Marjeta Oman: Če bi imela čarobno palico, bi ukinila devetletko in vrnila osemletko

Foto: Anže Petkovšek
Foto: Anže Petkovšek
Marjeta Oman je učiteljica z veliko začetnico. Profesorica angleščine ima za seboj 30 let delovnih izkušenj, v tem času je bila tudi ravnateljica.
Oglej si celoten članek

Šola je pred vrati. Kakšni so učenci, ko se po počitnicah ponovno vrnejo v šolske klopi? Koliko časa potrebujejo, da s počitnic preklopijo na šolo?
Tisti, ki pridejo v šesti razred in zamenjajo učitelje, so polni pričakovanj, malo jih je strah, zvedavo gledajo z velimi očmi, kaj se bo zgodilo, starejši so že bolj umirjeni ... počasi se po neki naravni poti utečemo in začnemo delati, ne zdi se mi, da je potreben neki zelo velik napor, da pride do tega. Normalno je, da niso že takoj prvi dan veseli dela, čeprav so med njimi tudi taki, ki že komaj čakajo. 

Pa učitelji se veselite začetka novega šolskega leta?
Učitelji začnemo že dosti prej in tudi končamo dosti kasneje, tako, da se dobro pripravimo. Od 24. avgusta imamo vsak dan sestanke, predavanja, kolegije ... Do 1. septembra oziroma letos 3. septembra letos, smo že kar malo utrujeni od vsega tega in komaj čakamo, da se bo začel pouk. 

Sestavljanje urnikov je verjetno eden bolj zahtevnih projektov pred začetkom šole?
To zdaj počnejo računalniški programi, dolgo pa smo to delali učitelji. Glede na vse postavke, ki jih je prinesla devetletka, je sestaviti dober urnik, zelo težko. Na primer, nemščino 1 obiskujejo otroci iz različnih razredov, zato je treba to prilagoditi urniku vsakega razreda. Potem so tukaj še drugi izbirni predmeti. Pri slovenščini, angleščini in matematiki so učenci v zadnji triadi razdeljeni še v učne skupine. Zaradi vsega tega pride do ur čakanja, tako imenovanih lukenj, prizadevamo pa si, da bi jih bilo čim manj in da bi dan potekal čim bolj tekoče. 
Otroci so preč časa prisotni v šoli in mislim, da bi jim mirno lahko kakšen predmet spregledali. Otroci v višjih razredih so velikokrat v šoli do 15. 15. Če se spomnimo osemletke, smo bili, ko smo imeli šest ur, že kar nestrpni. Popoldne sicer večinoma delamo v manjših skupinah, vendar pa so nekateri v šoli od pol osmih, ker imajo preduro pa do 15. 15. V tem času so ves čas v procesu sprejemanja informacij. To je izjemno naporno, posebej za otroke, ki odraščajo. Vmes imajo 20 minut za kosilo, torej nobenega daljšega odmora, med katerim bi lahko šli iz šole. Ves čas so pod pritiskom, dajmo to, dajmo hitro, zdaj bo ura, dajmo pojesti, dajmo iti naprej, zdaj imaš to ... preveč je tega in misllim, da za razvoj otroka ni najbolj optimalno. 
 
Kaj se je v devetletki bistveno spremenilo v primerjavi z osemletko?
Če bi imela čarobno palico, bi ukinila devetletko in se vrnila v čase osemletke. Otroci so šli eno leto kasneje v šolo, tako so imeli čas, da so dozoreli. V šoli so bili manj časa, največ sedem šolskih ur, pa še to morda enkrat tedensko. Urniki niso bili natrpani, pouk je trajal strnjeno, brez čakalnih ur.
Več časa je bilo za glasbeno in likovno umetnost, tehniko, gospodinjstvo. Otroci so se izražali glede na interese na krožkih. Po pouku so imeli kosilo in se odpravili domov, ostalo jim je več časa za popoldanske aktivnosti. Oddelki podaljšanega bivanja so bili smiselno urejeni, v oddelkih so bili otroci istega razreda oziroma oddelka, ki so skupaj opravili domačo nalogo, se igrali. Veliko manj je bilo birokratskega dela, evidentiranja…
V devetletki se je število predmetov bistveno povečalo, zdaj ima povprečen devetošolec 14 do 16 predmetov. Osemletka je bila bolj usmerjena v osnove in so otroci popoldne še hodili na zbor, krožke, dejavnosti. Danes narediti urnik za pevski zbor je že kvantna fizika, saj otroci po tem, ko so imeli osem ur, ne bi hodili še na pevski zbor. In jaz jih razumem.
Edina dobra stvar, ki jo je prinesla devetletka, so manjše skupine pri matematiki, slovenščini in tujem jeziku. Pri tujem jeziku, ki ga učim, je to dobro zato, ker imajo učenci več možnosti govoriti, glede na to, da jih je v skupini 15 in ne 30. Veliko lažje se tudi nekomu posvetiš individualno.
Foto: Anže Petkovšek Marjeta Oman
 
