V današnjem času, ko se nam pogosto zdi, da podjetja mislijo le nase, ne pa na ljudi, je podjetje, ki mu tako veliko pomeni ustvarjanje boljše družbe, še toliko bolj posebno.
Direktor Toyota Adria Kensuke Tsuchiya pravi, da ni dovolj, da Toyota le izdeluje avtomobile. Pomembni so zaposleni in vsi ljudje, še posebej tisti, ki potrebujejo pomoč. To se je pokazalo tako med korona krizo kot tudi v njihovih iniciativah Mobilnost za vse in Heroji furajo v pižami.
Pri Toyoti pravijo, da so več kot le avtomobilsko podjetje. Tsuchiya nam je v pogovoru pojasnil, kako pri Toyoti pomagajo soustvarjati boljši jutri za vse in kako skrbijo tako za starejše generacije kot za gibalno ovirane.
Kako v praksi udejanjate svoje vodilo, ki je More than just a car company, torej več kot le avtomobilsko podjetje?
Cilj Toyote je ustvariti vedno boljšo družbo. To poskušamo doseči na več načinov. Pred leti smo na primer postali partner Olimpijskih in Paraolimpijskih iger, ker smo želeli navdihniti svet, šport pa združuje ljudi in ustvarja solidarnost med njimi.
Pred leti sem sodeloval na Paraolimpijskem tekmovanju v namiznem tenisu v Laškem, kjer sem imel čast zmagovalcem podeliti medalje. Tam sem spoznal neverjetne atlete, ljudi, ki so me ganili in navdihnili. Gibalno ovirani ljudje nimajo veliko priložnosti, da bi bili v centru pozornosti. Ko gremo v center Ljubljane, tam ne vidimo veliko ljudi na vozičkih, marsikatera restavracija pa nima na voljo toalet, v katere lahko vstopiš z vozičkom. Zato sem se odločil, da uporabim Toyotino ime, da opozarjam, kako pomembno je, da ustvarimo pravično in vključujočo družbo.
Iz tega izvira tudi naša želja po mobilnosti za vse. Naša vizija je, da bi mobilnost omogočili vsem, ne le mladim ljudem, ki niso gibalno ovirani, temveč tudi starejšim in gibalno oviranim ljudem. Zato sodelujemo pri iniciativah kot sta Heroji furajo v pižamah in Mobilnost za vse, identificirali pa smo tudi tri področja, na katerih lahko delamo in posledično pomagamo ljudem.
Poleg tega smo ob začetku koronakrize donirali medicinsko opremo. Tukaj je je primanjkovalo, zato sem kontaktiral sedež Toyote na Japonskem. Seveda je medicinske opreme primanjkovalo tudi tam. A sem se nato spomnil, da so Evropejci precej večji od nas, na Japonskem pa so v skladiščih še vedno imeli na voljo XL opremo, ki smo jo nato pripeljali sem.
Kar smo naredili seveda ni bilo dovolj, ampak toliko ljudi je med karanteno postalo veliko bolj sebičnih in upam, da je ta gesta koga spomnila, da je treba delati za druge. To sporočilo sem hotel prek te geste prenesti na naše zaposlene in na druge ljudi.
Običajno je v državi približno deset odstotkov prebivalstva gibalno oviranega. V Sloveniji je 5.500 ljudi na vozičku in 2.800 gibalno oviranih voznikov. Hkrati pa za gibalno ovirane ni niti ene šole vožnje, poleg tega pa ni bilo nobenega homologiranega vozila z mehansko ročno kontrolo. Zaradi tega smo leta 2017 definirali 3 področja, na katerih lahko delamo. Prvič, poskrbimo, da bo manj nesreč, ki povzročijo gibalno oviranost. Toyota si želi, da v prihodnosti nesreč sploh ne bi bilo več. Za sedaj imamo Toyotine varnostne senzorje, kamere, ki pomagajo preprečiti 30 odstotkov nesreč.
