Moj sanjski šiht

Vsakič, ko je na bolniški, ji šefica piše in pritiska nanjo ...

Silhueta ženske, ki sedi na postelji Profimedia Slika je simbolična.
Slovenka, zaposlena v zdravstvu, je spregovorila o pritiskih, ki jih doživlja v službi, odgovarja tudi psihoterapevtka.

Pisali smo že o raziskavi, ki je bila izvedena glede mobinga na delovnem mestu, v okviru katere so ugotovili, da se s trpinčenjem v službi sooča kar tretjina Slovencev ter objavili tudi poročilo Inšpektorata Republike Slovenije za delo, ki meni, da se število prijav vsako leto veča tako v zasebnem kot v javnem sektorju. 

Na Redditu Slovenija pa se je pojavila tema, v kateri uporabnica deli izkušnjo z nadrejeno, ki ji piše, ko je na bolniški, in jo krivi, ker naj bi zaradi njene odsotnosti morali prilagajati delo. Zaradi tega se počuti krivo in občuti tesnobo, ob vrnitvi ugotavlja, da so bile navedbe nadrejene pretirane, in doživlja neenako obravnavo glede dela. Ostale komentatorje omenjene platforme sprašuje, ali imajo tudi oni takšne izkušnje in kako se spopadajo s podobnimi pritiski.

Zapisala je: Delam v zasebnem sektorju in vsakič, ko sem na bolniški (običajno samo 2–3 dni), od nadrejene prejemam sporočila v pasivno-agresivnem tonu. Piše mi, da morajo zaradi moje odsotnosti odpovedati ali prestaviti del dela, in vedno sprašuje, kdaj bom prišla nazaj.
Enkrat mi je celo napisala, da moji simptomi niso za bolniško, in da se gre na bolniško samo, če se ne more vstati iz postelje. Ko se vrnem, pa vedno ugotovim, da ni bilo odpovedano nič, in da je delo teklo čisto normalno, kar samo potrjuje, da gre za pritisk in manipulacijo. Namesto da bi se lahko v miru pozdravila, mi taka sporočila povzročajo močno anksioznost in občutek krivde ter negativno vplivajo na moje duševno zdravje. Opazila sem tudi, da je nadrejena, ko se vrnem z bolniške, veliko bolj rezervirana do mene, in da zahteva od mene dvakrat več dela kot običajno. 
Nadrejena je bila sicer že opozorjena zaradi svojega vedenja, vendar se ni nič spremenilo. Vem, da je edina rešitev odpoved, ampak trenutno si je ne morem privoščiti.

Na njeno temo se je v obliki komentarjev odzvalo kar 77 slovenskih uporabnikov, nekaj jih navajamo v nadaljevanju.

Nekdo je zapisal: "Pisno se postavi zase in zahtevaj, da te niti ne kličejo, ko si na bolniški. Naj te tudi ne sprašujejo, kaj je bilo, ko se vrneš; nikomur nisi dolžna razlagati svojih simptomov. To je med tabo in tvojim zdravnikom."

Drug komentator je podelil svoje razmišljanje: "Da se pa nekdo v zdravstvu tako obnaša, je pa absurd. Ravno nekomu iz zdravstva bi moralo biti jasno, da je za celoten kolektiv bolje, da ne hodi bolan/prehlajen v službo, ker bodo potem še ostali zboleli in bo izpad večji. Pa tudi ni ravno kulturno svojih bacilov talati okoli … ampak tega se žal, kljub dobri priliki v zadnjih nekaj letih, večina ni naučila. Sočustvujem s tabo in se mi zdi, da ravnaš pravilno."

"Jaz sem si zlomil roko. Delal sem v navtiki, fizična dela. Reče direktor, saj lahko kej z nogami narediš. Pa sem odkorakal domov," je svojo izkušnjo zapisal drug uporabnik.

Omenjena tema žal ni osamljen primer, pred mesecem dni je na Redditu Slovenija druga uporabnica spraševala, kako ravnati v primeru, ko ji je sodelavec v službi grozil, da jo bo udaril

"Najtežje je, ko ostanemo sami"

O mobingu na delovnem mestu smo spregovorili s psihoterapevtko, Majo Peperko Mederal, ki izvaja terapije s posamezniki, pari in družinami po modelu Relacijske družinske terapije.

Maja Peperko | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Ali se oseba, ki izvaja mobing na delovnem mestu, tega zaveda?

Zagotovo se ne more povezati z občutkom, kakor ga doživlja podrejeni. Lahko je to sicer tudi zavestna strategija, da na primer nekoga izrinejo iz kolektiva, dokažejo svojo moč ali reagirajo iz ljubosumja.  Lahko se zavedajo svojega početja, ampak imajo občutek, da jim to pripada. Po drugi strani pa veliko našega škodljivega vedenja izvira iz zgodnjih izkušenj doživljanja sveta. Oseba izvira iz neke slabe izkušnje in potem deluje na tak način.

Lahko malo pojasnite, kaj mislite s tem, da se to pojavlja iz neke izkušnje?

Mislim, da je oseba, ki izvaja mobing, lahko tudi sama doživljala podobno, da potem deluje na tako destruktiven način. Če ni nikogar, ki bi bil ljubeče prisoten ob nas, se zaščitimo. Ena od možnih obramb, ki si jih lahko nadene otrok, ki nima nikogar, ki bi ga zaščitil in je sam, je: "Jaz sem sam sebi dovolj, jaz sem boljši kot drugi, lahko preživim sam, nikogar ne potrebujem." Lahko pa na podlagi tega razvijemo prepričanje: "Jaz sem slab, z mano je nekaj narobe, moram se spremeniti, da bodo drugi prišli."  

