Popotnik
1915 ogledov

"Verjamem, da se rodimo s poslanstvom, in če se znamo poslušati, bomo to poslanstvo odkrili"

projekt ELA
1/12
Jana Dular Wang'ombe
"Odločenost poslušati sebe, svoje srce in slediti lastni sreči. Če pa z njo osrečim še koga drugega, je to še nekaj vrednejšega," je glavno vodilo v življenju humanitarke Jane Dular Wang'ombe, ki že več kot desetletje deluje v Afriki.

Humanitarka po srcu, po izobrazbi diplomirana pravnica, Jana Dular Wang'ombe, se je svojega poslanstva zavedala že kot štiriletna deklica. Staršem je dejala, da bo nekega dne pomagala otrokom v Afriki. Minilo je približno dve desetletji, ko so se njene besede uresničile.

Med študijem je za eno leto odšla v Tanzanijo in Ugando, kjer je pomagala pri izgradnji šole za masajske otroke, obnovila center za otroke s posebnimi potrebami v Ugandi ter poskrbela za več tisoč ljudi skupnosti Batwa-Pigmejci. Takoj po prejeti diplomi iz prava se je preselila v Toplo srce Afrike, kot pravijo državi Malavi, kjer je ustanovila humanitarno organizacijo ELA in odprla izobraževalni center in na ta način v 10 letih pomagala že več kot 3000 otrokom (od tega več stotim s posebnimi potrebami), mladostnikom in ženskam priti do izobrazbe in veščin s katerimi si lahko pomagajo celo življenje.

projekt ELA | Avtor: Jana Dular Wang'ombe Jana Dular Wang'ombe

Letošnja situacija korone in omejitev z njo, jo je 'prisilila', da je vsakoletni enomesečni obisk Slovenije podaljšala skoraj za eno leto. Ujeli smo jo v domačem okolju; na Dolenjskem, kjer skupaj z otrokom čakata, da se razmere umirijo in se lahko vrneta v Kenijo, kjer ju pričakuje njen mož in očka. Tam si na revnem podeželju prizadevajo zgraditi nov izobraževalni center ELA, za katerega načrtujejo, da bo končan leta 2022.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da ste staršem že kot 4-letna deklica govorili, da boste odšli v Afriko pomagat otrokom. Od kod ta želja, ki skozi leta očitno ni usahnila, saj ste pustili delo pravnice in se res odpravili v Afriko?

Verjamem, da se rodimo s poslanstvom, in če se znamo poslušati, bomo to poslanstvo odkrili. Ga začutili, in če se bomo zavestno odločili, tudi živeli. Svojega sem prepoznala že zelo zgodaj. Če verjamete v boga, je bil to božji klic, morda so mi angeli prišepnili malo bolj naglas, kaj me bo v življenju osrečevalo in kam moram iti. Če ne verjamete v nič višjega, je bila lahko to tudi samo moja odločenost. Odločenost poslušati sebe, svoje srce in slediti lastni sreči. Če pa z njo osrečim še koga drugega, je to še nekaj vrednejšega.

Hrana Intervju Slovenija "Včasih je potrebno zelo malo, da nekomu polepšamo dan"

Na afriška tla ste prvič stopili leta 2008. So se v razmere v Afriki od takrat še bolj zaostrile, ali je, ravno nasprotno, sedaj bolje urejeno in poskrbljeno za ljudi?

Na žalost vidnega napredka ni, vsaj ne v Malaviju, kjer od 2011 pa do danes vodim projekte pomoči otrokom, mladini in ženskam v vasi Mazembe. Vlada ljudem ne da ničesar, tam ni podpore za brezposelne, za upokojence, otroških dodatkov, socialne podpore. Ljudje morajo preživeti sami. Preživijo pa tako, da en drugemu pomagajo. Še ko so hude suše ali poplave, država ne naredi nič v smeri pomoči za pregon lakote. Ljudje z ruralnega območja so tisti, ki so prepuščeni milosti in nemilosti usode.

