Provokativen naslov razmišljanja, ja, a ne nanaša se le na aktualne šolnike. Med njimi je vrsta takšnih, ki bi morala dobiti ne le dveh, treh, pač pa petdeset odstotkov višje plače, če se mene vpraša. A ne gre za to ...
Te dni so predmet številnih debat delitve zaposlenih. Skozi to smo šli že ničkolikorat in očitno se bomo v te zanke ujeli vsakič, vse dokler ne bomo vsak na svojem bregu v resnici dojeli, da smo vsi na skupni barki, da so kršene pravice tako v javnem sektorju kot tudi v realnem in da je v resnici hudo narobe sestavljen sistem. Ki ga seveda sestavljamo ljudje.
Glavni vladni pogajalec za pogajanja s sindikati javnega sektorja Boris Koprivnikar je vladi predlagal, da ga zamenja v tej vlogi, saj ima pred seboj 991 milijonov evrov pogajalskihi zahtev in mandat v višini 45 milijonov. Na drugi strani imamo sindikate, ki grozijo, da bodo stavko v primeru nespoštovanja zahtev zaostrovali.
Izobraževalci so eni ključnih v sistemu, se strinjam. Potrebno bi jih bilo ustrezno in dobro nagraditi, se strinjam. Izobraževalce vseh nivojev, od vzgojiteljice, ki sprejme jokajočega enoletnika v njegovem najbolj ranljivem in za razvoj osebnosti pomembnem obdobju, naprej. A na Kongresnem trgu ta teden so stavkajoči med drugim izpostavljali tudi, da je njihovo delo razvrednoteno, da ni deležno spoštovanja v dovoljšnji meri, da je podcenjeno. Vse to se menda ne meri le v evrih, razmišljam.
Živim v majhni občini na Dolenjskem, v Dolenjskih Toplicah, kjer v letošnjem letu obeležujemo petdeset let organizirane športne vadbe. V naš kraj jo je pripeljal takratni učitelj, prišlek iz Posavja, kasnejši ravnatelj domače šole, Vinko Cirnski. Pogojev za vadbo ni bilo, sam je motiviral učence in učitelje, da so poprijeli za krampe in lopate ter postavili zasilno igrišče. Sami. S svojim delom. Za "plačilo" so dobili malico. V istem letu so sestavili šolsko ekipo, ki je predstavljala popolno presenečenje najprej na tekmovanjih v dolenjski prestolnici, nato še v Ljubljani. Od takrat naprej so različne športne zgodbe mojega majhnega domačega kraja zgodbe o uspehu, imamo številne državne prvake, evropske, svetovne, imeli smo celo svojega atletskega predstavnika na olimpjskih igrah.
Taisti mož, z mesta učitelja je napredoval na mesto ravnatelja, je bil pred 45-timi leti v največji meri zaslužen za to, da smo v kraju dobili prepotrebno novo šolo, ki je bila v veliki meri zgrajena s pomočjo samoprispevka takratnih krajanov. Niso se odrekli le delu denarja svoje mesečne plače, pač pa so v svojih gozdovih podirali drevje za šolo, pomagali s fizičnim delom, posojali svoje stroje. Po domovih jih je obiskoval takratni ravnatelj in jim pojasnjeval, zakaj je tako pomembno, da kraj dobi sodobnejšo šolo, zakaj je potrebno, da ljudje sami prispevajo, saj denarja za šolo s strani države ni bilo.
Ko smo jo dobili, je predstavljala zgled širšemu območju, k nam so vodili delegacije iz vse nekdanje Jugoslavije, tudi tujine. Organizacija dela je bila korak pred časom, učitelji so dobili vsak svoj kabinet, kar je bilo za tiste čase prej izjema kot pravilo, delali so z roko v roki v dobrobit učnega procesa, znanja, ki je očitno predstavljal tako trden temelj, da so iz tistih generacij topliških otrok zrasli številni doktorji znanosti, uspešni gospodarstveniki, tudi izobraževalci. Z otroki, ki so zaradi bolezni dlje časa izostajali od pouka, so učiteljice prostovoljno opravljale dodatni pouk bodisi na šoli bodisi na njihovih domovih, popoldne se je ostajalo na šoli zaradi številnih izvenšolskih dejavnosti. Rezultati niso izostajali.
Omenjeni ravnatelj je danes na pragu devetdesetih let; ko se z njim pogovarjam o njegovem preteklem delu, vedno izpostavi, da uspehi, ki jih je nizala šola in njeni učenci, ni njegova, pač pa zasluga celotnega kolektiva. Svoje nekdanje učence spremlja še danes. Ne le doktorje znanosti in ostale na odgovornejših mestih, pač pa tudi zidarje, gozdarje, kuharice, vse, ki so gulili topliške šolske klopi. Tudi njegova soproga je upokojena učiteljica, v en glas izpostavita, da za takratne uspehe ni bilo potrebno le delo in znanje, pač pa predvsem tudi spoštovanje. Šoli je sicer vladala trdnejša, a v prvi vrsti pravična roka.
Zakaj se mi zdi primer tega našega nekdanjega ravnatelja, ki je v moji mali domači občini deležen izjemnega spoštovanja še danes, na mestu? Res je deloval v popolnoma drugačnem sistemu, a pogosto je kamne spotike v tem sistemu premikal sam. Menim, da mu, možu, ki ga je v najbolj zgodnjih otroških letih sooblikovala tudi izkušnja koncentracijskega taborišča, nikoli v njegovi bogati karieri ne bi padlo na pamet, da bi se postavil na trg v prestolnici in zahteval, da se spoštuje njegovo delo. On je za to poskrbel sam; s svojim delom in svojim zgledom.
Na tej točki izpostavljam, da ne bo pomote, svoje trdno prepričanje, da imamo v današnjem šolskem sistemu zagotovo tudi številne takšne ravnatelje. Številne takšne učitelje, profesorje, izobraževalce, ki pa delujejo v popolnoma drugačni družbi. Zguljeno je seveda vprašanje "kaj lahko sam storim za državo", kot davkoplačevalka se pri tem v prvi vrsti strinjam, da je naša država že tako predraga; smiselneje se mi zdi vprašanje "kaj lahko jaz storim za to družbo" in kaj lahko jaz storim, da bo tudi sistem pravičnejši. Odgovor v smislu "saj nimamo vpliva", je nesprejemljiv; vpliv, volitve imamo praktično vsak dan.
In ja, vsi smo na skupni barki. Tako izobraževalci, šolniki, kot zdravniki, negovalke, kuharji, športniki, kulturniki, gospodarstveniki, delavci v proizvodnji, samozaposleni. Vsi smo na skupni barki. In vsi imamo lahko svoj mali vpliv. Sprašujem se, če bi se ta tako zelo drugačna družba kot tista, v kateri je deloval nekdanji ravnatelj mojega malega domačega kraja, v resnici spremenila, če bi čisto vsem zaposlenim ali samozaposlenim v tej državi plače dvignili za deset, ne le za en odstotek, dva ali tri. Bi bilo dovolj?
Hm, na isti način bi se lahko vprašali, če bi novinarji šli danes v delovno brigado, tam delali in potem …
Mladi prav gotovo nebi prijeli ne za lopato in ne kramp, so jih pa polna usta ko se norčujejo iz …