 
Ste profesorica angleščine; glede tujega jezika je bilo v zadnjih letih vrsta poskusov. Očitno se na ministrstvu ne morejo odločiti, ali bi se v OŠ učili dva jezika ali enega in kdaj bi se sploh začeli učiti. Kaj menite vi?
Mnenja med učitelji so različna. Otrok je v vsakem razredu veliko in vsak je individuum. Nekateri imajo že res z osnovnimi stvarmi veliko težav. Otroku, ki se bori z materinim jezikom, matematiko in podobno, bi drugi drugi tuji jezik predstavljal dodaten stres in bo posledično do učenja tujih jezikov dobil negativen odnos.
Stroka potrjuje, da se jezik lažje učimo, ko smo mlajši, je pa to seveda odvisno tudi od pristopa in metod. Najlaže se je učiti preko zgodbic, igre, ampak v šoli je to težko narediti, ker je okolje za učenje jezika nenaravno. Sama sem uspešno poučevala otroke od 1. do 8. razreda že davno, preden se je o tem toliko govorilo. Imam ogromno izkušenj, otroci so se radi učili, veliko smo peli, se igrali, plesali, ustvarjali. Danes mi zakon preprečuje, da bi učila otroke v prvi triadi! Kljub najmanj 15 letnim izkušnjam in kljub ljubezni, ki sem jo vložila v takšno poučevanje. Ne, tega pa res ne morem razumeti, ne sprejeti. V prvi triadi lahko poučuje razredni učitelj, ki je opravil modul za poučevanje tujih jezikov. Da ne bo kakšnega nesporazuma – nič nimam proti, poznam nekaj profesorjev razrednega pouka, ki to odlično opravljajo. Ampak tu so bili očitno drugi interesi, o katerih pa ne bi želela razpravljati.
Mislim, da bi bilo bolje, če drugi jezik ostane izbirni predmet. Kot rečeno, ne vidim smisla v tem, da otrokom, ki so učno šibki, nalagamo dodaten stres in podaljšujemo dnevno učno obveznost.
 
Ampak tuji jezik kot izbirni predmet izberejo redki, ker imajo že sicer dovolj učenja in ker pri večini drugih izbirnih predmetov, lažje pridejo do dobre ocene.
Na šoli je splošno taka klima, da se učenci v glavnem učijo za ocene, redko kdo razume, da se uči za življenje. Seveda moraš jezik, tako kot matematiko, vaditi. Tudi kot risanje, če želiš dobro risati. Če učencu starši to tako predstavijo, ni težav.
 
Kako je prišlo do tega, da se učenci ne učijo za znanje pač pa le še za ocene?
Do tega je prišlo, ko so se začele zbirati točke za vpis na srednjo šolo. Ker so pomembne točke, starši od otrok zahtevajo čim boljše ocene, čeprav se tudi tisti, ki nimajo samo odličnih ali prav dobrih ocen, še vedno lahko vpišejo na gimnazije ali pa kamor si želijo. Tudi na srednjih šolah zbirajo točke za vpis na fakulteto. Ne vem, ali je to pravi način, sama bi raje uvedla sprejemne izpite. To bi bilo bolje, kot pa da zaradi tega, ker si imel eno točko premalo, ne moreš študirati tistega, kar želiš. 
Tudi raziskave kažejo, da sistem večinoma podpira pridne punčke, ki imajo "zicleder". Kje je tukaj ustvarjalnost, kje je tukaj "misliti izven okvirjev" in podobno?

Imate v šoli možnost individualnega dela z otroki za odkrivanje njihovih sposobnosti?
Šola je kompleksen sistem, možnosti je veliko, problem pa je čas. Imamo skupine nadarjenih, profesorica za likovno vzgojo zelo spodbuja likovno ustvarjanje, učenci se udeležujejo številnih natečajev ...
 Možnosti so, ampak je vse skupaj preveč storilnostno naravnano. Mislim, da naš sistem zaradi dreves ne vidi gozda in ne obravnava otroka celostno. Vse je razdrobljeno in to je škoda.
Tudi otroke s posebnimi potrebami v glavnem prilagajamo sistemu, ne pa, da bi se neka delovna skupina preučila, česa je sposoben in se odločila, da mu pomagamo, da postane denimo mizar. Ne. Mi mu pomagamo, da uči vse, matematiko, slovenščino, angleščino, čeprav se sprašujemo, kaj mu bo. 

