Janez Jeraj je skupaj z bratom Miho Jerajem lani prejel prestižno nagrado Podjetnik leta, ki jo vsako leto podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Vodstvo podjetja Dvig, ki se ukvarja s strojnimi selitvami in najzahtevnejšimi dvigi, sta nasledila od očeta in mame, ki sta ga ustanovila pred več kot petdesetimi leti.
V pogovoru smo se dotaknili tega, kakšni so izzivi z vodenjem družinskega podjetja, ki je danes eno najbolj uspešnih na svojem področju, kako je izgledalo odraščanje v takšnem okolju, kakšni so bili koraki do uspeha in zakaj je bil oče najboljši mentor.
Gospod Janez, vi torej nadaljujete posel, ki sta ga začela vaša starša pred dobrimi petimi desetletji. V enem od intervjuju ste rekli, da je bila očetova odločitev za posel intuitivna, morda celo nespametna. Kaj ste mislili s tem?
Ja, tako nekako. Ne predstavljam si namreč, da bi danes kdo pričel z delom na tak način, kakor je on takrat. Danes se zdi težje, skoraj nemogoče podati v posel brez posebnih izkušenj. Izraz nespametno sem uporabil, ker je moj oče začel tako, da si je sposodil denar, tvegal in se podal v nekaj povsem novega, česar ni poznal. Z mamo sta zastavila vse svoje premoženje, vse, kar sta imela, kar je imela naša družina, ker je oče v to enostavno verjel. Oče je tvegal veliko in brez zagotovil, da mu bo uspelo. Sam se ne vidim tako močnega, da bi to lahko naredil.
Zares izjemno pogumno dejanje. Pravite, da je bilo za vašega očeta to novo področje, kaj pa je počel prej?
Oče je svojo obrt začel že leta 1973 s svojim prvim tovornjakom. Povedal nam je, da je bilo zanj delo voznika, ki ga je opravljal 8 let, vse težje. Ker se mu je precej spalo med vožnjo, je iskal druge rešitve. Potem pa je bil udeležen v prometni nesreči, v kateri sam sicer ni bil poškodovan, kamion pa je bil 'totalka'. Ta situacija je bila nekako povod, da je postal bolj odprt za drugačne, bolj dinamične izzive. Po spletu okoliščin je naletel na majhno možnost nakupa prvega češkega dvigala na velesejmu v Zagrebu v času Jugoslavije. Nek moški je pristopil s to ponudbo, čeprav je bilo za tiste čase zelo neobičajno, da bi nekdo tako zasebno začel, takšni posli so sicer potekali preko javnih ustanov. Oče pa je zagrabil to priložnost, tvegal, zastavil ves svoj denar in hišo, ter si nekaj še izposodil. Res neobičajno za tiste čase, čeprav, saj veste, kako pravijo: več napak, večja izkušnja, boljše jo boš odnesel naprej. To prepoznavam tudi pri sebi: vse, kar vem o podjetju, vem zgolj iz izkušenj in opravljenih napak.
Oče in mama sta zastavila vse svoje premoženje, vse, kar sta imela, kar je imela naša družina, ker je oče v to enostavno verjel. Oče je tvegal veliko in brez zagotovil, da mu bo uspelo.
Zares navdihujoča zgodba od kamiona do prvega dvigala. Se morda lahko dotaknete nekaj mejnikov, kako manjša obrt prerase v velik posel?
Skratka, takšno delo in takšna zgodba se gradi korak po korak. Tudi sedaj, ko je posel relativno utečen, se napredek izvaja postopoma. Zares nas nikoli ni gnal večji posel ali večji promet, kaj šele dobiček. Še danes nas žene enostavno to, da so naloge, ki jih opravljamo, izvedene kakovostno in je kupec zadovoljen do te mere, da se vrača nazaj. Presežek dobička se tako vrača v podjetje za razvoj delovnih procesov in posodabljanje voznega parka, za katerega je treba nenehno skrbeti in tukaj nam ne zmanjka možnosti investiranja. Razpoložljiva delovna oprema je takoj za ekipo najbolj pomembna.
Ko pogledam za nazaj, se ta preobrazba male obrti v velik posel nikdar ni zares čutila. To je generična rast, ki je logična, če nekaj delaš prav in s pravo strastjo.
