata manj vsebnosti bencina in dizla ter več nezaželenih spojin.
Drugi korak v obdelavi surove nafte je t.i. desulfurizacija. Iz surovih derivatov, ki pridejo iz destilacijskih enot, morajo namreč odstraniti žveplo. V rafineriji deluje več enot za odstranjevanje žvepla, štiri za dizel in dve za bencin. Največja enota, ki je namenjena desulfurizaciji dizla, ima denimo zmogljivost do 8.200 ton na dan.
Tudi te je treba predelati v izdelke z večjo vrednostjo, saj jih ne morete preprosto zavreči ali pa bi bila njihova odstranitev draga. Szabó tudi tu najde primerjavo v mesni industriji. Ta namreč majhne odrezke in druge ostanke, ki bi zahtevali drago odstranitev, predela v denimo piščančja prsa v črevu. Za to so sicer potrebna dodatna sredstva in dodatno delo, vendar imate na koncu produkt, ki ga lahko pridate in zaslužite nekaj denarja, namesto, da bi plačevali za njegovo uničenje. V primeru rafinerije to pomeni, da manj zaželene ali nezaželene frakcije surove nafte z dodatnimi tehnološkimi procesi predelajo v bolj zaželene, kot sta bencin in dizel.
Postopen razvoj
Razvoj predelave naftnih derivatov se odraža tudi v razvoju Donavske rafinerije. V času postopne gradnje rafinerije od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja so nastale predvsem enote za destilacijo surove nafte. Destilacijske enote so v bistvu prva faza, v katero vstopi surova nafta. Ko iz njih izstopi, ne govorimo več o surovi nafti, ampak je že razdeljena na posamezne frakcije.
Tretji korak v obdelavi surove nafte je tako imenovano nadgrajevanje preostankov. Temu je namenjenih več enot, katerih glavni namen je predelava manj vrednih frakcij v naftne derivate z višjo vrednostjo, kakršna sta bencin in dizel. Najbolj pomembna je tako imenovana "delayed coker unit" enota, ki so jo zagnali leta 2001 in ima kapaciteto 3.500 ton na dan. V njej poteka "termalni cracking", s katerim lahko najtežje preostanke po destilaciji surove nafte predelajo v približno 75 odstotkov uporabnih izdelkov, predvsem bencina in dizla. Le 25 odstotkov preostankov zato ostane v obliki koksa. Nadgrajevanju preostankov je namenjena tudi enota za "hidrocracking", tekočinski katalitski cracking, postopek, s katerim težje dele nafte razbijajo na višje frakcije in povečajo proizvodnjo bencina za dobrih petdeset odstotkov.
Naslednja faza jv razvoju rafinerije je nastopila v osemdesetih letih, ko se rafinerije ni več gradilo, ampak se je začelo dodajati procesne enote. V osemdesetih letih je namreč prišlo do velikih sprememb. Avtomobili so tudi na Madžarskem postali bolj splošno dostopni in jih je bilo več, po drugi strani pa so vlade začele ravnati bolj okoljsko zavedno, in so denimo v tovarnah ukinile kurjenje z mazutom, ki je sicer poceni gorivo, a tudi močno onesnažuje okolje. Rafinerije so torej morale razviti načine za predelavo težkih spojin in povečanje donosov bencina in dizla.
V devetdesetih letih se je v okviru približevanja EU zaostrovala tudi okoljska zakonodaja, kar je pomenilo, da se je morala rafinerija med drugim usmeriti tudi v zagotavljanje goriv brez vsebnosti žvepla, svinca in benzena. Tedaj so se pri proizvodnji goriv dejansko izoblikovali standardi, ki veljajo še danes. Danes je v gorivih lahko le 10 delcev žvepla na milijon delcev goriva, kar pomeni, da mora bit praktično brez žvepla.
Končna faza v proizvodnji goriv je mešanje. Pri tem gre predvsem za mešanje bencina, dizla in plina LPG. Končni izdelki namreč ne pridejo le iz ene proizvodne enote, ampak so zmes izdelkov iz različnih delov rafinerije. V primeru bencina včasih v finalni produkt zlijejo pet ali šest produktov posameznih enot v rafineriji.Eno od pomembnih področij je namenjeno tudi proizvodnji osnovnih olj, ki jih transportirajo v tovarno za proizvodnjo maziv, ki je približno sto kilometrov oddaljena od rafinerije. Rafinerija kot stranski produkt proizvede tudi veliko količino žvepla, ki ga iz vodikovega sulfida, ki nastane pri desulfurizaciji goriv, predelajo tri enote. Končni produkt je tekoče žveplo, ki ga porabijo za proizvodnjo žveplovih kislin, vinogradništvo, gumarstvo in v drugih industrijah.
Delež benzena, ki je kancerogena spojina, je omejen na en odstotek, kar je za rafinerije predstavljalo veliko težavo. Te morajo namreč denimo izdelovati bencin z visokim oktanskim številom, vendar v njem praktično ne sme biti benzena. Ta pa s svojimi lastnostmi odlično povečuje prav oktansko število goriva.
Dodajanje bio komponent
Po letu 2000 so v rafineriji močno povečali proizvodnjo goriva, kar so dosegli tudi z gradnjo dodatnih obdelovalnih enot, v katerih so lahko z različnimi fizikalnimi in kemičnimi postopki v bencin in dizel predelali še več nižjih frakcij. Veliko sredstev so vložili tudi v proizvodnjo vodika, ki je pomemben pripomoček za odstranjevanje žvepla.
Ker za desulfurizacijo potrebujejo veliko vodika, ga proizvajajo v sami rafineriji. Za to imajo dve napravi za proizvodnjo "sivega vodika" iz zemeljskega plina. Imajo tudi solarno elektrarno s kapaciteto 6 megavatov, katere elektriko porabijo za proizvodnjo "zelenega vodika". Tega dnevno proizvedejo okrog 4.500 ton, kar pomeni približno dva do tri odstotke celotnih potreb rafinerije po vodiku. Pomembna je tudi enota za obdelavo odpadne vode. Rafinerija namreč proizvede veliko odpadne vode, ki jo morajo očistiti pred izlitjem v Donavo.
Hkrati so začeli kot posledico prizadevanj za razogljičenje prometa v proizvodnjo uvajati nove tipe surovin, bio komponent. Danes lahko rafinerija denimo procesira tudi rastlinske in živalske maščobe ter druge odpadke, kar je nekaj, česar si ob začetkih njene gradnje v šestdesetih letih niso mogli niti zamisliti.
Danes rafinerija poleg bencina in dizla proizvaja tudi letalsko gorivo jet-A1, kurilno lje, LPG plin, osnovna olja za nadaljnjo predelavo v motorna olja, parafin, bitumen, žveplo, koks, aromatske spojine in številne druge izdelke.