Popotnik
12353 ogledov

"Ko sem videla tisto revščino, sem se zgrozila"

1/6
O svoji izkušnji na Šrilanki in primerjavi z življenjem v Sloveniji smo se pogovarjali z dobrodelnico Aleksandro Kolar.

Aleksandro Kolar – po poklicu računovodkinjo, po srcu dobrodelnico, je pot leta 2019 vodila na Šrilanko. Po neuspelem poskusu vzpostavitve sirotišnice v Tanzaniji dve leti prej, se ji je v 'Budovi kapljici' nasmehnila sreča.

Aleksandra Kolar | Avtor: Aleksandra Kolar Aleksandra Kolar
"Leta 2019 sva s sodelavko po koncu bilanc odpotovali na Šrilanko. Nastanili sva se v hotelu, kjer smo se zvečer ob obali družili z domačini, predvsem s tistimi, ki vodijo hotele. Dogovorili smo se, da bomo naslednji dan skupaj odšli na tržnico, kjer bomo nakupili stvari in jih odnesli revnim domačinom. Seveda sem pretiravala, iz dveh paketov smo naredili štiri, in odšli obiskat tri družine. Pri prvi so mi ponudili plastičen stol, baraka je bila brez vrat, moški pa je imel zlomljen hrbet in ni bil sposoben za delo. Njegova žena je imela sestro s težavami v duševnem zdravju. Ko sem videla tisto revščino, sem se zgrozila. Pri drugi hiši je bilo še slabše, pri tretji pa sploh nisem vstopila. Bilo je preveč hudega za en dan," se prvih trenutkov s Šrilanke spominja sogovornica.

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme so predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Spomin na revščino ji ni dal spati, junija se je ponovno vrnila, pri čemer je ni ustavil niti nedavni bombni napad. Na tritedenskem dopustu se je bliže spoznala tudi z organizacijo Rosie May, ki skrbi za zapostavljene ženske, in se povezala z lastnico fundacije. Po pogovoru z njo je sprevidela, da bo tu lažje uresničila svoje sanje o lastni fundaciji, ki jo je imenovala Pathuma, kar v prevodu pomeni upanje. Hitro je angažirala tudi sedem znancev, ki jih je spoznala ob prejšnjem obisku. Predlagala jim je, da bi skupaj naredili donacijo in darovali hrano petnajstim družinam.

 | Avtor:
V donacijo se je vključilo vedno več ljudi, pri pripravi paketov so pomagale tudi domačinke, pakete pa je delil budistični menih, prav tako je bil prisoten policijski komandir. Število družin-prejemnikov pomoči je hitro naraščalo. S predvidenih petnjast je naraslo na 50, končno število pa se je ustavilo pri 85. 

"Donacija je fenomenalno uspela. S prvo donacijo je dobilo hrano približno 400 ljudi in občutki ob tem se fantastični. Z 20 evri, kakor znaša cena paketa, za en mesec nahranimo celo družino. Ko sem videla, kako hvaležni so za tistih deset kilogramov riža in začimb in kavo, sem se odločila, da novembra donacijo ponovim oziroma nadgradim ter vanjo vključim sto družin," pripoveduje. 

Revščina; brezdomec intervju Slovenija "Vedno znova sem zgrožena, saj se stigma samo še poglablja"
 

Prizori s terena jo sicer vedno znova žalostijo. Zaveda se, da je na humanitarnem področju najteže postavljati meje. "Ko greš po mestu vidiš ogromno otrok, ki bi bili potrebni pomoči, toda čisto vsakemu ne moreš pomagati. V glavi se moraš odločiti, do kod greš in ostalo poskušaš odmisliti," omeni in prizna, da je imela kar nekaj težav s pridobivanjem trde kože. Vendar bi v nasprotnem primeru "lahko hodila gola po Šrilanki, ker sem po naravi taka, da bi za ljudi dala še " hlače dol iz riti"

 | Avtor:

Podcenjujoč odnos do žensk

Goreča želja po pomoči drugim v njej tli že od vrtca. Vendar je vsak trud poplačan. Prebivalci Šrilanke so jo večkrat vprašali, če se ji je življenje v zadnjem času kaj spremenilo. Po tehtnem premisleku jim je odgovorila pritrdilno, na kar so ji zaupali: "Da je pri njih navada, da se pred vsakim obrokom moli za tistega, ki je hrano na mizi priskrbel. Veš koliko molitev je bilo narejenih za tebe, so me retorično vprašali. Čeprav sem bila sprva skeptična, sedaj vidim, da rezultati resnično so."