To je malo drugače kot so nas učili na ekonomiji. Vaš cilj je bil pravzaprav izboljšanje delovnih procesov, ne pa nek znesek na računu.
Ne, ni nas vodil znesek. Stroka me želi prepričati, da je vodilo dobiček. Pravijo, da če si ne zadaš dobička, ni prometa, jaz se pa kar težko sprijaznim s tem. A mi smo bili drugače vzgojeni, tega sploh nismo zares spremljali. Dobiček je samo posledica nečesa, ampak to nikoli ni bil naš cilj. Cilj je bil zadovoljiti potrebe naročnika, saj mi dobesedno servisiramo stranke, ki nas potrebujejo za kratke naloge. Pridemo in naredimo in tukaj je odziv zelo pomemben. Morda je zaradi tega naše področje specifično in se nam takšno razmišljanje zato dobro obnese.
Dobiček je samo posledica nečesa, ampak to nikoli ni bil naš cilj.
Ko vas poslušam, se mi zastavlja vprašanje, kako je bilo odraščati v takem okolju, kako ste gledali na očeta oziroma posel, v katerem sta sodelovala oba starša?
Težko je opisati konkretno, pri nas je vse to potekalo nekako naravno. Če pogledam nazaj: hodil sem v šolo, spremljal dejavnost in starše pri svojem delu na dvorišču, pomagal sem pri manjših opravilih in se priučil marsičesa – čisto sproti. Mislim celo, da bi se vsak lahko tega priučil, če bi odraščal v takem okolju.
Oče nikoli ni bil zares poslovnež, bil je eden izmed fantov v ekipi, ki so takrat delali. Bil je ustanovitelj, bil je direktor, bil je vodja, vendar še vedno samo del tega, kar je rad delal v svojem podjetju.
Posledično je tudi nas naučil, da smo del ekipe, dela skupaj opravljamo. Verjamem, da s takim odnosom med sodelavci pravzaprav gradiš podjetje in zaupanje. Torej, večkrat poudarjam to besedo, da je to privilegij. In vsak bi ga lahko izkoristil, če bi bil na takem mestu.
Ali sta z bratom vedno vedela, da želita nadaljevat pot, ki jo je zastavil vajin oče? Sta bila spodbujena k temu, sta razmišljala tudi drugače, sta bila mogoče tudi v kakšnih drugih službah ali je bilo to nekaj, kar se je tako naravno zgodilo, da sta prevzela vajeti?
Jaz osebno nisem imel drugih idej, o tem me pogosto sprašujejo. Verjamem pa, da bi me doma podprli v čemerkoli, saj ni bilo nikoli nikakršnega pritiska. Delo sem preprosto nadaljeval s svojo prisotnostjo in energijo. Moj brat pa je imel nekaj več izkušenj, saj je šel po opravljenem šolanju na prakso drugam. Mislim, da je to zelo pomembno, morda celo boljše. Dragoceno je imeti različne izkušnje.
Kakšno pa je življenje z očetom, ki je obenem tudi šef? So bili kakšni izzivi, bi izpostavili kakšne prednosti?
Vsekakor, sodelovanje z očetom je bilo in še vedno je zanimivo. Vsi vemo, da je pogled na življenje in delo v podjetju s starostno razliko 30 let drugačno, kot je delo s svojimi vrstniki ali sodelavci. Vsekakor pa je bilo sodelovanje z očetom največja prednost in privilegij, saj boljšega mentorja ne moreš imeti. On je bil tisti, ki je verjel v naju brez vsakega dvoma. Jaz pa ne bi mogel bolje zaupati človeku, kot sem lahko zaupal svojemu očetu. Ker je želel dobro za podjetje, torej dobro zame. Zaupal nama je, ker je verjel, da želiva dobro za podjetje tudi midva.
Oče in mama uradno ne delata več, sta pa tukaj z nami in svetujeta pri večjih zadevah. To je pomembno. Zadnja leta se je oče veliko ukvarjal z novo pridobljenimi poslovnimi prostori, oba starša sta še zelo dobrodošla. Nekako ni podjetja brez njune prisotnosti. To se čuti v okolju in to se čuti tudi med zaposlenimi. Nista zaposlena, ampak sta tukaj. In to je taka velika nevidna sila, tako da bo še precej izzivov, ko tega ne bo več.
