Dandanes veliko beremo o stresu in škodljivh posledicah na naše delo in življenje. Kaj stres pravzaprav je, zakaj se pojavlja, kaj lahko naredimo, da bo naše delovno okolje čim bolj prijetno in kakšni globlji vzroki za to, da ga doživljamo, smo govorili z Majo Peperko Mederal, psihoterapevtko, ki ljudem pomaga stopiti v stik s sabo in zaživeti manj stresno.
Zakaj ljudje sploh iščejo podporo pri soočanju s stresom?
Večina ljudi poišče pomoč takrat, ko so simptomi stresa že tako izraziti, da postanejo zelo moteči, ali ko ne zmorejo več vztrajati v načinih delovanja, ki so jih uporabljali doslej, obenem pa ne vedo, kako ustvariti spremembo.
Doživljanje stresa je široka in kompleksna tema. Če se osredotočimo na stres na delovnem mestu, večina posameznikov najprej išče načine, kako izboljšati situacijo, se ji prilagoditi ali se s težavnimi okoliščinami učinkoviteje spoprijeti. Odpoved in menjava zaposlitve sta običajno razumljeni kot skrajna možnost. Včasih pa že nov pogled na situacijo odpre drugačne poti. Ko posameznik ob podpori in spodbudi prepozna svoje potrebe ter meje, lahko tudi odločitev za spremembo delovnega okolja postane legitimna in osvobajajoča izbira.
Vi v bistvu ne govorite specifično o službah, ki so zelo pogojene s stresom, na primer kirurg ali pilot, ampak je vsako delovno okolje lahko stresno?
Res je, stres ni nujno povezan z določeno službo ali visokim položajem. Vzemimo za primer trgovko, ki lahko doživlja visoko stopnjo stresa zaradi pomanjkanja spoštovanja na delovnem mestu. Njen delovnik je lahko časovno zelo zahteven – delo ob sobotah, vstajanje sredi noči – obenem pa delo ne ponuja veliko prostora za kreativnost, temveč zahteva nenehno prilagajanje. Če za svoj trud ne prejme priznanja, povrh vsega pa je tudi plačilo nizko, se lahko hitro razvije občutek necenjenosti in izčrpanosti. Na drugi strani pomislimo na kirurga. Stopnja odgovornosti in zahtevnosti njegovega dela je izjemno visoka, vendar je pogosto deležen tudi velikega spoštovanja in družbenega priznanja, kar lahko pomembno vpliva na doživljanje stresa.
Podobno zahtevni so številni socialni poklici – denimo delo v domovih za starejše ali učiteljski poklic – kjer se zaposleni soočajo s kroničnim pomanjkanjem kadra, velikimi obremenitvami in čustveno zahtevnimi situacijami. Tudi tam je delovno okolje pogosto zelo stresno.
Govoriva o nekih pritiskih v službi, dotaknili sva se stresnega okolja, zgodnjega vstajanja, zahtevnih okoliščin. Ali bi lahko nekoliko bolj opisali, kaj je to stres? Ali to pomeni, da smo živčni, zaskrbljeni, so za nas težavni odnosi, kaj drugega?
Na splošno lahko rečemo, da stres doživimo, kadar menimo, da je neka naloga zahtevnejša od tega, kar zmoremo. Lahko gre za nekaj, kar nam je novo, pa je že zaradi tega stresno, ker se s tem še nikoli nismo spopadli. Vsi poznamo stres pred ocenjevanjem, pa naj bo to v šolskih klopeh ali na razgovoru za službo, ko je pomembno, da naredimo dober vtis. Te vrste stres je običajen in se z njim vsi soočamo. Nekaj povsem drugega in nedopustnega pa je, če se v službi nad nami izvaja mobing. Ko nekdo z močjo izvaja na nas pritisk in nas ponižuje, pa niti ne vemo, kako bi se temu uprli. Posebej težko je, če v taki situaciji tudi zasebno nimamo opore, osebe, ki bi nas razumela in nam pri tem pomagala. Stresni so lahko tudi slabi odnosi med sodelavci, saj v službi vsakodnevno preživimo veliko časa. Potem so tu še delovna mesta, kjer so prisotne kadrovske preobremenitve, na primer v šolstvu in zdravstvu. Včasih pa smo tudi zasebno v življenjskih obdobjih, ki so bolj zahtevna. Morda imamo majhne otroke, se soočamo z izgubo ali boleznijo ali je prisotna kakšna druga situacija, da se že doma težko spočijemo in pridemo utrujeni v službo, ter se zato težje soočamo z nalogami, ki bi jih sicer obvladovali.
Poleg tega je pomembno omeniti tudi kratkotrajni stres, ki ima lahko pravzaprav pozitiven učinek, saj nas spodbudi k boljši pripravi na določeno situacijo. Prav zato se lahko zgodi, da se začetnik na nekem področju izkaže celo bolje kot nekdo z več izkušnjami. Prav zaradi tega spodbudnega pritiska, ki ga žene, da se še posebej potrudi in da od sebe največ.