A to ni dovolj. Zato smo preverili statistiko in ugotovili, da kar 30 odstotkov nesreč povzročijo mladi ljudje. In od tega jih je 40 odstotkov pod vplivom alkohola. Zato smo začeli sodelovati z iniciativo Heroji v pižamah.
Drugi del je rehabilitacija. Tisti, ki so zboleli ali se poškodovali potrebujejo dobro rehabilitacijo. Ta faza je najbolj pomembna. Ljudem da rehabilitacija upanje. Zato smo sodelovali z rehabilitacijskim centrom Soča. Tretji del pa nastopi, ko ljudje rehabilitacijski center zapustijo in se želijo vrniti v normalno življenje. Zato smo jim želeli ponuditi primerno vozilo, s primerno mehansko ročno kontrolo ter šolo varne vožnje. Na ta tri področja smo se osredotočili in na njih tudi marsikaj naredili.
Kako ste se lotili problematike vožnje za gibalno ovirane?
Toyota na Japonskem ponuja kar nekaj opcij za vozila za ročno vožnjo. A ta vozila v Evropi niso na voljo. Zato smo se povezali s Slovensko družbo B.D.F., ki izdeluje ročne mehanske kontrole in jih povezali z AMZS-jem, da so skupno delali na homologaciji izdelka. Mi smo zanje poskrbeli za marketing in AMZS-ju podarili avto, oni pa so v zameno ponudili brezplačno šolo vožnje za gibalno ovirane osebe. Ta projekt je bil za nas izjemno pomemben.
Enega od teh vozil smo tudi podarili rehabilitacijskem centru Soča. Generalni direktor URI Soča Robert Cugelj me je pred dvema letoma prosil, če ga lahko spremim na Japonsko, ker si želi ogledati Japonsko dobro prakso na področju rehabilitacije, saj so na tem področju tako v Soči kot tudi na Japonskem svetovno zelo priznani. Peljal sem jih v rehabilitacijski center Zdravstvene univerze Fujita. Tam smo izvedeli, da imajo na Japonskem v rehabilitacijskem centru na voljo vozilo, na katerem lahko njihovi pacienti vadijo vožnjo ter vstopanje in izstopanje iz avtomobila.
Mobilnost je za življenje izjemnega pomena. Gibalno ovirani ljudje potrebujejo samostojno mobilnost in svobodo, ki pride z njo. Sedaj lahko tudi v Soči svoje paciente učijo vožnje in jim omogočijo večjo samostojnost. V sodelovanju s Sočo in Nacionalnim rehabilitacijskim centrom na Japonskem smo v Toyoti tudi naredili rehabilitacijskega robota.
Žal zaradi koronavirusa ta projekt stoji, saj ga je težko koordinirati. Imeli smo tudi dogodek za 100 gibalno oviranih ljudi, da so nam lahko povedali, kaj so njihove glavne težave pri vožnji in mobilnosti. Ena od stvari, ki so jih omenjali, so bila parkirna mesta, druga pa stranišča. Moj prijatelj David, mi je enkrat povedal, da odhaja v sosednje mesto na sestanek, kjer v hotelu nimajo stranišča za invalide in več ur ne bo imel možnosti, da bi šel na stranišče.
To ni pošteno. To so ljudje, ki imajo že tako dovolj težko življenje. Pri Toyoti želimo svoje ime in prepoznavnost uporabiti zato, da opozarjamo na tovrstne nepoštenosti v družbi.
Razlog za vsako tretjo prometno nesrečo s smrtnim izidom je alkohol in četrtino teh povzročijo mladi med 18. in 29. letom starosti. Večkrat ste že omenili dobro prakso Japonske, kjer je leta 2002 delež prometnih nesreč zaradi vožnje pod vplivom alkohola upadel za 80 odstotkov, predvsem na račun povečanega nadzora, medijske podpore ter prevzemanja soodgovornosti. Vse to vas je spodbudilo k projektu Heroji furajo v pižamah, pri katerem sodelujete z Zavodom vozim. Ste zadovoljni z rezultati? Kje so še rezerve za doseg tega cilja pri nas?