Vsekakor pa je bilo sodelovanje z očetom največja prednost in privilegij, saj boljšega mentorja ne moreš imeti.
Eno veliko tranzicijo ste že uspeli narediti … ko sem si skušala predstavljati, kako je, ko imaš neko tako družinsko podjetje, sem se spraševala, ali je bil posel pogosto zelo globoko prepleten z zasebnostjo - ste na primer pri kosilu pogosto govorili o poslu, ste to zelo ločevali?
Ko vas poslušam, se mi zdi, da je predaja vodstva podjetja s strani očeta vam in bratu potekala dlje časa, nekako rasla z vama. Ampak mogoče lahko vseeno podelite, kako je bilo prevzeti krmilo in se zamenjati v teh vlogah?
Točno to, predaja, kot jo omenjate, nikakor ni bila nek moment. Predaja se je izvrševala neuradno, ni bilo dogovora in dogajala se je dolgo časovno obdobje. Morda sploh še ni predana zares. To je živ proces, ki ga živiš vsak delovni dan. Oče je postopoma predajal svoje delovne naloge, tako da zares nikoli ni končal z delom. Midva pa nikoli nisva zares občutila vedno večje odgovornosti. Torej, tako postopoma se je to dogajalo. Če bi se to zgodilo čez noč, bi bilo veliko bolj stresno in zahtevno. Morda celo neizvedljivo. Namreč, v take škornje stopiti čez noč ni dobro, tako pa nekako preživiš. Treba je poudariti, da sta tudi ustanovitelja rasla v tem procesu in v določenem momentu dovolj dorasla, da sta nama oziroma sebi dovolila in omogočila to, da sta nama začela zaupati. Ne gre samo, da sva bila midva dorasla, tudi ustanovitelja sta morala dorasti. Obenem sta sebi s tem omogočila mirnost. Jaz pravim zase, da nisem tako zaupljiv in bom imel večji izziv, da dorasem do te mere zaupanja, da bi lahko nekomu tako postopoma predajal zadeve.
Oče je postopoma predajal svoje delovne naloge, tako da zares nikoli ni končal z delom. Midva pa nikoli nisva zares občutila vedno večje odgovornosti.
In tako ste postopoma, z veliko predanega dela prišli tudi do nagrade Podjetnik leta 2025. Kaj vam pomeni ta naziv?
Ta naziv nam pomeni potrditev, da smo na pravi poti. Enostavno. Na podelitvi na Brdu je bilo predstavljenih veliko lepih podjetniških zgodb. Res je bil vrhunski dogodek in vsaka zgodba je unikatna. Nikakor niso vse zgodbe iste in vsak način vodenja ne pripelje do istih rezultatov. Vsaka zgodba je posebna in lahko bi iz vsake dobil kakšno dobro idejo, verjetno jo tudi smo. Pri priznanju pa se mi zdi predvsem pomembno to, da ga z bratom ne jemljeva tako osebno. Taki uspehi ne pridejo sami od sebe, za njim stojimo predani posamezniki, zavzeta predana ekipa, ki dela s srcem. Začelo se je pred več kot 50 leti in nagrada pripada celotnemu kolektivu, ki je zaslužen za to. Je pa lepo plavati v teh valovih in morda tudi s tem nekako podpreti podjetje.
Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Izzivov ne manjka. Predvsem v letošnjem letu si bomo prizadevali k izpopolnjevanju obstoječih delovnih procesov in k čim boljši komunikaciji in odnosih, ki so ključni. Vse, kar delamo, delamo za interese podjetja, saj imamo le tako največ od njega. Torej, ohranjamo vrednote družinskega poslovanja, hkrati nenehno vlagamo v posodobitev in razvoj, kar nam omogoča ohranjanje vodilnega položaja na trgu.
Omenili ste pomen komunikacije. Imate kakšne posebne načine, kako skušate to vzdrževati na visoki ravni, morda še izboljšati?
Torej, tu so kar izzivi in mislim, da bo to v prihodnje vse težje. Do sedaj je bilo pomembno, da si imel vrhunske stroje, ljudje pa se bodo že znašli, je sedaj ravno obratno. Zdaj je treba motivirati ljudi – jih pritegniti, da pridejo, da se najdejo v tem okolju, in da so v tem dobri. Sam se že udeležujem številnih delavnic, vodstvene akademije, kljub temu, da sem diplomiran ekonomist, se takih stvari v šoli nismo učili.