projekt ELA | Avtor: Jana Dular Wang'ombe Jana Dular Wang'ombe
V Malaviju se je v zadnjih desetih letih, odkar sem tam, spremenilo samo to, da to ni več najvarnejša afriška država, kot je bila poprej. Je pa še vedno osma najrevnejša država na svetu. Zadnje leto so se Malavijci upirali, demonstrirali proti lažno izvoljenem predsedniku. S skupnimi močmi in desetmesečnimi demonstracijami jim je uspelo, da so se razpisale vnovične volitve. Zasluženo je bil izvoljen predsednik Chakwera. Zanj upajo, da bo le naredil nekaj dobrega za ljudi. intervju Popotnik "Živimo v prepričanju, da če kot belec, Evropejec nekam prideš, pač nekaj veljaš"

Kako pa je bilo na začetku, ko ste prišli v povsem drugo okolje? Je bil kulturni šok velik?

V bistvu ne, ker že mediji govorijo o tem, kako je Afrika črna, suha, uboga, bolezni polna celina, kjer so same vojne in lakota. Resnično si predstavljaš najslabše. Ko pa prideš tja, vidiš, da ja Afrika tudi zelo raznolika. Glavna mesta so primerljiva evropskim; metropole, infrastruktura, stolpnice, kinodvorane, restavracije. Ugotoviš, da imajo tudi vasi elektriko. Šla sem sicer v tiste najrevnejše, kjer je pomoč najbolj potrebna. Bolj sem se bala, da bo vsak z ulice prišel do mene in me prosil za pomoč, kako se bom soočila s tem, da ne bom uspela vsakemu pomagati. A tega niso počeli.

Ko vidiš objave v medijih, si predstavljaš, da je celotna Afrika velik begunski center; blatne hiše in puščava. Ko pa prideš, vidiš, da je situacija drugačna. Ljudje so polni vedrine, pomagajo drug drugemu. Imajo izjemne težave, ampak krasita jih zanos optimizma in hvaležnosti. Pa tudi lepota Afrike, ki je v ljudeh in naravi, je dostikrat spregledana. Večkrat se pošalim, da sem šele tam videla, koliko različic zelene barve je na svetu. Afrika ni sama puščava, je tudi zelo rodovitna in barvita. Izjemna je. Če hočeš videti lepoto, jo boš. Če pa hočeš videti grozoto, jo tudi lahko.

projekt ELA | Avtor: Jana Dular Wang'ombe Jana Dular Wang'ombe

Jaz sem želela iti med ljudi. Če boste šli kdaj v Afriko, ne pojdite le na safari. Živali so krasne, lepe, ampak so si med seboj podobne. Ljudje pa so tisti, ki vam bodo povedali, kdo so, z njimi boste čutili njihovo kulturo, oni vas bodo ganili.

44 milijonskemu narodu seveda ne zadostuje par takih institucij. Sama rada naredim spremembo že v majhnem okolju. Če je za par sto otrok ali pa enega, je uspeh.

So vas ljudje v vasi hitro sprejeli, ali so potrebovali več časa, da so vam zaupali?

Sprejeli so me hitro, ker sem začela z njimi graditi Elin center. Sestavila sem ekipo domačinov, našla tri zidarje v 100 kilometrov oddaljenem mestu. Pri vsaki stvari sem morala biti zelo precizna. Ker ko vprašaš nekoga v vasi, ali zna zgraditi šolo, bo rekel ja, saj potrebuje službo. Naročila sem opeke, ampak ne v mestu, saj bi tako plačala še za prevoz. Tako sem raje rekla sovaščanom, naj mi jih spečejo. In so jih spekli 50.000 kosov. Pa sem jih pošteno plačala, saj jih nisem hotela izkoriščati. Kot delodajalec moraš biti pošten. Ker sem gradila z njimi, se jim je zdelo zelo čudno. Belce so do zdaj videvali zgolj v pisarnah kot šefe, nobene belke niso videli umazane, ki bi z njimi delala, gradila, nosila opeke, mešala beton. Zame je bil to način, kako se jim približati. Nato so mi začeli bolj zaupati, mi zaupali otroke, za katere skrbim in jih s svojo malavijsko ekipo učiteljev poučujemo še danes.