Iniciativi Heroji furajo v pižamah se nekateri mladi ne želijo pridružiti. Mi nismo policija, ne moremo prisiliti mladih ljudi, da se nam pridružijo. To je velik izziv za nas. Ta projekt je izjemno dober, vendar pa rabi družba nek sistem, ki bi mlade prisilil, da ne vozijo pijani. Mladi ljudje imajo pravico, da se odločijo, ali se nam bodo pridružili ali ne.
Ostrejše kazni in povečan nadzor sta bila glavna faktorja za uspešno zmanjšanje števila prometnih nesreč pod vplivom alkohola na Japonskem.
Nujen je policijski nadzor, tega v Sloveniji primanjkuje. V treh letih kar sem v Sloveniji, me policija še ni ustavila, da bi mi preverila nivo alkohola v krvi. Na Japonskem se mi kaj takega še ni zgodilo.
Če imaš zakon, ki prepoveduje vožnjo pod vplivom alkohola, a tega nihče ne preverja, potem ta zakon ni smiseln. Na Japonskem je kazen za vožnjo pod vplivom alkohola 4.500–8.300 evrov in prepoved vožnje za tri leta. Lahko tudi izgubiš službo, prizadene lahko tvoje osebno življenje. Visoke kazni so tudi za osebo, ki je pijanemu vozniku dala avto, na primer starši, za starejšo osebo, ki se vozi v avtu s pijanim voznikom, pa tudi za lokal, kjer se je oseba napila in se nato usedla v avto, ne da bi ji to kdo preprečil.
Tak celostni pristop je zelo dobro deloval, poleg tega pa policaji tudi zelo strogo preverjajo voznike vsak teden. Posledično si ljudje ne upajo piti alkohola in se nato usesti za volan. Policija tudi intenzivno sodeluje pri osveščanju ljudi glede vožnje pod vplivom alkohola. Na Japonskem lahko zaradi nesreče, ki si jo storil pod vplivom alkohola, tudi izgubiš službo. V Evropi je ne moreš.
Veliko vlogo pri tem so imeli mediji, ki so s svojim poročanjem osveščali ljudi. Ljudje so postali jezni in so želeli, da se na področju vožnje pod vplivom alkohola nekaj spremeni. Ljudje so bili besni na tiste, ki so vozili pod vplivom alkohola, mediji pa so pomagali, da se je ta jeza širila.
Celotna družba je bila pripravljena na spremembo. Danes pri osveščanju sodelujejo tudi lokali, taksiji pa omogočajo prevoz z dvema taksistoma, da lahko odpeljeta domov tako osebo, ki je pila, kot tudi njen avto.
Tako sem sicer zadovoljen z vsem, kar je iniciativa Heroji furajo v pižamah dosegla v Sloveniji, vendar pa je še vedno veliko za narediti. Predvsem na področju zakonodaje in nadzora s strani policije. Slovenci se morate odločiti, v kakšni družbi želite živeti. Velika težava je tudi dostopnost javnega prevoza v Sloveniji. Tudi na tem področju želimo pri Toyoti kaj narediti v prihodnosti.
Še eden od odmevnejših projektov, pri katerem sodelujete skupaj z zavodom Sopotniki, je pobuda Mobilnost za vse (Mobility For All), s katero želite na globalni ravni osveščati javnost o pomenu dostopa do mobilnosti, ne glede na kakršnekoli omejitve. Katere skupine so po vašem mnenju najbolj spregledane, kaj je tisto kar najbolj potrebujejo?
Mobilnost za vse je zrasla iz želje omogočiti boljšo mobilnost ljudem na podeželju. O tem smo začeli bolj razmišljati, ko smo se pogovarjali z Ministrstvom za gospodarstvo, ki nas je opozorilo, da je mobilnost na podeželju velika težava. Tako za mlade, kot za starejše. Mesta poskušajo pomagati, a ni veliko, kar lahko storijo.
