Mi ne zahtevamo, ne pričakujemo in si tudi ne želimo nobenih privilegijev.

Kako ocenjujete priljubljenost Cerkve med Slovenci?
Cerkev je na Slovenskem enako priljubljena kot drugod. To ni več Cerkev mase, ni monolitna. Oživljajo se gibanja znotraj Cerkve, pastoralno delo pa je bolj usmerjeno k skupinam in posameznim ljudem. Lahko govorimo o individualnem dušnem pastirstvu.

Kako pa RKC sodeluje s sedanjo vlado?
Kot je rekel sveti Avguštin: v potrebnem si moramo biti edini, v dvomih svobodni, v vsem pa moramo gledati na medsebojno razumevanje in ljubezen. Imamo dobre odnose. Glede procesov denacionalizacije smo s sedanjo vlado zadovoljni.

Se bolje razumete s sedanjo vlado kot s prejšnjimi?
Kakšnih posebnih razlik ne vidimo. Najboljše je bilo sodelovanje s prvo vlado, iz časov osamosvojitve Slovenije. Takrat je Cerkev odigrala pomembno vlogo. Vloga Cerkve je, da je na strani ljudstva, vlada pa je, kakršna pač je, če je naklonjena Cerkvi ali pa ne. Ta vlada je sicer korektna do Cerkve, ampak je šibka. Ko se oglasi opozicija, se to takoj vidi v časopisih, na televizijah in v dejanjih vlade.

Denacionalizacija pomeni vrnitev tistega, kar je bilo po krivici odvzeto. © Jure Tomc

Pa vendarle prevladuje prepričanje, da je ta vlada širokogrudna do Cerkve, zlasti ko gre za denacionalizacijo.
Mi ne zahtevamo, ne pričakujemo in si tudi ne želimo nobenih privilegijev. Želimo pa tisto, kar nam pripada, do česar smo po zakonu upravičeni. Zdi se, da ta vlada zastopa takšno stališče.

Ali Cerkvi to, da ima in še zahteva premoženje, pravzaprav ne škoduje, saj jo imajo ljudje za enega od večjih kapitalistov v državi?
Denacionalizacija pomeni vrnitev tistega, kar je bilo po krivici odvzeto. Kot so rekli stari Rimljani: stvar kliče po svojem gospodarju! Zahtevamo samo vrnitev tistega, kar je naše. Naša nadškofija je rešila 90 odstotkov vseh denacionalizacijskih zahtevkov. Kar smo dobili nazaj, pa je daleč, daleč od bogastva. Vse, kar je bilo vredno, nam je država pred petdesetimi leti vzela, vračajo pa nam siromaštvo. V samostanu šolskih sester so bile, ko so nam ga vrnili, podgane, grad Studenice pa je bil napol razpadel. Takšno je to naše bogastvo. Res so nam vrnili kompleks Vrbansko, ki ni bil v ruševinah. Vendar zadnjih petnajst let, ko so vedeli, da ga bo treba vrniti, stavbe ni nihče vzdrževal. Tako smo morali v obnovo veliko vložiti. Od države smo dobili odškodnino šest in pol milijona evrov, ampak smo morali sami vložiti še enajst milijonov evrov. Za to razliko smo se zadolžili, dolg pa bomo odplačevali od petnajst do dvajset let.

Toda zakaj cerkev potrebuje gozdove, nepremičnine?
Nadškofija Maribor ima zdaj 905 hektarjev kmetijskih zemljišč in gozdov. Ima 42 tisoč kvadratnih metrov stavbnih zemljišč. Skoraj polovico tega predstavljajo grad Betnava, objekt na Vrbanski in samostan Studenice. Vse, kar je bilo vrnjeno, škofija uporablja ne le v verske, ampak tudi v družbenokoristne namene. Imamo domove za ostarele, komune za odvisnike, zavod za dnevno varstvo, rekreacijski park na Betnavi. V to vlagamo.

	Naša nadškofija obžaluje, da je prišlo do spornih programov.

Zakaj pa potrebujete Gospodarstvo Rast, ki obrača velik kapital?
Cerkev ima tri dimenzije svojega poslanstva: oznanjevanje evangelija, liturgijo in karitativno delovanje. Vse to zahteva neko gmotno podlago, če tega ni, ne moremo narediti nič. V prejšnjem režimu, ko je bilo Cerkvi vse odvzeto, je bila popolnoma odvisna od darov ljudi. Zdaj ko je premoženje dobila nazaj, pa se hoče postaviti na lastne noge. Glede podjetja Gospodarstvo Rast pa Cerkev gospodari popolnoma transparentno. Na to podjetje še nikoli ni padel sum nepravilnosti, v nasprotju s številnimi drugimi.

Kdaj pa bo prodan T-2, ki je v lasti nadškofije in ima v svoji ponudbi tudi pornografske vsebine?
Gospodarstvo Rast prodajo nadaljuje, pogajanja so v zaključni fazi. Glede spornih programov pa: naša nadškofija obžaluje, da je do tega prišlo. Takšne programe so šele pozneje vključili v paket in takrat je nadškofija protestirala in zahtevala, naj se te stvari umaknejo.

Je kupec domač ali iz tujine?
Kupcev je bilo več, domačih in tujih. Datum, ko bi morala biti zadeva končana, je bil že določen – konec aprila, ampak zaradi praznikov se je malo zavleklo.

