Odpoved ni le izguba službe, ampak pogosto tudi izguba občutka varnosti, pripadnosti in dela identitete. Ko ostanemo brez dela, se lahko znajdemo pred vprašanji, kdo smo, kaj si želimo in kako naprej.
O tem, zakaj nas odpoved pogosto prizadene globlje, kot si mislimo, kaj se v nas takrat dogaja in kako se s tem lažje soočiti, smo se pogovarjali s psihoterapevtko, Majo Peperko Mederal, ki izvaja terapije s posamezniki, pari in družinami po modelu relacijske družinske terapije.
Služba v bistvu ni samo vir dohodka, ampak tudi neko okolje, kjer se spletajo odnosi, kjer gradimo del svoje identitete. Ko se to zamaje, ima verjetno močen vpliv na nas?
Služba ni le prostor za opravljanje nalog, temveč tudi pomembno socialno okolje. S sodelavci, ki jih srečujemo vsak dan, postopoma vzpostavljamo odnose in tkemo vezi. Identiteta se skozi delo pogosto izraža zelo neposredno. Ko se predstavljamo, se velikokrat opišemo prav skozi svoj poklic, na primer: "Sem novinarka." S tem pokažemo, da se v veliki meri poistovetimo s tem, kar delamo. Tako poklic postane naš glavni način samopredstavitve in pomemben del naše identitete. Služba nam daje tudi določeno strukturo dneva. Nekateri ljudje zaradi svojih življenjskih izkušenj potrebujejo več občutka nadzora nad svojim življenjem, zato ima delo pri tem pomembno vlogo. Ko pride do odpovedi, se ta občutek poruši in zamaje občutek varnosti.
Če vzameva za primer nekoga, ki doživi odpoved – je ta notranji proces pri ljudeh podoben ali ga zelo različno doživljamo?
Bi rekli, da gre za faze, ki so normalne, in da je dobro, da si damo nekaj časa? Kdaj pa lahko rečemo, da to traja predolgo?
Nekdo potrebuje več časa, drugi manj. To je lahko tudi priložnost za razmislek o tem kdo sem, kaj si želim, ali sem v tej službi res užival, kaj bi si želel naprej.
Če pa posameznik začne dvomiti vase in si odpoved razlagati kot dokaz lastne nevrednosti: "Če so me odpustili, potem nisem bil dovolj dober. Nikoli ne bom našel mesta, kjer bom zaželen", je tak način razmišljanja lahko zelo obremenjujoč. In hkrati tudi iztočnica, ki nam pokaže, da nas nekaj morda globlje bremeni.
Te faze niso povsem fiksne. Nekdo potrebuje več časa, nekdo manj. Pomembno je, da si vzamemo nekaj časa tudi za razmislek: kdo sem, kaj si želim, ali sem v tej službi res užival, kaj bi si želel naprej.
Veliko ljudi občuti sram, čeprav je odpoved lahko popolnoma objektivna – na primer zaradi reorganizacije ali stečaja podjetja. Ampak mi jo vseeno doživimo zelo osebno, skoraj eksistencialno. Kot da se dotika naše vrednosti. Takrat je mogoče dobro poiskati pomoč in ločiti, kaj vse se je ob tej zavrnitvi prebudilo v nas.
Ko govorite o objektivnih razlogih, mislite na primer stečaj podjetja, ki nima nobene zveze z nami?
Ja, točno to. Velikokrat se zgodi, da podjetja želijo zmanjšati stroške in najlažje je zmanjšati število zaposlenih.
Omenili ste že, da se lahko vprašamo: ali sem bil v tej službi srečen, kakšna služba bi me bolj zadovoljila, kaj mi je bilo v redu in kaj ne. Imate še kakšno iztočnico, kako lahko odpoved vzamemo kot priložnost?
To je res proces. Če smo dolgo časa v rutini in nimamo veliko stika sami s sabo, je težko hitro priti do odgovora, kaj si v resnici želimo.
Velikokrat vprašam ljudi: "Kaj bi si pa želeli?" In do odgovora ne pridemo v enem tednu ali enem mesecu. To je proces.
Zato ni nekega hitrega recepta. Pomembno pa je, da se vračamo k sebi, k temu, kar čutimo tukaj in zdaj. Mogoče pomaga šport ali kakšna druga fizična aktivnost, da stres spravimo iz telesa. Da nismo samo doma in ujeti v negativne misli.