Decembrska misija naše rubrike Glas generacije se glasi: "Vse je mogoče, če se hoče." V teh težkih in negotovih časih opozarjamo na težave, pri čemer nismo osredotočeni na negativo. Iščemo rešitve in pišemo tudi o pozitivnih zgodbah, intervjuvamo navdihujoče ljudi ter skupaj ustvarjamo boljšo družbo za vse generacije. V decembru bomo vsebine prilagodili željam. Tako željam otrok kot željam odraslih in starejših. Številne želje otrok iz šibkejših okolij bomo s pomočjo bralcev tudi uresničili in jim tako na obraz pričarali decembrski nasmeh. Decembrsko misijo lahko soustvarjate z nami, sledite pa nam lahko TUKAJ

Da najbolje spoznaš drugo kulturo in njihove običaje, je pomembno znanje njihovega jezika. Kako ste se sprva sporazumevali z domačini? Se je težko naučiti afriških jezikov? Imate na zalogi morda kako anekdoto, ko je zaradi neznanja jezika morda prišlo do smešnega nesporazuma?

Tako v Ugandi, Keniji in Malaviju, kjer vodim humanitarne projekte, je angleščina uradni jezik. Na začetku, ko prideš v novo vas, vedno najdeš nekoga, ki ti pomaga in prevaja iz angleščine v njihov lokalni jezik. Nato se počasi naučiš nekaterih fraz, na primer živjo, kako ste, adijo, lep dan ipd, in počasi, a vztrajno napreduješ. Tudi otroci so krasni učitelji, zelo fino se jim zdi, da tudi oni lahko prevzamejo vlogo učiteljev in niso le učenci. V jeziku chitonga, ki ga govori moja skupnost v Malaviju, se besedi za tišino reče čivava. To je bila zagotovo prva beseda, ki se mi je usedla v spomin ter mi koristi vse do danes, saj je v mojem centru dnevno tudi po 250 otrok (smeh).

Ste jezni na tamkajšne oblasti, ki ne delujejo v prid ljudstva? Vaš socialna nepravičnost zmoti?

Saj veste kako to gre; obljube do nebes, realizacije pa nikakršne. Za moje projekte je slišal tudi prejšnji predsednik Mutharika, saj so v ELIN center prišli na obisk predsedniški svetovalec, pet ministrov, različne televizije in radijske postaje, ki so poročale o tem, kako v vasi brez osnovne infrastrukture pomagam do osnov življenja, izobraževanja otrokom, mladini in ženskam. Pred celo vasjo so obljubljali, kako mi bodo pomagali, da bom lahko svojo pomoč razširila še naprej. A od izpolnitve obljub na koncu ni bilo nič. Le neodgovorjeni telefonski klici, sporočila in neizpolnjene obljube.  Vendar nisem obupala, saj ste ob meni ves čas slovenska srca, ki vedno znova dokažete, da vam je mar in ste veliki ljudje.

projekt ELA | Avtor: Jana Dular Wang'ombe Jana Dular Wang'ombe

V teh letih mi je na pomoč prikočilo veliko Rotary klubov iz Slovenije, društvo Ekologov brez meja in seveda moji poslušalci na predavanjih. V Sloveniji sem v teh letih predavala že po več kot 400 osnovnih in srednjih šolah ter v javnih institucijah. Prisluhilo mi je že več kot 50.000 poslušalcev, ki so po mojem predavanju vedno odprli srca in donirali za moje projekte. Zato sem izjemno ponosna, da sem Slovenka in tudi vsi moji Afričani vedo kako srčni ste.

Vam je kdo tudi metal polena pod noge, ali so vas v vasi vsi venomer podpirali in vam pomagali do uresničitve izgradnje izobraževalnega centra?

Šla sem čez marsikaj. V prvih letih je bilo zelo naporno, ker si belec in te še ne poznajo dobro. Večkrat so me izkoristili, ko je bilo treba nakupiti gradbeni material in so navili ceno. Eni so pač zaslužkarji, ki razmišljajo, kaj naj v tem trenutku naredim, da bom lažje preživel do jutri. Naučiš se, da stvari ne jemlješ osebno. Ker če bi jih, bi že davno odšla. Verjela pa sem v svojo vizijo in sledim ji še danes.

intervju Popotnik "Poleg strahu pred drugačno kulturo je tu še podcenjevanje dejanske razvitosti"

Je veliko ljudi pripravljenih priskočiti na pomoč? Koliko prostovoljcev v vaših centrih pomaga iz Slovenije?