Če nikogar ne potrebujem, če ne potrebujem odnosa, potem mi ta odnos nič ne pomeni. Potem lahko delujem grobo z drugimi, ker jih itak ne potrebujem. In to je globlji vzrok za takšno vedenje osebe, ki pride potem na neko pozicijo moči.

Kako potem pristopiti, če imaš takega nadrejenega? Razumevanje rane in vzroka za delovanje takšni osebi še ne daje pravice za neprimerno obnašanje …

Razumevanje rane in vzroka za delovanje takšni osebi seveda ne daje pravice za neprimerno vedenje in nasilje nad komerkoli … Mislim, da je zelo težko. Odvisno, koliko imamo podpore, kdo je nadrejeni, ali je še kdo nad njim … odvisno od primera do primera, ampak velikokrat je najbolje zamenjati delovno mesto. Ti ljudje pogosto vedo, da lahko to na nek način počnejo. Imajo moč in so na nek način zaščiteni. Lahko gre za cel sistem, ki tako deluje. In podrejeni je pogosto bolj zamenljiv.  

Maja Peperko | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Upoštevati je treba cel splet okoliščin – kako je z družino, ali nas partner podpira, če smo v vezi … Vedno je najtežje, kadar ostanemo res sami. Ko nas niti partner ne jemlje resno in mogoče tudi drugi ne opazijo tega. Ko je res tako tiho, da leti samo na nas. To so res močni psihični pritiski, ki niso povezani le z delom. Če to traja predolgo, lahko razvijemo globoke rane na tem, koliko smo vredni, in lahko močno vpliva na samopodobo.

Ali osebe, ki izvajajo mobing, enako ravnajo z vsemi sodelavci ali si žrtve nekako izberejo?

Ponavadi ne ravnajo z vsemi enako in si žrtev izberejo. To se zgodi postopoma. Oseba, ki izvaja mobing najprej (lahko tudi nezavedno) preveri, kdo se ne bo uprl in postavil meje ob manjšem ponižanju, ignoriranju, ostri retoriki … Nasilnež bo imel lažje delo, če ima žrtev notranje vzorce (pretirane) odgovornosti in se hitro počuti krivo, ko gre kaj narobe. V nasprotju z izvajalcem mobinga je žrtev pogosto empatična in se ne more vživeti v to, da bi kdo to delal nalašč, ampak poskuša najti opravičljive vzroke za neprimerno vedenje in umiriti odnos (morda ima zelo slab dan, morda sem jaz res naredil kaj narobe …), kar pa storilcu odpira vrata za nadaljevanje take dinamike. 

Rada bi poudarila, da so empatija, odgovornost in vestnost dragocene in zdrave vrednote, ki so v takem odnosu izrabljene. 

Se vam zdi, da je tega več med ženskami ali med moškimi?

Raziskave kažejo, da se ženske nekoliko pogosteje žrtve mobinga, vendar tudi pri moških to ni redek pojav. 

Kaj bi morda še povedali osebi, ki bi se prepoznala v taki zgodbi?

Če se kdo prepozna v zgodbi mobinga, bi mu najprej svetovala, naj s tem ne ostaja sam. Zelo pogosto se namreč zgodi, da začnemo dvomiti vase in v svojo izkušnjo. Začnemo si govoriti: mogoče pa ni bilo tako hudo, mogoče pa ni bilo tako mišljeno, mogoče sem pa samo jaz to tako doživel ali doživela.

Zato je pomembno, da o tem spregovorimo z osebo, ki ji zaupamo, in ji opišemo konkretno situacijo. Včasih že to, da nekdo od zunaj reče: "To pa res ni bilo primerno," prinese veliko olajšanje in nam pomaga videti situacijo z druge perspektive.

Ko smo namreč sami v takšni situaciji, je zelo težko jasno prepoznati, kaj se dogaja, še težje pa se je sam spopadati z dinamiko moči ali prevlade, ki se lahko razvije v takšnem odnosu.

In kakšno bi bilo vaše sporočilo bralki?

Iz njenega zapisa je zelo jasno, da se je znašla v precej obremenjujoči situaciji. V taki situaciji lahko hitro začutimo notranji pritisk, razdvojenost med lastnimi potrebami po počitku in občutkom odgovornosti ali krivde do dela. In ankisoznost je normalna posledica pritiska v odnosu. Pomembno je poudariti, da bolniška odsotnost ni stvar presoje nadrejenega, temveč zdravstvena odločitev med njo in zdravnikom. In med bolniško nismo dolžni biti na voljo za razlage ali razprave o delu. Če bo gospa v tem okolju ostala, je pomembno, da poskuša ločiti vedenje nadrejene od svoje vrednosti kot delavke. Pasivno-agresivna komunikacija nadrejenega pogosto govori več o njegovem načinu obvladovanja stresa kot o zaposlenem. In kot smo se pogovarjali, pomembno je, da si gospa poišče nekoga, ki mu zaupa in ji je v tem obdobju lahko v oporo in opolnomočenje. 

Morda vas zanima tudi:

dezurni@styria-media.si

Komentarjev 15
  • slovenski3 16:41 29.marec 2026.

    Najbolj sumljivi in problematični so osebki, ki gredo pogosto na bolniško za dva ali tri dni. Takih delavce se je treba dokočno znebiti najpozneje pri tretjem bolniškem staležu.

  • Plavi-mil 15:43 29.marec 2026.

    Zgleda, da gre za vsako malenkost na bolniško, itak da jim je prekipelo.

  • Toni 14:25 29.marec 2026.

    Kot da je na Petrolu (uprava) boljše. Ni. Še huje je.