Torej je stres lahko tudi pozitivna motivacija?
Če ne bi bilo stresa, verjetno tudi napredka ne bi bilo. Prav stres nas namreč spodbuja k premikanju meja, iskanju rešitev in osebni rasti. V zmernih količinah je zato takšen stres celo dobrodošel, saj deluje kot tihi zaveznik našega razvoja.
Kako pa lahko pri sebi prepoznaš, ali si še v mejah tega pozitivnega stresa ali je to, kar doživljaš bolj negativno? Kako se lahko umestiš?
Če je stres, ki ga doživljamo, kratkotrajen in po njem pride obdobje, ko se lahko čisto pomirimo in sprostimo, je to povsem v redu. Problem nastane, če ni premorov oziroma če se to kar razvleče v način življenja. Fizično se stres čuti kot povečan srčni utrip, povečano potenje, občutimo neko telesno napetost. Naš živčni sistem je aktiviran, sproščata se hormona kortizol in adrenalin, ki nas pripravita na boj ali beg. Ko je takšno stanje dolgotrajno, nas izčrpa. Nimamo več energije, težave imamo s spancem, se ponoči zbujamo ali sploh ne moremo zaspati, čez dan pa smo utrujeni. Dolgotrajen stres lahko vodi tudi do izgube veselja nad stvarmi, ki so nas prej polnile, do zmanjšane motivacije ali celo popolne odsotnosti energije za aktivnosti, ki so nam bile pomembne. Pogosto se pojavijo tudi občutki tesnobe ali depresije, želja po odmiku in tišini, občutek, da ne obvladujemo svojega življenja in vseh nalog, ki naj bi jih opravljali.
Če je stres, ki ga doživljamo, kratkotrajen in po njem pride obdobje, ko se lahko čisto pomirimo in sprostimo, je to povsem v redu.
Najbrž lahko sami storimo marsikaj, da stres sprostimo, živimo na nek način, da to reguliramo?
Predvsem se mi zdi pomembno, da smo v stiku s sabo, česar nam dandanes zelo manjka.
Imate kakšne primere teh majhnih sprememb, ki jih omenjate?
Zelo pomembno je že, kako začnemo dan. Ali nas že zjutraj preplavijo vse obveznosti, čas nas priganja, in že takoj občutimo, da je vse preveč, lovimo sami sebe? Ali pa si lahko v miru privoščimo prvo jutranjo kavo in si vzamemo deset minut zase. Za meditacijo, jogo ali kakšen drug način umirjanja in povezovanja s sabo. Tako se lahko vrnemo k sebi, začutimo trenutek tukaj in zdaj ter si ustvarimo notranjo umirjenost.
Če čutimo, da smo v napornem obdobju, si lahko zjutraj zavestno prikličemo lepe spomine, se urimo v hvaležnosti in poskusimo telo povabiti, da sprejme pozitivne občutke ter se sprosti. Tudi majhni jutranji rituali lahko pomembno vplivajo na našo notranjo stabilnost in sposobnost soočanja z dnevom.
Če vzameva za primer neko osebo, ki se trudi in upošteva vaše nasvete, si vzame zjutraj čas zase, prakticira neke načine povezovanja s sabo, sproščanja in se pozitivno naravna. Potem pa pride v delovno okolje, ki je precej stresno, kaj bi ji svetovali?
Težko govorim na splošno, odvisno od situacije. Lahko pa govoriva o nekih splošnih smernicah, ki bi lahko pomagale ustvariti bolj sproščeno vzdušje v službi. Če imamo svojo pisarno ali nek drug svoj prostor, si jo lahko uredimo po svoje, dodamo majhne nam ljube predmete, ki nam vzbujajo prijetna občutja. Si vzamemo krajše odmore, pazimo, da smo hidrirani, da se zdravo prehranjujemo, namesto da ves dan posegamo po kavi in sladkarijah.
Predvsem pa so pomembni odnosi. Če se s sodelavci dobro razumemo in je naše okolje podporno, se bomo lažje soočali z izzivi in obveznostmi. Morda lahko poskusimo tudi sami ustvariti pozitivno vzdušje, s tem da sodelavcem ponudimo pomoč, da jih vprašamo, kako so, da skušamo konflikte sproti reševati, da se ne ustvarjajo zamere. Da povemo, ko sami potrebujemo pomoč. Pomembno je tudi zavedanje samega sebe – spremljanje svojih misli in čustev.
Če se nenehno sprašujemo, kaj si drugi mislijo o nas ali kako nas ocenjujejo, lahko to v nas sproži strahove in dodatni stres. Ko se tega zavedamo, lažje ohranimo notranji mir in se osredotočimo na svoje naloge in dobro počutje.
Ali menite, da se različne generacije drugače soočajo s stresom? Katera generacija je po vašem mnenju najbolj obremenjena?