V teh letih sem v Malaviju gostila okoli 50 prostovoljcev iz Slovenije. Vse programe vodi moja malavijska ekipa, prostovoljci pa pridejo med poletnimi meseci, ko imajo otroci počitnice. Takrat se vodi počitniški program, prav tako Eline malavijske učitelje učijo novih tehnik poučevanja, kako poučevati otroke s posebnimi potrebami, s seboj prinesejo veliko poučnega materiala. V Keniji, kjer smo začeli z novim projektom, bo v centru za otroke s posebnimi potrebami, v vrtcu in v glasbeno filmski šoli v pomoč mladini, res možno veliko profilov prostovoljcev. 

Pomagate lahko s poslanim SMS sporočilom KENIJA5 in KENIJA1  na 1919 in podprete izgradnjo centra za otroke s posebnimi potrebami, vrtca in glasbeno filmske šole v Keniji za podeželske otroke in mladino potrebnih pomoči ali s prostovoljnim prispevkom za knjigo Jana Dular: The warm heart of Africa, ki jo naročite na jana.dular@gmail.com.

Nekaj let nazaj ste izdali tudi knjigo z naslovom Toplo srce Afrike, katere glavni namen je bilo nadaljevanje humanitarnih projektov. Dogodkov in anekdot, ki se tam zgodijo je verjetno še veliko več. Lahko pričakujemo nadaljevanje?

 | Avtor:
V tem času sem postala mama, žena dolgoletnemu partnerju iz Kenije in začenjamo z novim projektom v Keniji. Zakaj pa ne? Še posebej Afrika potrebuje knjige, ki o njej pišejo pozitivno in z vzpodbudno noto ter tematiko. Taka je že moja prva knjiga. Morda že kmalu dobim inspiracijo za še drugo (smeh).

Projektov in stvari, ki ste jih v Afriki vodili in uredili za tamkajšnje prebivalce, je res veliko. Ali vas kdaj vseeno preganja občutek, da bi morali storiti še več?

Nov projekt v Keniji je nadgradnja vsega, kar sem se naučila v Malaviju (opomba; projekti v Malaviju se nadaljujejo naprej); kako zastavit projekte, kako pristopit do ljudi, in to bi rada spravila v realnost tudi tu. V Keniji imam moža, družino, svoje življenje, rada bi prišla iz faze, ko ne bi samo razdajala, ampak imela tudi čas za nas. Zato si želim, da projekt vodijo domačini, ki jih naučimo potrebnih znanj in jim damo veščine, izobrazbo, vzpodbujamo talente, s katerimi si nato pomagajo na trgu dela .

Vid in Vanja Vid Slovenija Uresničila se jima je skoraj nedosegljiva želja

Gre za občutek vsakodnevnega zadovoljstva s seboj in svojim delom. Saj niti ne vem, koliko let me še čaka. Vem pa, da imam danes. Po vsakem dnevu se vprašam, če sem bila dovolj hvaležna, kaj sem naredila za dobrobit sebe, drugih, Zemlje. In če je odgovor da, vem, da je bil dan res vreden. Dolgoročne načrte je nesmiselno delati, ker to lahko prinese zgolj anksioznost. Zaupam v dobro, delam dobro in verjamem, da se mi dobro vrnilo.

Rdeča nit tega projekta so želje. Kakšne so vaše želje za prihodnost?

Želja je, da mi uspe tudi kenijski projekt in da uspešno teče naprej tudi 10 letni projekt v Malaviju. Da najdem slovenska srca, ki mi bodo zaupala tisti evro, dva ali pa celo pet, in mi pomagala do uresničitve sanj, ki jih imam v Keniji. Kot sem dokazala, se projektov lotim na pravih temeljih, pristopih, zato je uspeh zagotovljen. In seveda omogočati kvalitetno izobrazbo otrokom, mladini, to je prava pot do uspeha in do njihove boljše prihodnosti. 

Intervju Avto "Slovenci se morate odločiti, v kakšni družbi želite živeti"