Slovenska humanitarka, ki je živela s Tuaregi

Foto: Mira Delavec Touhami Mira Delavec Touhami Foto: Mira Delavec Touhami Mira Delavec Touhami Foto: Mira Delavec Touhami Mira Delavec Touhami Foto: Mira Delavec Touhami Mira Delavec Touhami Foto: Mira Delavec Touhami Mira Delavec Touhami Foto: Mira Delavec Touhami Mira Delavec Touhami
Pogovarjali smo se z neuradno humanitarno delavko s trojnim doktoratom, ki slovenske izseljence v Nemčiji poučuje slovenščino, v Afriki pa otroke tuareških nomadov - Miro Delavec Touhami.
Oglej si celoten članek

Usoda je tista, ki je Miro Delavec Touhami pred dvema desetletjema vodila v saharsko Afriko, kjer se je prvič spoznala z nomadskim ljudstvom Tuaregi. Tam, pravi sogovornica, se je našla in lahko svojo bit izživi v najširšem pomenu. Tuaregi, ki so sicer znani kot zaprto ljudstvo, ki želi ostati nevidno zunanjem svetu, so jo kmalu vzeli za svojo. Z nesebično pomočjo, ki jo je velikokrat spravila tudi v nevaren položaj, je skrbela za njihov boljši jutri. A kot omeni sogovornica, ji je ljudstvo pomagalo bolj kot ona njim: "Veliko so me naučili glede življenja samega. To je neprecenljivo. Upam si trditi, da so mi dali več, kot sem jim podarila sama."

Foto: Mira Delavec Touhami Prav tako je v srcu Afrike spoznala svojega življenjskega sopotnika Abdelkaderja Touhamija. Njuna ljubezen je bila 'kriva', da je Abdelkaderja pot vodila v Evropo, kar v kulturi Tuaregov ni pogosto, saj so izjemno navezani na svoj dom. A kot pravijo: ljubezen premaga vse ovire. Abdelkader se lahko pohvali z nazivom prvega Tuarega v Sloveniji, kjer zakonca sicer nista ostala dolgo. Njuna družina je dom našla v Nemčiji, kjer Mira otroke slovenskih izseljencev poučuje slovenski jezik.

Njen priimek ji ne bil mogel bolje pristajati, dejavna je namreč na številnih področjih. Poleg že omenjenega v sklopu svojega društva skrbi tudi za zapuščino prve slovenske pesnice, pisateljice, skladateljice in pravljičarke Josipine Urbančič Turnograjske.

Pravijo vam tudi Hči puščave. Kaj porečete na ta vzdevek? Vas še danes pogosto vleče v Afriko?

Puščava te lahko povsem prevzame, lahko pa jo zasovražiš zaradi svoje krutosti in neizprosnosti. Ta svet me je osvojil, ker si sam sredi tišine. Ni elektrike, ni telefona, ničesar. Ko sediš s skupino Tuaregov zvečer ob ognju, slišiš le šumenje vetra. Zaveš se, kako si kot človek v tej veličini narave majhen, in kako smo ob vsej tehnologiji ob enem samem mrku elektrike povsem nemočni. Svoj um, svojo dušo smo zapolnili s stvarmi, ki jih navidezno potrebujemo, pa so pogosto odveč. Zanimivo je, da v puščavi nisem srečala človeka, ki bi tarnal, kako težko je življenje. Tuaregi pravijo, da vse bogastvo, ki ga ima človek, je v njem samem in ne okrog njega. V puščavi je pozimi mraz, a ni centralnih ogrevanj. Po vodo morajo hoditi tudi 15 kilometrov daleč. Zdi se, da smo premalokrat hvaležni za stvari, ki jih imamo.

 

Ko sem prvič prišla v puščavo, sem se imela občutek, da sem prišla domov. Tuaregi so začutili mojo pripadnost puščavi oziroma tenere, kot ji pravijo sami in me sprejeli za svojo. Na začetku se z njimi nisem znala sporazumevati, saj njihovega jezika tamahak nisem znala, a sem se ga s časom naučila. Z družino enkrat na leto odpotujemo v Saharo, a odkar je koronavirus, to ni bilo izvedljivo.

Kaj vas tako vleče v puščavo? Je na njej nekaj magičnega, ali so to ljudje, ki so vam tako blizu?