Ne verjamem v pomoč s hrano, to ni dolgoročna pomoč. Včasih je dovolj že topla beseda, objem, spodbuda, ali pa le vrečka hrane, da preživi. Za bistvene spremembe pa so na potezi drugi organi, oblast.

Aleksandra Kolar

Njihova kultura ji je izjemno blizu, dobro se razume tudi z domačini, pa vendar se na Šrilanko ne bi preselila. Kulturne razlike so zanjo prevelike, pove. "Predvsem pa je tam katastrofalen odnos do žensk. Te imajo tako vlogo, kot so jo imele pri nas ženske v 60. letih; so doma, le redke delajo, ponavadi imajo veliko otrok in so v celoti odvisne od moža, ki ima v večini primerov težave z alkoholom in posledično domov ne prinese veliko denarja. Tudi mene so poskušali 'komandirati', ampak nisem človek te vrste, ki bi to dopuščal. Zgodilo se mi je, da sem ob cesti čakala na taksi, pa je mimo pripeljal avtobus in je šofer pljunil name, ker sem bela in ženska. Tudi odnos med moškim in žensko je tak, da je ženska v zelo podrejenem položaju. Narediti mora vse, kar ji ukaže moški. Žensk zunaj skoraj ne vidiš," pove.

V tem času je na Šrilanki spoznala zgolj en par, ki se po njenih besedah obnaša evropejsko: "Velikokrat se za pomoč pri donacijah obrnem na nanju, saj vidim, da jo mož iskreno ljubi in ji je zvest. To je tam redkost, zame pa so tradicionalne vrednote pomembne."

Med dežjem sta se skrivala pod mizo

Standarda na Šrilanki z našim nikakor ne gre primerjati. Gre za popolnoma različna svetova, pripoveduje sogovornica, ki opozori, da je turistom velikokrat prikazana popolnoma drugačna slika: "V  turističnih naseljih vse izgleda popolno, vsega je dovolj. Ko pa se premakneš zgolj 500 metrov iz turistične cone, je slika povsem drugačna. Primerjava med Slovenijo in Šrilanko pokaže, da naš socialni sistem deluje. Tisti, ki želi, pomoč lahko dobi, je pa res, da smo Slovenci navajeni biti tiho." 

izpoved Slovenke Popotnik "Če pogledamo naokoli, smo lahko hvaležni, saj živimo v res lepi državi"

Na tem mestu je z nami delila zgodbo iz lanskega novembra, ko je izvedela, da v bližini njenega hotela živi družina v koči, v kateri pušča streha. Enemu izmed donatorjev je povedala, da ji je ostalo nekaj denarja. Ta ji je svetoval, naj preveri ceno materiala. Nato se je z ostalimi domačini dogovorila, da bo sama priskrbela za material, oni pa naj poskrbijo za delo. "Ekipa je bila tega zelo vesela. Še bolj pa sta bila naše akcije vesela starejši gospod in gospa, ki zdaj živita pod streho, kjer se jima v času dežja ni treba več skrivati pod mizo," se z iskrico v očeh spominja sogovornica. 

Zaradi pandemije je zadnjo donacijo izvedla kar na daljavo, tako da je s pomočjo znancev zbrala tisoč evrov in jih poslala na Šrilanko. Oni pa so z njo delili 300 fotografij, ki so pokazale, kam so donacije razposlali. 

 | Avtor:

Ker je Šrilanka vse bolj odvisna od prihodkov od turizma, bo težkih zgodb njenih prebivalcev zaradi trenutne situacije v prihodnosti vedno več. Zato naša sogovornica upa, da se ji bo na njeni poti priključilo še več ljudi. "V projektu delam z znanci in bližnjimi, ki verjamejo in vedo, da tisto, kar rečem tudi naredim. Nikoli nisem verjela v pomoč z denarjem, pač pa veliko raje pomagam s konkretnimi zadevami, kot sta hrana in obleka ... Pomembno je, da to kar delaš, delaš iz srca. Medčloveški odnosi so zelo pomembni in na Šrilanki imajo lepe odnose. Znajo uživati življenje," sklene in omeni, da v prihodnosti skupaj s turistično agencijo E-Potovanja načrtuje organizacijo počitnic na Šrilanki tudi v času donacij. Sodelovanje pri teh dogodkih bo v sklopu počitnic.

Aleksandra Kolar | Avtor: Aleksandra Kolar Aleksandra Kolar

par počitnice plaža morje CNN Popotnik Kdaj bomo spet lahko potovali? Tako odgovarjajo strokovnjaki!
 
Sorodne novice