Podobne težave imamo na Japonskem podeželju. Avtobusi ponekod vozijo le nekajkrat na teden. A tudi znotraj mest imajo gibalno ovirani ljudje težave z mobilnostjo. V Ljubljani ljudje na vozičkih ne morejo uporabljati kar polovice avtobusov. Kako naj tako svobodno živijo? Izolirani so.
Ko smo začeli raziskovati to situacijo, smo našli zavod Sopotniki. V veliko čast mi je bilo spoznati vodjo te nevladne organizacije, Marka Zevnika. On je od leta 2016 omogočil 17.000 brezplačnih voženj za starejše, ki živijo na podeželju in bi sicer bili odrezani od sveta. Pomagajo 2500 ljudem in imajo 445 prostovoljcev, ki jih prevažajo. To je lepota Slovenije.
Ljudem je mar. Na Japonskem bi kaj takega težko dosegli. Pomembno je, da imajo starejši ljudje povezavo z družbo in dostop do nje.
Zaradi tega Zavod Sopotniki za svoje delovanje uporablja klicni center ne pa spleta. Starejši ljudje potrebujejo povezavo, ki jo lahko vzpostavijo prek klica. Všeč jim je, da lahko malo poklepetajo, 5, 10 minut, saj nimajo sicer nikogar, s katerim bi lahko komunicirali. Promocija tega Zavoda in njihovega dela nam je pomembna, je naš doprinos družbi.
Upamo, da bomo lahko v prihodnje pomagali tudi pri boljši mobilnosti za gibalno ovirane na podeželju. Želimo poskusiti, da nekako pripomoremo k boljši družbi.
Na Japonskem je skrb za starejše pomemben del družbe, zato je tudi namen projekta čim več ljudem olajšati življenje in jim pričarati kakšen nepozaben trenutek. Je kakšna taka zgodba, ki vam je ostala še posebno v spominu?
Na Japonskem je to zelo velika težava. Večja kot v Evropi. Starejši ljudje so izolirani od družbe. Kot družba nismo najboljši v komunikaciji in sodelovanju z drugimi za razliko od vas, Slovencev. Razen na družino se ne moreš zanesti na nikogar. Velik socialni problem je, ker veliko število starostnikov umre samih v svojih domovih in jih dneve nihče ne najde. Ljudje nimajo nikogar s komer bi komunicirali, zato jih nihče ne pogreši, ko umrejo. To je žalostna plat Japonske in velika družbena težava.
Všeč pa mi je zgodba, ki sem jo slišal na televiziji. Na podeželju je ena od trgovin z živili ustanovila mobilno podružnico, kjer prodajalci govorijo z ostarelimi, h katerim se pripeljejo. Starejši ljudje se želijo pogovarjati, potrebujejo stik in komunikacijo z drugimi. Poslovno s tem nič niso pridobili. Gre za manjšo trgovino. A so se zavezali, da bodo ohranili mobilno trgovino, da imajo starejši na podeželju nekoga, s katerim lahko govorijo. To je podobno kot pri Zavodu Sopotniki, kako lahko omogočimo starejšim, da se ponovno povežejo z družbo.
Toyota aktivno sodeluje tudi pri razvijanju različnih produktov, ki pomagajo pri udejanjanju cilja: mobilnost za vse. Katere bi posebej izpostavili? Kateri je vaš najljubši produkt, ki ga je ustvarjala ali soustvarjala Toyota?
Vsak produkt, ki podpira gibalno ovirane je moj najljubši produkt. Rehabilitacijski robot, avtomobili, ki jim omogočajo prevoz. Veliko pa mi pomeni produkt, ki še ne obstaja. Težko je poskrbeti, da lahko gibalno ovirani ponovno shodijo. Vsaka oseba ima drugačne simptome in potrebe. Pri poškodbah noge ima vsak drugačen občutek in potrebuje nekaj drugega. Vsaka naprava, ki pomaga pri hoji mora biti personalizirana. To je težko narediti. Avtomobili so drugačni, vsak jih lahko vozi, samo minimalno si ga prilagodi – primakne sedež, zviša volan. Ponovno shoditi pa je drugače in veliko težje. Če bi lahko dosegli še kak preboj na tem področju, bi bilo to izjemno pomembno.