V puščavo, kamor sem prvič stopila pred skoraj dvajsetimi leti, sem našla pot do same sebe, ker menim, da je to ena izmed najtežjih poti, ki jih mora človek narediti v življenju, če želi biti iskren do samega sebe in drugih. Želje po odkrivanju individualne notranjosti, ki jo ima vsak človek, je v zahodnem  svetu, kjer smo okupirani in blokirani z vseh strani, skoraj nemogoče izvesti, saj jo že začutimo težko. V puščavi si preprosto to, kar si. Za razliko od evropskega prostora, se v puščavi, tem kozmosu, ki me obdaja, in v katerem sem popolnoma majhna, vseeno počutim zelo dobro, saj je človekova duša svobodna in nihče nikogar ne obsoja. Karkoli človek izreče o puščavi, je premalo. Enostavno jo morate občutiti in doživeti, se z njo zliti. To je hkrati tudi edina največja svoboda, ki jo imajo Tuaregi. V puščavi si samo človek, ki si in te nekega dne ne bo več.

intervju "Afrika spreminja moj pogled na človeško raso, naš namen in pogled nase kot žensko"

Največji vtis so name poleg puščave napravili tudi sami Tuaregi, predvsem njihova bogata večtisočletna kultura, jezik tamahak in pisava tifinar, njihov preprost način življenja in notranje veselje. Menim, da je vsaka kultura dediščina človeštva. Če ena izginja ali se spreminja, se izgubljajo dragocenosti našega planeta.

"V zahodnem svetu moramo vsak dan zadovoljiti cel kup svojih potreb, da smo vsaj na videz lahko srečni, medtem ko nas obremenjuje tudi vrsta standardov, ki naj bi odražali t. i. civiliziranega človeka. V sobivanju s Tuaregi se je moj pogled popolnoma spremenil," ste omenili v intervjuju za časopis Delo. Za kak razkorak med kulturama gre? Česa ste se od njihove kulture naučili?

Najprej me je prevzel njihov odnos do narave; in v kolikšni meri se lahko človek zlije z naravo. Fasciniralo me je, kako malo človek pravzaprav potrebuje za življenje – ali je vsa ta materialna krama res nujna? Vedno znova me preseneča dejstvo, kako malo je potrebno, da si srečen, če si želiš biti srečen.

Tuaregom nomadom je materialni svet, po katerem se hrepeni v Evropi oziroma t. i. zahodnem svetu, tuj. Tuaregi pravijo, kaj ti pomaga, če imaš veliko materialnega, če si na koncu izgubil samega sebe. Kar pa pogrešajo so seveda hrana, oblačila, možnost izobraževanja, saj se zaradi sprememb podnebja in politične nestabilnosti celotne regije močno spreminjajo tudi njihovi življenjski pogoji. Spoznala sem, da smo vsi ljudje soodvisni drug od drugega, ne glede na to, kje živimo, da  potrebujemo pomoč in razumevanje sočloveka in da je vse na svetu v materialnem smislu minljivo, samo ljubezen in spoštovanje, ki ju damo sočloveku, je tisto, kar je večno, je tisto, kar ostane.

Foto: Mira Delavec Touhami

Neustrezno je sicer primerjati naše življenje z njihovim, saj ga pravzaprav niti ne moremo prestavljati v naš čas. Marsikaj iz Afrike lahko pripeljemo v Evropo in obratno, ne moremo pa izvoziti oziroma uvoziti čisto vega. Tako denimo ne moremo v celoti izvoziti evropskega modela demokracije, saj so tam še vedno prisotne plemenske strukture, ki delujejo po povsem drugih pravnih načelih. Mi lahko posredujemo zgolj sporočila.

Pri Tuaregih mi je bilo najbolj všeč, da dejansko v trenutku, v katerem so, živijo s človekom; in to ne v smislu, kakšni bi si želeli biti, poleg tega pa tudi ne pogrevajo preteklosti. Ne vtikajo v življenje drugih in delujejo po principu spoštovanja do sočloveka in njegove osebnosti. Veliko odpuščajo in stvari ne jemljejo kot da so same po sebi logične. Ko pa vidiš narod, kot so Tuaregi, ki ima svoj jezik in kulturo in jih je po neuradnem štetju okrog pet milijonov, nimajo pa svoje države in so razbiti med pet držav Severne Afrike, potem razumeš, kako dragoceno je imeti svojo državo.

Zdi se, da vam je Evropa čedalje bolj tuja. Se motim?

V evropskem prostoru, kjer človeka vodijo v osnovi čedalje bolj materialne dobrine in neizmerno hrepenenje po njihovem izpolnjevanju, ne pa želje po medsebojnem spoštovanju, prijateljstvu in razumevanju, zaupanju, se včasih počutim zelo tuje.

intervju "V prenatrpani družbi človek težko sliši jezik svoje duše, in ker ne sliši jezika svoje duše, tava v megli ali sledi napačnemu vodstvu"

Gre za popolnoma drug svet, kot smo ga vajeni v Sloveniji, Evropi. Ste imeli kaj težav s privajanjem?