Bi rekli, da različne generacije odpoved doživljajo različno?
Ja. Mlajši morda službe ne doživljajo toliko kot "to sem jaz". Pri starejših, ki so veliko let delali eno službo, pa je lahko odpoved veliko bolj povezana z občutkom lastne vrednosti. Takrat se lahko pojavijo vprašanja: "Kdo sem jaz zdaj? Kdo me bo pri mojih letih sploh še želel zaposliti?"
Pri srednji generaciji pa so pogosto prisotne velike obveznosti – otroci, krediti, stroški – in je zato pritisk lahko še večji.
Imate še kakšen konkreten, uporaben nasvet za nekoga, ki je pravkar doživel odpoved?
Kaj pa nekdo, ki je odpoved dobil pred nekaj tedni in se zdaj sprašuje, kako naprej?
Tudi če trenutno nimamo odgovora na vprašanje “kako naprej”, si lahko postavimo majhne, obvladljive korake: ohraniti ritem dneva, poskrbeti za osnovno rutino, morda določiti čas za iskanje priložnosti in čas za počitek. Struktura pomaga zmanjšati občutek razpada. Pomembno je, da službe ne enačimo s svojo vrednostjo. Morda pa službo nujno potrebujemo in sprejmemo tudi delo, s katerim nismo najbolj zadovoljni. Lahko si rečemo: "To nisem v celoti jaz, mi pa ta služba trenutno omogoča varnost, ki jo potrebujem." In da se zavedamo, da gre morda za kompromis v določenem obdobju življenja.
Takrat lahko pomaga, da se vprašamo: "Kako bi se počutil, če bi jutri šel v takšno službo?" Že ob tem lahko začutimo, ali je v nas odpor ali navdušenje.
Včasih pa so življenjske okoliščine preprosto takšne, da moramo sprejeti službo zaradi varnosti, ker imamo kredite, otroke in obveznosti. In s tem ni nič narobe. Pomembno je le, da službe ne enačimo popolnoma s svojo vrednostjo. Lahko si rečemo: "To nisem v celoti jaz, mi pa ta služba trenutno omogoča varnost, ki jo potrebujem." In da se zavedamo, da gre morda za kompromis v določenem obdobju življenja.
Se vam zdi, da smo Slovenci specifični glede odnosa do dela in odpovedi?
Ob tem vprašanju pomislim na zadnje zimske olimpijske igre in na Lindsey Vonn. Kljub številnim preteklim poškodbam se je ponovno podala na tekmovanje, a je po nekaj sekundah vožnje padla in se huje poškodovala. Ko sem brala odzive na spletu, me je posebej nagovoril zapis, da ni šampionka zato, ker je zmagovala, ampak zato, ker nikoli ni odnehala. Vedno znova je tvegala, šla čez sebe in tudi čez bolečino.
To požrtvovalnost Slovenci zelo cenimo. Kar lahko prenesemo tudi v naš odnos do dela. Pogosto razmišljamo v smislu: koliko moram potrpeti, koliko moram zdržati, da bo potem končno vse v redu. Tak pogled lahko vodi v to, da spregledamo lastne meje in potrebe ter vztrajamo dlje, kot je za nas zdravo ali smiselno.
To imamo v naši kulturi zelo močno vgrajeno: če si vztrajen, če greš čez vse ovire, ne glede na to, kako hudo je, potem je to vrednota.
V našem prostoru ima beseda "priden" zelo močno težo. Otroci jo pogosto slišijo kot pohvalo, vendar je v ozadju sporočilo, da so sprejeti takrat, ko so mirni, prilagojeni in ne izstopajo. Tako se že zgodaj naučimo, da je vredno predvsem to, da ustrezamo. Ob izgubi službe ima to lahko veliko težo.
Morda vas zanima tudi:
SUPERMOTO DIRKAČ OBSOJEN Državnemu prvaku 17 mesecev zapora, Mirko naj bi silovito zbil 26-letnega kolesarja in z neregistriranim motorjem pobegnil Mirko Zajić obsojen zaradi nevarne vožnje in zapustitve poškodovanega.
Odlika politikov je, da jih ni sram...to je dokazal predsednik državnega zbora zaradi nične prisege in "premier v veselem pričakovanju" ...zaradi trenutno aktualni laži med mnogimi , o laži o izraelski tajni službi,