Eno vprašanje bi posvetila še aktualnim gospodarstvenim spremembam. Kako vladne spremembe glede božičnice in dviga minimalne plače vplivajo na vas? Mnogi podjetniki ob tej spremembi napovedujejo poslabšanje poslovnih rezultatov. Kako bi vi to komentirali?
Ja, to je vedno vroča tema, ampak vladne spremembe so stalnica. Na to nimamo direktnega vpliva, zato se poskušam ne preveč ukvarjati s tem. Višanje plač nas sicer ne preseneča. Živimo v času inflacije in je tudi plačo potrebno prilagajati. To je logično in normalno. Potrebno pa je, da tudi mi vseskozi sproti prilagajamo naše cene in storitve, da ne pridemo v neke škarje. Za inflacijo pa vemo vsi, da je to nek davek, ki ga država pobira ekstra iz žepov podjetnikov oziroma ljudi.
Višanje dobrin je samo pobiranje davka in to slabo vpliva na vse. Cene se ne bodo več spustile. Mislim, da postajamo neka Švica v nepravem pomenu besede, ustvarjamo draginjo in to ni v redu.
Kljub temu pa ne pričakujemo slabših poslovnih rezultatov, ker se na to mogoče sproti prilagajamo. Enostavno imamo veliko kupcev, nismo vezani na enega, kar je naša velika prednost. Veliko je bilo tudi govora o regresih, kar mi sicer podpiramo. Sami to izvajamo že več kot 20 let. Letos je bila za nas pravzaprav olajševalna okoliščina, da je bil zimski regres manj obdavčen.
Verjamem, da bodo drugi podjetniki imeli oziroma so že imeli precejšnje težave pri izplačilu tega, ker nikakor ni pošteno, da vlada odloča in postavlja pravila na tujem dvorišču s tujim denarjem.
Pa tako na hitro in brez opozorila …
Če povzamem, zakonska uvedba zimskega regresa na nas ne bo vplivala, ker bomo to izvajali še naprej, če nam bo posel to le omogočal. Ko pa ne bomo mogli, pač ne bomo, nas pa zakon ne more prisiliti v to. Mi zaposlenim dajemo nadpovprečne plače in res ni pošteno, da od nas zahtevajo še nekaj dodatnega. Saj veste, kako gre, s tem denarjem se potem plačuje tudi javni sektor. Ampak hvala bogu, da to na nas ne bo tako posebno vplivalo. Smo veseli in ponosni na to, da imamo tako ekipo, da si to lahko privoščimo.
Za konec me zanima še, kaj bi svetovali nekomu na poslovni poti, kaj menite, da je ključno za uspeh?
V našem primeru je uspeh mogoč samo ob tesnem sodelovanju vseh zaposlenih kot ekipe in seveda do kupcev. Kupci se vračajo, ker imajo radi naš sistem dela. Kako mi poslujemo, kako se razumemo in kako mi kupca razumemo. Delo opravljamo ljudje, kot sva rekla, ne stroji. Pomembno je, da bi vsi razumeli in živeli poslanstvo podjetja. Ekipa mora razumeti ne samo, kaj dela, kar je logično, vendar tudi, zakaj dela, kar dela. Čemu to služi, kar dela. To je izziv za vsako organizacijo, ne samo za nas. Med drugim je pomembna tudi varnost zaposlenih. To varnost pa lahko omogoči vodstvo ali dober vodja. Zaposleni mora dobro opravljati svoje delo, ne da razmišlja, kako bo šel čez mesec. Naloga delodajalca pa je, da motivira, vodi in ustvarja ugodne in varne delovne pogoje za zaposlene.
Morda vas zanima tudi:
Povečajte svoj реnis za vsaj 10 cm v samo 30 dneh, dosezite trdno еrеkcijо in poskrbite, da bo vaša punca …
Pozdravljeni, ponudba za posojilo med zasebnimi resnimi v 24 urah. Dajem resna in zanesljiva zasebna posojila v razponu od 2.000 …
Iščeš dеkle ali ljubico za seks? Poskusi to spletno stran - https://sex21.fun