Razlike so opazne. Mladi so morda manj obremenjeni v smislu menjave zaposlitve, vseeno pa lahko doživljajo veliko stresa na področju pričakovanj hitrega napredovanja in časovne fleksibilnosti oziroma prilagodljivosti podjetju. Vseeno bi rekla, da največje breme nosi srednja generacija, ki ima redno službo, družino, večinoma kredit in je teža odgovornosti velika, saj ne skrbijo le zase. Tudi menjava službe je v takem primeru bolj tvegana in prinaša veliko strahu. Starejšim pa je težko, ker sprememb niso vajeni, veliko je lahko prilagajanja novim tehnologijam in z leti naravno postajamo manj fleksibilni.
Kako pa izgleda naslavljanje težav s stresom, vezanih na delo, pri osebi, ki pride k vam na psihoterapevtsko svetovanje? Kakšen je proces?
Omenjate prepričanja, kaj mislite s tem?
Vzemimo konkreten primer, povezan z občutkom lastne vrednosti. Predstavljajmo si mladostnika, ki spi do desetih, oče pa ga zbudi z očitki, da zapravlja dan, če ne bo ničesar naredil, in z nenehnim primerjanjem z drugimi, ki naj bi že veliko dosegli. Če odraščamo v takšnem okolju, postopoma razvijemo prepričanje, da je naša vrednost odvisna od naše storilnosti – od dejanj in dosežkov, ne pa od tega, kdo smo kot osebe.
Ko se pozneje v življenju znajdemo v stresnih okoliščinah, zlasti takrat, ko ne zmoremo izpolniti pričakovanj, se to prepričanje hitro prebudi. Začnemo dvomiti vase, občutimo nezadostnost ter se strogo in kritično presojamo.
Kaj pa če se nekdo prepozna v tej vaši zgodbi, najde neko povezavo, kaj lahko potem naredi glede tega?
Najprej je dragoceno razumeti, da so bila prepričanja, v katerih smo odraščali, nekoč funkcionalna. Pomagala so nam, da smo se prilagodili okolju in v njem preživeli. Danes pa lahko ugotovimo, da nam ne služijo več tako kot nekoč in da bi nam bilo brez njih lažje. Sprememba takšnih vzorcev ni preprosta, saj so z njimi pogosto povezani boleči občutki in izkušnje. Zato je proces lažji, če imamo ob sebi zaupanja vredno osebo, ki nam bo v oporo. To nam lahko nudi dober prijatelj, ki mu zaupamo; ni nujno, da je to psihoterapevt, lahko pa tudi.
Oseba, ki stremi k popolnosti, lahko na primer naredi zelo veliko, morda 90 % vseh nalog, ampak se zaradi tistega dela, ki ga ni uspela opraviti počuti nevredno in slabo.
Se vam zdi, da je stresa v službi danes več, ali se le več govori o tem? Kako gledate na to?
Tako moje osebno opažanje kot tudi raziskave kažejo, da je stresa danes dejansko več. Meja med zasebnim in službenim življenjem se je močno zabrisala. S telefoni, elektronsko pošto in številnimi aplikacijami smo skoraj ves čas dosegljivi. In pogosto se zdi, da je to od nas tudi pričakovano.
Postalo je povsem sprejemljivo, da v službi ostajamo dlje, če nalog ne uspemo dokončati v okviru delovnega časa. Tudi ko odidemo domov, dela pogosto ne pustimo za seboj. Misli ostajajo pri obveznostih, ki nas še čakajo, in težko zares preklopimo.
Hkrati živimo v družbi, ki je izrazito usmerjena v storilnost in dobiček. Kapitalistična naravnanost nas spodbuja k nenehni rasti in preseganju meja, zato si težko dovolimo ustaviti se in reči: "Dovolj je."
Čarobne palčke, kako živeti brez stresa, torej žal ni?
Stres je nedvomno del našega življenja, vendar verjamem, da vsi nosimo odgovornost, da ostajamo v stiku s sabo. Izzivi, s katerimi se srečujemo, nas lahko opominjajo, da se ustavimo, umirimo in prisluhnemo svojim resničnim potrebam.
Pomembno je, da ne podležemo brez premisleka tempu in vrednotam sodobnega kapitalizma. Zdi se mi namreč, da naše srce ni usmerjeno zgolj v dobiček, storilnost in nenehno rast, temveč hrepeni po smislu, odnosih in notranjem ravnovesju.
Morda vas zanima tudi:
Iščeš dekle za enо noč💋? Dobrodošli - www.sex21.fun
Vsi zaposleni, ki uporabljajo službeno telefonsko številko v prostem času, bi obvezno morali imeti plačano pripravljenost na domu. Ob vsakem …
Povečajte svoj реnis za vsaj 10 cm v samo 30 dneh, dosezite trdno еrеkcijо in poskrbite, da bo vaša punca …