Kako je živeti razpet med dvema (različnima) svetovoma, je že kot petletna deklica na lastni koži občutila kulinarična navdušenka, blogerka in voditeljica priljubljene kuharske oddaje – Tereza Poljanič. Po ločitvi staršev je del časa bivala pri mami v rodni Sloveniji, na vsake dve leti pa je preživela pol leta pri očetu na Novi Zelandiji.
Da gre za dva na neki točki zelo podobna, a po drugi strani tako različna svetova, je občutila tudi letos. Prvi del epidemije je preživela v popolnem 10-tedenskem zaprtju na Novi Zelandiji, kjer so morali prebivalci za odhod na prosto nekaj dni pošiljati celo SMS sporočila, v trgovino je smela iti zgolj ena oseba na družino, država pa je za vse tujce zaprla meje. Kljub temu da so bili ukrepi strožji kot v Sloveniji, je bil po njenih besedah sodeč odziv Novozelandcev drugačen, predvsem bolj optimističen.
"Vsi so se ukrepov držali, saj so se zavedali, da bomo le skupaj preživeli. To sodelovanje mi je bilo zelo všeč, tudi ko so se stvari začele odpirati. Vsi so se usmerili v pomoč lokalnim kavarnam, restavracijam in podjetnikom, ki so se borili za obstoj. Celotno kolesje se je pač vrtelo naprej. Gre za svetoven problem, v katerem smo se znašli vsi, in moramo iti čim prej naprej.Takšno je bilo mišljenje večine. Vzdušje je bilo podobno kot povsod. Vse je bilo strah, a so to doživljali s pridihom optimizma," je razmere med epidemijo v deželi kivijev opisala sogovornica.
Po koncu stroge karantene, je, ker ji je epidemija preprečila uspešno vrnitev v Slovenijo, ta čas izkoristila za turistično spoznavanje otoške države v jugozahodnem Pacifiku. Na pot se je s pomočjo znancev podala kar z avtodomom in odkrivala najbolj skrite kotičke Nove Zelandije. Ta je bila zaradi zaprtja meja v tem času še bolj prazna in mirna kot sicer.
Podobno odločitev so sprejeli mnogi drugi Novozelandci, ki so med epidemijo sprevideli, da je življenje kratko in veliko vredno. Nekateri so prodali celotno imetje in se z avtodomom odpravili novim dogodivščinam naproti. "Res je bilo noro, ker ni bilo nobenih turistov. Kljub zimi in nizkim temperaturam sem se šla tudi kopat v Pacifik. Zelo prijetno je bilo zaspati s sončnim zahodom pred nosom in vstati skupaj s sončnim vzhodom. Vse skupaj bi zagotovo še kdaj ponovila, saj je šlo za neke vrsto spiritualno izkušnjo," se doživetja spominja Tereza. Priporoča ga vsakomur, saj je Nova Zelandija ena redkih držav, v kateri lahko kampiraš kjerkoli.
"Lahko se pripelješ do plaže, tam prespiš in si skuhaš, vse to s pogledom na ocean. Kar je veliko bolje, kot če prideš na Novo Zelandijo in spiš v hotelih. Vožnjo z avtodomom po dolgih novozelandskih cestah in plažah toplo priporočam," pripoveduje.
Novozelandci bolj odprti in optimistični, Slovenci črnogledi in zaprti
Za razliko od naše črnogledosti Novozelandce krasi optimizem, ki se je odrazil tudi pri spopadanju s pandemijo. Različen pristop in odziv na reševanje sogovornica povezuje s stavkom, ki ji ga je pred leti zaupala znanka: "Nova Zelandija je bila v svetovnem merilu vedno mala država, zato so se morali vedno boriti za svoj prostor pod soncem, naj bo to politično ali pa ekonomsko. Posledično so se vajeni truditi, saj se zavedajo, da jim ne bo nihče ničesar podaril in da jim nič ne pripada. To je najbolj čutiti kolektivno."
Če so Novozelandci v skladu s svojo vedro naravo epidemijo sprejeli z veliko mero optimizma, je po vrnitvi v Slovenijo v poletnih mesecih doživela hladen tuš: "Največji šok po prihodu domov je bilo nenehno jamranje. Nismo edini, ki imamo krizo in nihče točno ne ve, kako reagirati v teh situacijah. To je pri nas stalno glavna tematika, medtem ko se na Novi Zelandiji ne govori toliko o politiki, vsaj v prijateljskih krogih ne."
Prav tako omeni, da pri njih ni čutiti razdvojenosti, ki je v Sloveniji zelo prisotna: "Ker je Nova Zelandija sorazmerno mlada dežela, njeni prebivalci nimajo določenih zgodovinskih predispozicij, ki Slovence v veliki meri simbolizirajo in vlečejo v preteklost. Novozelandci so usmerjeni v prihodnost ter spodbujajo sodelovanje, komunikacijo, mirnost in lahkotnost. Nekaj naštetega bi bilo več kot priporočljivo prenesti v našo kulturo."
Kljub vsemu se v Slovenijo vedno znova rada vrača in jo dojema kot svoj edini dom, čeprav ima tudi novozelandsko državljanstvo: "Navsezadnje je to moj dom in vsak lahko pri sebi naredi spremembo, ki se potem zrcali na druge. Če pogledamo naokoli, smo res lahko hvaležni, saj živimo v lepi državi. Ne morem reči, da je Nova Zelandija kraj, kjer bi hotela preživeti celo življenje."
To je novozelandska navada, ki jo je najbolj presenetila
Ob začetnem spoznavanju z novo kulturo je imela kar nekaj težav z odprtostjo, saj je vajena, da smo Slovenci
Zagotovo pa Novozelandci ne veljajo za najbolj točne ljudi, saj se znajo na vabilo na večerjo ali druženje odzvati tudi po uro, ali celo dve kasneje od dogovorjenee. To navado je Tereza prenesla tudi v Slovenijo, kjer pa je prijatelji niso sprejeli ravno z navdušenjem.
Ker veljajo za mlado državo, sogovornica omeni, da tradicionalnih jedi ni v izobilju. Nad maorsko hrano hangi, ki se pripravi v zemlji, zaradi pomanjkanja okusa ni bila pretirano navdušena. Pozitivnejšega odziva pa je bila s strani Novozelandcev deležna njena kuha, posebej jim je bila všeč njena bolj zdrava različica potice.
Korona0: Se strinjam. stromar: Se strinjam. Ni vse v zemljepisnih (naravnih in umetnih) lepotah. Ljudje na tem območju odvzamejo velik del te lepote. Ljudje na tem območju tudi nimajo spoštovanja do te lepote. Žal.
Eni to vemo že od nekdaj, eni so ugotovili z boni eni jamrovci pač ne boste nikoli