Kaj pa boste naredili s kupnino od T-2?
Poglejte samo, koliko kreditov imamo! Ves denar bo namenjen poplačilu kreditov.

Letos je volilno leto. Bo RKC podprla katerega od kandidatov in strank?
Ne. Ni poslanstvo Cerkve, da vpliva na volitve, razen da pove svoja moralna načela ali da opozori vernike, naj volijo tiste, ki bodo delali za blagor naroda. Nikoli pa ne bo izpostavila nobenega kandidata.

Res je, da v zadnjem času dobimo kakšno subvencijo, ampak to je malenkost. © Jure Tomc

Ampak stališče do političnega dogajanja pa imate. Kakšne so torej po vašem mnenju politične razmere v Sloveniji?
Politične razmere v Sloveniji še vedno niso primerljive z drugimi evropskimi državami. Vprašanje sporazuma med Vatikanom in našo državo je največje spričevalo. Pred leti smo, kot veste, prišli do začetka in podpisali prvih deset, dvanajst členov in tam se je ustavilo. Glavne stvari nas še čakajo. Ni posluha za to, da bi šli s tem sporazumom naprej, vsaj v poglavju o izobraževanju in šolstvu.

Pričakujete torej dodatne sporazume?
Seveda! Mi pravzaprav nimamo na papirju podpisano, da lahko ustanavljamo gimnazije, univerzo in podobno. Ni rešeno niti vprašanje verskega pouka v šoli niti vzdrževanje kulturne dediščine. Naše cerkve so pravi muzeji. Prav bi bilo, da za vzdrževanje dobimo pomoč iz proračuna. Tako je v drugih državah, pri nas pa ne. Dobimo sicer nekaj, ampak tako malo, da nas je lahko pred Evropo sram, če se primerjamo s Hrvaško in Madžarsko, da ne govorim o Avstriji ali Nemčiji. Res je, da v zadnjem času dobimo kakšno subvencijo, ampak to je malenkost.

Koliko pa naj bi bilo teh sporazumov?
Najmanj štiri, pet – o šolstvu, o vzdrževanju kulturnih spomenikov, o kategorialni pastorali, torej v bolnišnicah, v zaporih, v vojski, v drugih zavodih. Rešeno ni niti vprašanje vrednotenja duhovnikovega dela. Naš duhovnik nima nobene plače, živi samo od tega, kar mu dajo ljudje. Ne zahtevamo milijonov, ampak pomislite na dejstvo, da niti en duhovnik nima tolikšne pokojnine, da bi lahko imel sobo v domu upokojencev. Čeprav ima fakultetno izobrazbo in čeprav čuva umetnine v cerkvah, uči verouk ...

	Pričakujemo še najmanj pet sporazumov z državo: o šolstvu, o vzdrževanju kulturnih spomenikov in o verski oskrbi v bolnišnicah, zaporih, vojski ...

Pričakujete torej denar za to iz proračuna?
Tako je. Ali pa recimo vprašanje verskega pouka v šoli. Samo tri države v Evropi nimajo rešenega tega vprašanja – Albanija, Makedonija in Slovenija.

Ste torej vendarle pričakovali več od te vlade?
Ne samo od te, tudi od prejšnjih. Pred volitvami sicer ne kaže govoriti o teh stvareh, ampak probleme bo enkrat treba rešiti. Zdaj ima celo Srbija verouk v šolah, čeprav ga nikoli ni imela. Mi ne želimo v šolah takšen verouk, kot ga imamo v župniščih, ampak splošni verski pouk, da bi vsaj naši slovenski intelektualci vedeli, kakšna je naša preteklost, kje so naše korenine, kakšna je naša umetnost in iz česa rastemo. Zdaj tega nihče ne ve.

Kako daleč je projekt katoliške univerze?
Posebna komisija v sklopu Slovenske škofovske konference, ki jo vodi pomožni škof Jamnik, se pogovarja s pristojnimi državnimi organi. Je še veliko dela, se pa že oblikuje kadrovska ekipa, iščejo se prostori. Vse to mora biti zagotovljeno, preden da država zeleno luč.

Na univerzi boste šolali tudi bodoče novinarje. Zakaj? Ker ste nezadovoljni z mediji?
Dialog s slovensko laično kulturo, ki temelji na levičarskoliberalni ideologiji, je težaven, še posebno z laičnimi mediji, ki ne prikazujejo dejanske podobe Cerkve, temveč jo pristransko izkrivljajo in pogosto selektivno prikazujejo zgolj njene negativne ali celo izmišljene plati. Včasih kakšno majhno napako duhovnika izkoristijo za najhujši napad na Cerkev. Ali pa en primer posplošijo, češ Cerkev je takšna, vsi duhovniki so takšni. Doslej je bil zaradi pedofilije obsojen en duhovnik, pa se je tolikokrat pisalo o Cerkvi, o vseh duhovnikih. Takšno posploševanje je krivično. So pa tudi mediji, ampak žal zelo redki, ki delajo objektivno.

Ampak, ali ni problem na strani Cerkve, ki se v zvezi s temi primeri ni odzvala bolj odločno, jasno in kritično?
Saj smo se. Mogoče o tem nismo veliko govorili, smo pa objavili v Družini. To, kar je javno povedal papež v ZDA, je tudi naše sporočilo.