Pravijo, da vrnitev h koreninam pomeni tudi iskanje navdiha v zgodbah, dediščini in ljudeh, ki so oblikovali našo identiteto. Predstavniki slovenskih medijev smo se zato odpravili na dvodnevno študijsko turo v organizaciji Slovenske turistične organizacije in Turistične zveze Slovenije v okviru kampanje Moja Slovenija. Pod rdečo nitjo »Nazaj h koreninam« smo odkrivali avtentične turistične zgodbe ter doživetja, ki lahko navdihnejo tudi vaš naslednji izlet.
Prvi dan nas je popeljal od s slamo krite Grilove domačije prek Velenja in kolesarske poti Štrekna do skrivnostnega podzemlja Hude luknje. Dan smo zaključili med srednjeveškim utripom Slovenj Gradca in v objemu koroške narave v novem butičnem hotelu Wada v Kotljah.
Naše potovanje se je začelo le dobra dva kilometra iz Velenja, na slikovitem, nekdaj izrazito vinorodnem pobočju Lipja in Vinske Gore. Ko smo stopili z avtobusa, nas je preplavil topel val pristne domačnosti, saj smo prišli na Grilovo domačijo.
V tem idiličnem okolju nas je sprejela gospa Tanja Vrboten, direktorica Muzeja Velenje. "Dobro jutro in dobrodošli na Grilovi domačiji, tudi v mojem imenu. To je ena od enot Muzeja Velenje" nam je uvodoma pojasnila direktorica in ponosno poudarila moč lokalnega sodelovanja: "Vidite pa, da en muzej težko sam upravlja tolikšno količino in objektov in ozemlja, zato smo res zelo veseli, ker tukaj gre za lep primer ekomuzeja. Vemo, kaj ekomuzej pomeni: to pomeni, da je pač muzej, ki živi."
Grilova (ali nekdaj Nacétova) domačija ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Sredi 19. stoletja je bila postavljena kot majhna viničarija, ki je služila bogatim vinogradom na Vinski Gori. Ko je v začetku 19. stoletja trtna uš opustošila regijo, se je morala preobraziti v kmetijo malega kmeta, njo pa od leta 2009 upravlja muzej, potem ko jo je zadnja lastnica podarila Mestni občini Velenje.
Domačija obsega hišo s črno kuhinjo, zelenjavni in zeliščni vrt, čebelnjak, vinograd in sadovnjak.
Hiša je vrhkletna, delno zidana in delno lesena, s krajšo stranico potisnjena v breg. Ima ohranjeno črno kuhinjo, vežo, “hišo”, “štiblc” in vinsko klet. Domačija je danes eden redkih dobro ohranjenih primerov dediščine viničarjev na območju Vinske Gore.
Pot smo nadaljevali v Velenje, naravnost pred prelepo Vilo Bianca, ki je dom Zavoda za turizem Šaleške doline in Turistično-informacijskega centra (TIC). Tam nas je sprejela ekipa zavoda, ki nam je s ponosom predstavila ključne projekte in turistične uspehe. Izvedeli smo, da je bila Velenjska plaža letos že devetič zapored nagrajena za najboljše naravno kopališče v Sloveniji, tik ob njej pa ponuja čudovite razglede tudi sodobni Vista park.
Velenje diha s svojo industrijsko preteklostjo. Povezanost z rudarstvom je tu tako močna, da se domačini še danes poslavljajo s tradicionalnim rudarskim pozdravom: "Srečno!"
Okusi Šaleške doline
Velenjčani močno stavijo na kulinariko, zato so oblikovali lastno gastronomsko piramido, s katero so se vrnili v preteklost in poiskali avtentične jedi. Delček teh »drobtinic v kili kruha« smo poskusili tudi sami, ob odhodu pa prejeli še njihov novi katalog "Šaleška preprosto okusna"
Štrekna
Nadeli smo si čelade in prevzeli električna kolesa. Podali smo se na Štrekno, slikovito kolesarsko pot, ki je v celoti asfaltirana in ločena od prometa. Pot od Velenja do Dravograda je dolga 35 kilometrov in poteka po opuščeni trasi nekdanje železniške proge. Mi smo se zapeljali do Slovenj Gradca.