Imate veliko znanja tudi iz zen budizma in to prenašate tudi na zaposlene. Kako se zaposleni na to odzivajo, kako to pripomore k boljšemu delovnemu procesu?
Komunikacija je izrednega pomena. Kaj rad povem. Če pogledamo kitajsko pismenko za "zaposlen", je sestavljena iz pismenke za "izgubiti" in "srce". Torej, ko si prezaposlen, izgubiš kos svojega srca, svoja čustva in postaneš zlovoljen ter neprijazen do drugih. Zato se moraš osredotočiti nase in moderirati svoja čustva. V časih epidemije je še toliko bolj pomembno, da ohranimo svoje srce. To govorim svojim zaposlenim. Poglejmo nato pismenko za "prav". Sestavljena je iz "ena" in "stop". Torej, če hočeš nekaj narediti prav, se moraš ustaviti in narediti korak nazaj ter premisliti.
Na Japonskem ne učimo budizma. Budizem uči, da vsi želimo biti srečni, a so nekatere stvari zunaj naše kontrole. Včasih ne moremo doseči tega, kar želimo. To nas jezi. Jeza pa je naše notranje čustvo. Če nadziramo naša čustva, potem nismo jezni. Budizem pravi, da negativna čustva izvirajo iz nas, ne od drugih. Mi smo krivi za našo slabo voljo, nihče drug. Razmišljati moraš o drugih in imeti svoja čustva pod nadzorom. Če druge osrečiš, bodo oni dodali k tvoji sreči.
Na Japonskem imamo idejo pekla in nebes. V peklu so vsi slabe volje in lačni. Na voljo imajo hrano in dolge jedilne palčke, s katerimi sami ne morejo jesti. Ker ne sodelujejo med sabo, ne morejo jesti in so jezni ter shirani. V nebesih imajo enake pogoje, a ljudje med sabo sodelujejo. Z dolgimi jedilnimi palčkami ob večerji nahranijo svojega soseda, ki v zameno nahrani njih. Vsi so siti in zadovoljni. Ljudje v peklu razmišljajo le o sebi, zato so nesrečni, v nebesih pa o drugih, zato so srečni. To so stvari, ki jih hočem naučiti sebe in druge.
Poudarjate, da želite s ciljem osrečevati narediti več za dobrobit družbe. Kako pomembna je na Japonskem sreča družbe in sreča posameznika? Se, če govorimo o sreči, Japonci zelo razlikujejo od Slovencev? V čem? Zakaj pomagati drugim osrečuje?
Sreča, pozitivnost, produktivnost in proaktivnost so zelo pomembni za življenje. Slovenija je v marsičem podobna Japonski. Ste delovni, dobri v komunikaciji, premislite preden kaj rečete in mislite na druge, vendar pa ste vi veliko bolj proaktivni, polni energije, veliko se gibljete. Japonci se lahko od vas veliko naučimo. Pogosto mi preveč delamo. Če preveč delaš pozabiš na družino in prijatelje. Ko sem delal na Japonskem sem od doma v službo odšel ob sedmi uri zjutraj in se domov vrnil ob eni uri zjutraj, pojedel večerjo, šel spat ter naslednji dan to ponovil. To ni življenje, le delo, delo.
Ko sem prišel sem, sem se naučil kako pomembna je družina in prijatelji, kako pomembno se je ustaviti, uživati v družbi, iti na kavo in eno skodelico kave piti eno uro. Podobno je na dopustu. Ko smo šli z družino v Grčijo, smo bili vsak dan v drugem mestu. Slovenci greste nekam in ste en teden na istem mestu. Od vas sem se veliko naučil.
To želim prinesti domov na Japonsko. Še posebno povezanost med ljudmi in drugačen način razmišljanja o drugih. Pomagati drugim nas vse osreči.