Jaguar je leta 1951 na dirki 24 ur Lle Mansa zmagal z avtomobilom XK 120C. Črka C v imenu je pomenila okrajšavo za »competition« (dirka). A ime jaguar XK 120C je bilo nekoliko prezapleteno za navdušene spremljevalce dirke, ki so zmagoviti jaguar po drugi zmagi v Le Mansu leta 1953 že bolj poznali kot preprosto jaguar C-type. Pri Jaguarju so se zato odločili, da bodo njihovi športni avtomobili odtlej prevzeli to poimenovanje. C-Ttype je po tej logiki naslednje leto sledil D-type, ki je dirko v Le Mansu osvojil v letih 1955, 56 in 57.
Oba avtomobila je poganjal znameniti bencinski šestvaljnik XK, ki so mu postopoma povečevali moč. Na teh avtomobilih so preskusili tudi kolutne zavore in neposredni vbrizg goriva. Za uspeh obeh dirkalnikov je bila ključna tudi njuna aerodinamična oblika, ki pa ni izhajala iz avtomobilskih, ampak iz letalskih izkušenj. Inženir Malcolm Sayer, ki se je svoje obrti učil v letalski industriji, je namreč oba avtomobila oblikoval tako, da sta zrak rezala tudi pri najvišjih hitrostih, ki so v primeru tipa D lahko dosegle silovitih 314 kilometrov na uro.
Letalske oblike
Učinkovitost in aerodinamičnost Sayerjeve karoserijske zasnove je Jaguarjem omogočila prednost, ki so jo tekmeci le stežka dosegli. Oblika pa ni bila le učinkovita, ampak je športna Jaguarja uvrščala tudi med najlepše avtomobile svojega časa. Ko so začeli razvijati novi »civilni« športni avtomobil, ki naj bi mu botrovali Jaguarjevi dirkalni avtomobili, je pri njegovem oblikovanju seveda imel glavno besedo Sayer.
Marsikateri jaguar E-type je pripeljal tudi k nam in eden je v lasti generalnega sekretarja AMZS mag. Jureta Kostanjška. Kostanjšek pravi, da njegov jaguar E-type prihaja iz druge generacije in da gre sicer za malce »manj atraktiven« karoserijski tip 2+2. V družino je prišel leta 1974, ko ga je carina, ki ga je zapuščenega in menda s turškimi registrskimi tablicami našla ter zaplenila na enem od ljubljanskih parkirišč, ponudila na dražbi. Originalni dokumenti kažejo, da je bil izdelan 13. januarja 1969 in prvič prodan v Ugandi. Čeprav ljubitelji menijo, da nima najbolj zaželene karoserijske oblike in ne izhaja iz najbolj iskane generacije, njegov lastnik ocenjuje, da je vrhunski avtomobil, saj ta lastnost ni odvisna od izvedbe. Njegovega jaguarja poganja 4,2-litrski šestvaljnik z močjo 265 'konjev', med tehnične poudarke pa sodijo tudi kolutne zavore na vseh štirih kolesih, ki so bile tedaj posebnost jaguarjev. Jaguarjev glavni inženir Sayer je avto zasnoval z izkušnjami iz letalstva, zato je tudi oblikovno še danes povsem aktualen. Kostanjšek, ki z njim letno prevozi od 1.500 do 2.000 kilometrov, odpravi pa se tudi na daljše vožnje, pravi, da je občutek med vožnjo tega avtomobila primerljiv vožnjis sodobnimi nasledniki. Odlična je tudi njegova lega na cesti. Enako velja za kakovost izdelave. Seveda, če upoštevamo, da v njem ni pripomočkov, ki so vgrajeni v avtomobile novejših generacij in da je treba temu primerno prilagoditi tudi vožnjo, saj se velika moč motorja mehansko prenaša na zadnji kolesi. Tudi vzdrževanje je razmeroma preprosto in mu ne povzroča težav.
Novinca, ki je po zgledu prednikov nosil oznako E-type, so pripravili ravno pravi čas za predstavitev na avtomobilskem salonu v New Yorku leta 1961, kjer je takoj vzbudil izjemno zanimanje. Za nizek in podolgovat aerodinamično zaobljeni avtomobil v podobi dvosedežnega roadsterja ali lepo uravnoteženega kupeja, so bili značilni predvsem maska hladilnika, ki je močno spominjala na letalske vstopnike za zrak, ter lepo zaobljene krivulje, ki so segale čez odprtine za kolesa. E-type je s svojo obliko imenitno izražal tudi športno dediščino tovarne.
Sayer je imel glavno besedo pri aerodinamiki in eleganci zunanjih oblik, nadzor nad ureditvijo notranjosti pa je ostal povsem v rokah Jaguarjevega ustanovitelja Williama Lyonsa, ki je imel več občutka zato, kakšen avtomobil bo privlačen tudi v prodajnem salonu. Namesto špartanske notranjosti, s katero so bili dirkači povsem zadovoljni, je bila kabina jaguarja E-type udobno in funkcionalno okolje za voznika in sovoznika. Z njim je bilo samozavestno in brez zadrege mogoče križariti celo po imenitnih hollywoodskih bulevarjih ali središčih evropskih mondenih shajališč. Jaguarju je v njem torej uspelo združiti dirkalne lastnosti športnih prednikov in udobje cestnih limuzin, tekmece pa je presenetil celo z razmeroma ugodno ceno.
Športno sorodstvo
E-type, ki ga je poganjal 3,8-litrski motor XK z največjo močjo 195 kilovatov (oziroma 265 »iskrih konjičev«), je brez zadrege kazal povezavo z D-typeom. Po njem je povzel tudi osnovno tehnično zasnovo z deloma samonosno karoserijo, ki so ji spredaj dodali pomožni cevni okvir za motor. V nasprotju s prednikom so samonosnost karoserije podaljšali vse do zadka, da je omogočila posamični obesi zadnjih koles.
Zadnja prema jaguarja E-type je bila za tovarno tako pomembna, kot motor XK dobro desetletje pred njo. Zasnovali so jo namreč kot posebno enoto, ki jo je bilo mogoče prilagoditi kateremukoli avtomobilu. Le nekaj mesecev po predstavitvi E-typa so jo vgradili tudi v limuzino mark X, s čimer so se vozne lastnosti športnih avtomobilov diskretno prenesle tudi na velike razkošne limuzine. Na ta način se je precej zabrisala meja med Jaguarjevimi športnimi avtomobili in velikimi limuzinami, kar še vedno velja, velja pa tudi za športne terence.
Muzejski eksponat
Tovarna je ob predstavitvi zagotavljala, da lahko E-type doseže največjo hitrost 240 km/h, kar pa so kritiki, tako kot pri njegovih predhodnikih, sprva pospremili z dvomi. A preskus prvih primerkov je kmalu ovrgel vse dvome. Kot takšen je E-type kmalu zapeljal tudi na dirkalne steze, kjer se je takoj postavil ob bok celo avtomobilom, kot je bil imenitni ferrari 250GT, in požel veliko uspehov na zelo različnih dirkah.
Uspehu jaguarja E-Type niso toliko botrovale le gole zmogljivosti, ampak obetavne zmogljivosti v kombinaciji z imenitnim videzom in voznim udobjem. Kot takšen je ostal neizbrisno zapisan v spominu vseh ljubiteljev športnih avtomobilov, poznajo pa ga tudi tisti, ki jih takšni avtomobili niso nikoli zares zanimali. Jaguar E-Type so zaradi njegovih oblik zelo cenili celo umetniki, uvrstil pa se je celo v stalno zbirko Muzeja sodobne umetnosti v New Yorku.