Ljubljanska kotlina se še kopa v gosti megli, ko Kuren že oblivajo topli sončni žarki. Vonj po prvi jutranji kavi in drveh iz krušne peči se skozi priprta vrata vije čez dvorišče turistične kmetije, ki jo je na noge postavil Slavko Čičmirko, s tem pa uresničil tudi sanje svojega prednika, maminega strica.
Spokojno tišino občasno prekineta le Slavko in njegov sin Matija, ki se pripravljata na strežbo zajtrka, damjakov, ki se mirno pasejo na travniku pod gričem, pa to sploh ne zmoti.
Slavc je ljudski človek, z izrazito žilico za goste in turizem. Stavbo, v kateri se je mama Štefka rodila in jo leta 1990 podedovala, je zaradi slabega stanja podrl, a namenoma zgradil nazaj v izvirni podobi. Še posebej občudovanja vredno je, da mu je to uspelo brez osnovnih priključkov za elektriko in vodo. Gostilno so odprli leta 2000, a vodovoda še danes nimajo, medtem ko so električno napeljavo dobili pred slabimi dvajsetimi leti.
"Z gostinstvom je začel Slavko, jaz pa sem bdela nad dogajanjem v kuhinji," pojasni sogovornica. Tradicionalno domačo hrano, kot so juhe, pečenke in štrudelj, dopolnjujejo še raznorazne solate (nam se je v spomin najbolj vtisnila tista z mlado špinačo, pinjolami in parmezanom) ter dobrote iz krušne peči, sploh krače veljajo za Slavkovo posebnost. Izpostavi še eno specialiteto – ocvirke in mast, narejene iz prašičev pasme mangalica.
Štefka še danes, pri svojih 88 letih zaide v kuhinjo in občasno preveri, če je vse tako, kot mora biti, zatem pa se sama z avtomobilom po strmi, ovinkasti poti odpelje domov v dolino.
Slavko je imel pred prihodom na Kuren že nekaj gostinskih izkušenj. Živel je tudi na Krku, kjer je imel lokal, nato pa se je po služenju vojaškega roka odločil, da se vrne in prevzame domačijo. Mati ga je prosila, naj poskusi, saj je bilo posestvo težko oddati: manjkala sta voda in elektrika, zanimanja pa ni bilo. "Rekel sem si, naredil bom sobe, naredil bom gostilno, da bo vse na enem mestu. Le da nisem vedel, da bo toliko dela," pripoveduje Slavko.
Slavko je nedavno svojo ponudbo še razširil in kot prvi začel ponujati panoramsko vožnjo po Ljubljanici z električno ladjico. Njegov sin Matija pa že prevzema vse več odgovornosti za vodenje kmetije, zato se za nasledstvo ni bati.
Štefki pa je poleg kmetije izjemno pomembna tudi bližnja cerkev sv. Miklavža, zavetnika čolnarjev, za katero je družina skrbela že v prejšnjih generacijah. Njen stric je bil, kot pravi, vanjo dobesedno zaljubljen. Domači so pazili, da je nekdo zjutraj, opoldne in zvečer zvonil.
Posebno mesto v pripovedi ima tudi komaj še vidni podpis Ivana Cankarja na lesenem stebru v cerkvi. Podpis je zbledel, zato bi potreboval restavratorsko zaščito. Štefka in Slavko omenjata, da je bilo v preteklosti nekaj prizadevanj za obnovo, a da se delo brez stalne podpore hitro ustavi. Vsekakor pa je gotovo, da bodo tudi sami, kolikor bodo lahko, poskrbeli tako za cerkev kot za okolico, ki kljub nekoliko odročni lokaciji ponuja veliko možnosti za raziskovanje.