Najmanj smešno je opazovati, kako namerava država reševati svoje finančne težave in kako bomo za reševanje plačali vsi državljani. Pri tem pa tajkuni, propadli podjetniki in podobni kalibri, ki so leta in leta državo izčrpavali na vse mogoče načine, v blagajno ne bodo vrnili praktično ničesar od tistega, kar so na sumljiv, če ne celo nelegalen način iz nje vzeli.

Kraja. In prav zato ne morem pristati na predlog države, da bi morala del svoje mesečne plače prispevati za pomoč državi iz finančne stiske. Z veseljem bom, ko gospe in gospodje Tovšak, Zidar, Kordež, Bavčar, Tošić, Kudić ter njim podobna kvazielita vrnejo vse, kar so od države kadarkoli dobili, si “izposodili” ali pred njo skrili. V tem primeru sem ti, draga država, pripravljena nakazati tudi svoj del.

Verjetno bi država iz njih še kaj iztisnila, če bi posegla po premoženju, ki ga hranijo v tujini. Če bi s tem danes začeli reševati državo, bi verjetno propadli, preden bi našli vse, kar je skritega v davčnih oazah. Vendar nekje je treba začeti in danes, ko smo, kjer smo, ne razumem, zakaj država ne ukrepa niti proti tistim, ki ta trenutek s prsti segajo v kozarec z marmelado, in ne zaščiti sumljivega premoženja, ne prepreči takšnih manevrov, kot je umetni dolg, ko to še lahko. Vsak dan se namreč najde kakšen junak, ki želi državi pred nosom iz rok izpuliti več, kot bom sama plačala davka v svojem življenju. Tudi če radodarno plačam še več, se takšna matematika za izhod iz krize preprosto ne izide.

Komentar se navezuje na članek S fiktivnim dolgom proti izvršbam.