Imajo otroci iz devetletke v primerjavi z osemletko manj znanja?
Težko bi ocenila, ali imajo manj znanja, se pa težje znajdejo v poplavi vsega. Ni samo šola tista, ki naredi učenca, odvisno je tudi od socialnega, ekonomskega in kulturnega okolja.
Danes otrokom ni lahko. Če pogledate samo učbenike, ki so pisani, polni slik, risb, stripov ... Zakaj niso spisani strnjeno in s povzetkom na koncu? Včasih otrok niti ne ve, kaj naj podčrta, ne ve, kaj je pomembno in kaj ne. Sicer se trudimo, da bi na podlagi virov, ki so na voljo, ustvarili kritični odnos, razlagamo, se pogovarjamo ... Se pa je težko znajti v poplavi vsega tega. 

Nekaj predmetov bi lahko mirno črtali in jih spremenili nazaj v krožke.

O tem, da so otroci preobremenjeni, učitelji in starši opozarjamo že nekaj časa, zgodi pa se nič. Kaj bi se dalo spremeniti?
 Učne načrte bi bilo potrebno prevetriti, otroci se včasih učijo tako abstraktne stvari, da jih niso sposobni razumeti, medtem pa ne znajo osnov. Iz učnih načrtov bi bilo treba vreči balast. Predvsem pa je treba spremeniti miselnost ljudi. Ne strinjajo se namreč vsi, da so otroci preobremenjeni. Tudi veliko učiteljev misli, da to ni res.
Osebno mislim, da so. Tudi sami so mi razlagali: imam osem ur, potem grem na trening atletike, pridem domov ob osmih, pol devetih, kdaj naj naredim naloge in se pripravim? Otroci imajo premalo časa za izražanje svojih interesov, predvsem pa je premalo časa, da bi se prosto igrali. Ko se otroci igrajo, se učijo. Starši jih včasih vpišejo v celo vrsto popoldanskih aktivnosti in so stalno nad njimi: zdaj greš tja, potem tja. Ves čas pritisk in vsa družina je živčna. Premalokrat si vzamemo čas in gremo z otrokom v naravo, v muzej, povej mu zgodbo, da se umiri. Celotna družba, ne samo šola, je storilnostno naravnana. 

Foto: Anže Petkovšek Marjeta Oman

Gre tukaj za ambicije staršev?
Starši včasih težko razumejo, da so otroci različno sposobni in da vsi ne morejo enako delati. To se vidi že v nižjih razredih, ko izdelujejo plakate. Saj če je Katkin plakat lepši od Nejčevega, ker ona lepše riše – nič hudega. Nejc pa lahko naredi kaj drugega bolje in lepše.
S tem, ko otroku starši rišejo plakate, mu sporočajo, ti si nesposoben, ti bom jaz narisal, da boš dobil pet. Ni narobe, če skupaj naredite kakšno nalogo, vendar je potrebno vzgajati otroka k samostojnosti in odgovornosti. Cenim starše, ki vedo, da se bo otrok iz svojega spodrsljaja kaj naučil. Sem pa absolutno proti, da straši delajo namesto otrok in da prevzemajo odgovornosti. Prav je, da otroka usmerjamo k temu, da se tudi on zaveda, da je vsak človek poseben in da ima vsak svoje uspehe in svoja nagnjenja.

Koliko je takih staršev, ki rišejo plakate namesto otrok?
Če bi skušala oceniti v odstotkih, je takih staršev gotovo deset odstotkov ali pa celo več. Starši se prevečkrat bojijo neuspeha, vendar, če otrok ne doživi neuspeha, se ne more naučiti, kako do uspeha in tudi ni dobrega občutka, da je sam nekaj naredil. 