Še pred tem nas je pot vodila proti soteski Huda luknja, kjer se nam je pridružil jamar Marko Vovk iz Jamarskega društva Speleos-Siga. Popeljal nas je skozi fascinantne podzemne skrivnosti in nam razkril zgodbo o nastanku tega mogočnega sistema pod hribom Tisnik.
"Jama ima pravzaprav dva vhoda. Voda, ki priteče na plano, prihaja z druge strani hriba Tisnik, kjer se zajezi in teče skozi ta razvejani sistem. Uradno je dolga 2,3 kilometra, neuradno pa že blizu 3 kilometre, saj vsako leto odkrijemo kak nov rov ali brezno," nam je povedal Marko Vovk. “Dejansko je to največja jama v severovzhodni Sloveniji, naše društvo pa jo raziskuje že desetletja.”
Naravni rezervat, endemične rastline in 5.000 netopirjev
Danes je jama uradno zaprta za masovni turizem, saj so jamarji želeli ohraniti njeno neokrnjeno naravo. Je namreč dom za kar 5.000 netopirjev, ki pripadajo 7 do 9 različnim vrstam. Poleg tega na vhodu uspeva vijolična rastlinica kortuzovka, ki uspeva le tukaj ter na Peci in Uršlji gori, cveti pa v juniju.
Urbana legenda: štoparka iz Hude luknje
Soteska in jama pa nista znani le po naravnih lepotah, temveč tudi po eni najbolj znanih slovenskih urbanih legend – legendi o beli ženi (ali beli babi). Med domačini in vozniki že desetletja krožijo zgodbe o skrivnostni prikazni, ki ponoči štopa ob ozki, nevarni cesti skozi sotesko. Legenda pravi, da se lepa ženska v belem nenadoma pojavi sredi ceste ali pa kar sama od sebe sede na zadnji sedež avtomobila. Ko voznik prevozi nevaren cestni odsek soteske, ženska hipoma izgine. Čeprav nekatere različice pravijo, da straši in zvablja v nesrečo, večina domačinov verjame v njeno pozitivno vlogo – bela žena naj bi voznike varovala pred nevarnostmi te ozke soteske.
Slovenj Gradec
Slovenj Gradec nas je očaral z bogato mestno kuliso. Tam nas je sprejela Marija Lah iz TIC Slovenj Gradec, ki nam je razkrila bogato preteklost mesta: "Sam Slovenj Gradec je nastal v srednjem veku, v 13. stoletju. Mestne pravice smo imeli že leta 1267 in takrat je mesto obdajalo mogočno obzidje, ki se ponekod vidi še danes. Bilo je izjemno živahno srednjeveško mestece, ki je imelo celo svojo kovnico denarja." Izvedeli smo tudi, da ima danes celotna občina okoli 17.000 prebivalcev, ožje mestno jedro z novimi zaselki pa približno 7.000. Mesto se lepo obnavlja, Turistična zveza Slovenije pa njihove napore redno nagrajuje in Slovenj Gradec uvršča med najlepša mestna jedra v državi.
Sodobni okusi v GT19:
Naš program v mestu se je nadaljeval z vrhunskim brunchem v restavraciji GT19, kjer nam je chef Jure Dretnik postregel s sodobno interpretacijo koroških okusov.
Mestni balvani: Po brunchu smo obiskali Park urbanih športov (Skate Park) in se pod strokovnim vodstvom preizkusili v balvanskem plezanju.
Obiskali smo družinsko Gostilno Murko s tradicijo od leta 1903 (ponosna nosilka znaka Slovenia Green Cuisine). V prostorih nekdanje kovačije sta nam Anže in Lucija pripravila delavnico Ginarnica, kjer smo spoznali postopek destilacije njunega gina, prepoznavali arome in uživale v koroški večerji, pripravljeni iz sestavin lokalnih dobaviteljev.
Polni nepozabnih vtisov, zgodb o dediščini, družinskem znanju in aktivnih doživetjih, smo se po večerji odpeljali proti Kotljam. Prvi dan študijske ture smo kot rečeno uradno zaključili z namestitvijo v Hotelu Wada na območju Rimskega vrelca, kjer se ponudba popolnoma zliva z naravo in dobrim počutjem – idealen zaključek za miren spanec pred izzivi naslednjega dne.
Na Koroškem sneži ! Kolesa odložite do pomladi .