Ko si enkrat v puščavi, se moraš kmalu privaditi na povsem drugačne okoliščine bivanja; tam nimaš tople vode, da bi se stuširal, ali pa štedilnika, možnosti iti v trgovino, ko ti zmanjka osnovnih potrebščin. Tudi telefoni ne delujejo povsod, Obstajajo namreč področja v saharski Afriki, ki so popolnoma odrezana od sveta. Tam te prav tako lahko ujame pravi peščeni vihar, v katerem ne vidiš niti meter pred sabo in nimaš nobene orientacije. Prav tako ne veš, koliko časa bo trajal; par ur ali dni. Takrat se zaveš, kako majhen si kot človek. V visokotehnološko razviti civilizaciji se mi pogosto zdi, da se ne zavedamo, da že manjši izpad elektrike za seboj potegne porušenje celotnega sistema. V odnosu do narave smo razvili zelo ranljiv sistem. Napredek v človeštvu bi moral biti merjen premo sorazmerno z naravo, ne pa v prekomernosti.

Foto: Mira Delavec Touhami

Že več kot deset let se posvečate pomoči in humanitarnim projektom za revne otroke in ženske v afriških državah, predvsem v Libiji, na jugu Alžirije, na severu Nigra in Malija, v Keniji in Siriji. Vsako leto vsaj štirikrat dostavite pomoč v obliki zdravil, hrane in otroških oblačil, vse v lastni režiji in na lastne stroške. Pogrešate altruizem v modernem svetu?

Tako kot na številnih drugih svojih humanitarnih poteh sem tudi na poteh po Sahari spoznala žalostne in tragične zgodbe, ki jih pušča življenje Tuaregov nomadov. Odrinjeni so od globalnega sveta, hkrati pa vanj prisiljeni z vdiranjem korporacij, preseljevanja. Mnogi so na robu preživetja, pa ne po lastni krivdi. V puščavi je ogromno rudnih dobrin (od urana, zlata), po katerih hlepijo s svojimi interesi drugi. Prebivalci si želijo v zameno dobiti vsaj šolo, zdravstveni sistem, hrano.

Ko sem videla, da sistem humanitarne pomoči ne deluje, kot bi moral, sem se odločila, da bom pomagala po svojih močeh. Tja nosimo zdravila, oblačila in obutev za otroke in ženske. Pogosto pakete s hrano do nomadov dostavljamo tudi s kamelami. Z možem sva z eno izmed enih donacij odkupila kos zemlje in zgradila manjšo šolo.

Otroci tam v sklopu šole sadijo zelenjavo, ki jo lahko prodajajo. Na ta način jih učimo samooskrbe, ki smo ji priča v Evropi. Če  nekomu ves čas nosiš pomoč, ta izgubi upanje ali vero v samega sebe.

Intervju "Kakšen pa bi bil svet, če nikomur ne bi bilo več mar?"

Zelo je namreč pomembna ohranitev človekovega dostojanstva, medsebojnega spoštovanja. Nihče od nas ni vreden več, čeprav se zdi na prvi pogled, da ima materialno več. Pomembno je, kakšni smo v odnosu drug do drugega; kako se pogovarjamo, si pomagamo, se razumemo. Hitro se lahko zgodi, da zaradi naravnih ali drugih nesreč ostanemo tudi sami brez materialnih dobrin, a kar nosimo v srcu, lahko delimo povsod.

Na svojih poteh po Sahari ste bili večkrat v smrtni nevarnosti, pa ne samo zaradi črevesnih bolezni, škorpijonov  in strupenih kač, pač pa so vam s smrtjo tudi grozili tisti, ki jim ohranitev Tuaregov in njihovega načina življenja ni v interesu. Kako to, da se tega niste ustrašili in je to v vas le še bolj spodbudilo željo, da vztrajate pomoči nedolžnim?

Foto: Mira Delavec Touhami Sledila sem svojemu srcu. Vedno sem rada pomagala ljudem, kjerkoli in kadarkoli. V Saharo sem odšla z željo pomagati nomadom na območjih, kjer ni nobenih humanitarnih organizacij. Priznam, da ni bilo preprosto in še danes ni, a če človek dela s srcem, napora ne čuti, saj ga osrečuje ljubezen. Pri tem sem se tudi veliko naučila in za to bogastvo sem zelo hvaležna. Verjamem, da če človek dela iskreno in pošteno, ima angele, ki mu pomagajo in ga obvarujejo hudega, seveda pa mora biti odgovoren do svojega življenja in življenja svojih bližnjih.

Strah me nikoli ni odvrnil do te mere, da ne bi pomagala. Najbolj se mi smilijo otroci, ki potrebujejo pomoč in razumevanje. Zato bom vedno  pomagala, kolikor bom le lahko.

Izpoved Slovenke "Ko sem videla tisto revščino, sem se zgrozila"

Obišči žurnal24.si

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.