Kdaj naj večino odgovornosti za šolo prevzame otrok sam?
Starši so poklicani zato, da se zanimajo za otrokovo delo, da mu sporočijo, da so vedno tam, ko jih bo potreboval, da mu dajo okvir in prostor, kjer bo lahko delal. Že v prvi triadi naj otroka naučijo, da pogleda urnik za naslednji dan in naredi potrebne naloge.
Starši se včasih preveč vpletajo v otrokovo delo, tudi v višjih razredih. Mislim, da bi moral biti otrok v zadnji triadi sam odgovoren za svoje delo in sprejemati posledice. V šoli ima dovolj podpore, če je kakšen problem pri profesorju, se lahko gre skupaj z otrokom na govorilne ure, načeloma pa mora biti odgovoren sam.

Predvsem v nižjih razredih otroci ne znajo počakati. Zdaj bi bili na vrsti oni in samo oni. Težko jim je razumeti, da morajo kdaj počakati, ker so stalno v središču pozornosti, stalno se jih za vsako stvar, tudi, če si ne zasluži, hvali.

Inštrukcije se iz srednje šole selijo v zadnjo triado osnovne. Kaj je razlog, učenci res potrebujejo inštrukcije?
Ne samo v zadnjo triado, že v drugi triadi me sprašujejo, ali poznam koga, ki bi inštruiral. Otroci so različno stari, različne sposobnosti imajo, različen prag, ko so sposobni dojemati določene reči. Z inštrukcijami se otroku lahko pomaga, če mu res ne gre, da prebrodi oviro. V primerih, ko pa imajo nekateri pri treh, štirih predmetih že v osnovni šoli inštrukcije, je to nepotrebno in pretiravanje. 

Poslušamo zgodbe o pretirano zaščitniških starših, tudi takih, ki v šolo, da bi dosegli svoj prav, prihajajo celo z odvetniki. Ste sami kaj podobnega doživeli?
Ne, v vseh 30 letih in zato sem prav srečna, sem vedno imela čudovite starše, vedno smo se lepo pogovorili. Če je kdaj prišlo do konflikta, smo ga razrešili. Mislim, da se tudi na celotni šoli kaj takega še ni zgodilo.
Sem pa bila klicana v komisije na eni od sosednjih šol, kjer se je to zgodilo. Otroka smo morali komisijsko spraševati, odvetnik je sedel zraven. Kot slišim od kolegic, so včasih res hudi pritiski, tudi izsiljevanja, predvsem ob koncu šolskega leta.

Je zaradi eAsistenta manj osebnega stika med starši in učitelji? 
V zadnjem času je res nekoliko čutiti upad staršev, ki hodijo na govorilne ure, vendar pa, ko gre za resen problem, učitelj mora poklicati starša. Strokovna komunikacija, ki mora potekati med starši in učitelji, kljub eAsistentu deluje. 

Foto: Anže Petkovšek Marjeta Oman

Nacionalno preverjanje znanja (NPZ) je tako kamen spotike že nekaj let. Se vam tovrstno znanje zdi smiselno? Kako motivirate učence za NPZ, nekateri naj bi oddajali kar prazne pole?
Gre za standardiziran test, ki je enak za celo državo in je pomembna informacija za učitelja. Problem je interpretacija rezultatov. V javnosti na podlagi rezultatov, torej samo na podlagi neke številke, primerjajo šole in učitelje. Tudi na šolah so taki trendi. Tako kot na razvoj otroka tudi na rezultate NPZ vpliva ekonomskosocialni status, podpora staršev in še veliko drugega. Primerjati zgolj številke, je nesmiselno. Smiselno bi bilo primerjati tri sosednje šole, primerjava šole iz Prekmurja, s šolo v središču Ljubljane, je nestrokovna. 
Praznih pol ne oddajo, je pa komu že zmanjkalo časa, ker je bil tako temeljit. Letos smo imeli v okviru dodatnega pouka priprave na NPZ, ki so se jih številčno udeleževali. Razdelila sem stare teste iz NPZ, ki smo jih potem skupaj reševali in pogledali rezultate. Sicer pa na splošno motiviran učence z odnosom, iskrenostjo, s tem, da se jim trudim dati življenjske stvari, obravnavati teme, ki jih zanimajo, ne vztrajati pri stvareh, za katere sama mislim, da niso pomembne.

Domače naloge da ali ne, oziroma, kako otrokom privzgojiti odgovornost in skrb, da jih bodo naredili? 
Glede domačih nalog je res v zadnjem času veliko govora. Otroci so včasih res preobremenjeni. Sama sem poskusila že marsikaj. Poskušala sem dati nalogo, za katero sem bila prepričana, da bo zanimiva, ker so si učenci  sami izbrali temo, ali pa smo se dogovorili, da morajo v enem tednu narediti naloge iz delovnega zvezka od te do te strani. Presenečena sem bila, da so res vsi naredili, ker so imeli občutek, da lahko sami odločajo o tem, kdaj bodo nekaj naredili! To se jim zdi super. Res pa morajo za to biti že kar odgovorni in zreli.
Dejstvo je, da če na primer pri tujem jeziku ne vadiš pisanja – pač ne znaš pravilno črkovati. In to postane problem. Svetujem, da si otrok v posebno beležko zapisuje dnevne naloge in da skupaj z njim, že v prvih treh razredih, naredite načrt: pregledate urnik za naslednji dan in naredite dnevno, oziroma tedenski načrt. Skupaj z otrokom pripravite torbo in mislim, da bo kaj kmalu
samostojen.
Tudi učitelji se zavedamo tega, da je včasih nalog preveč ali pa da jih učenci "plonkajo". Takšen sistem nima smisla. Na naši šoli se velikokrat poudarja, da je treba tudi naloge prilagoditi posameznemu učencu. Čisto vse naloge pa tudi niso smiselne, to je pa res. In učitelj je dovolj avtonomen, da se sam odloči kako in kaj.

Begunko so učenci v razredu sprejeli tako zelo lepo, razumevajoče in z vsem človeškim občutkom, da bi se tudi odrasli lahko kaj od njih naučili.

Kakšni so danes odnosi med učenci, so empatični in solidarni drug z drugim?
Imam res srečo. Učenci, ki jih učim so praviloma solidarni in imajo občutek empatije. Sem in tja jih malo zanese in se je potrebno o kakšni stvari pogovarjati. In pogovarjati. In vzgajati, vse skupaj podpreti s kakšno zgodbo iz prakse, pripovedovati zgodbe, vprašati, kako bi se posameznik počutil, če bi bil na tem in tem mestu, v tej in tej situaciji. Po mojih izkušnjah velika večina otrok in mladostnikov na koncu razume. In sprejeme. Tudi kazen. Je pa pot do tja včasih polna ovir in ovinkov. Zato pa je naš poklic zanimiv in poln nepričakovanih izzivov.

Dve leti nazaj ste v razredu sprejeli 14-letno begunko.  Kako ste na njen prihod pripravili otroke?
Po naključju sem že med poletnimi počitnicami srečala nekaj svojih učencev in sem jim povedala, da k nam prihaja begunka. Zmenili smo si, da si bomo izdelali priponke z imeni v zeleni barvi, ki je simbol Afganistana, države, iz katere je prihajala. Begunko so sprejeli tako zelo lepo, razumevajoče in z vsem človeškim občutkom, da bi se tudi odrasli lahko kaj od njih naučili. Imeli so spodbudo  z moje strani in s strani vseh delavcev na šoli. Učitelji smo se izobrazili, pripravili predavanje o deželi, iz katere je deklica prišla.
Je pa za otroke begunce težko. Prihajajo iz težkih situacij, doživeli so strahotne stvari, imajo težave, ker so velikokrat bolj zreli in imajo povsem druge prioritete kot naši učenci. Težko govorijo o svojih travmah. Marsikaj so v življenju že doživeli in so veliko zrelejši. Tudi tukaj je potrebno veliko človečnosti, ljubezni, razumevanja in pripravljenosti sprejemanja.
Ta deklica je bila tukaj brez staršev, živela je pri skrbniški družini. Ko se je odprla in mi povedala, kaj vse je že doživela, sem doumela, da je doživela že vse,  kar v svoji knjigi Tek za zmajem opisuje Hosseini. Zelo te prizadene, ko se zaveš, da ima otrok pri 14-ih letih že vse to za sabo. Potem je odšla naprej, občasno še imam stik z njo. 

"Ta trenutek se ogromno dobrih učiteljev pripravlja na delo, zato pozivam starše, dajte ceniti, kar delajo. Včasih je težko svojega otroka obvladati, mi dnevno obvladujemo 500 otrok, ni najlažje, je pa lepo, če delaš z veseljem ... Tudi vsem otrokom želim lep vstop v novo šolsko leto. "

Foto: Anže Petkovšek Marjeta Oman

Z novim šolskim letom se spreminja beleženje delovnega časa za učitelje, kaj to pomeni za vas?
Tukaj bi pa rekla samo eno stvar – učitelj ni uradnik, katerega čas bi se meril tako, kot se meri čas v pisarni ali za tekočim trakom. Učitelj ne dela z materialom, ampak z živimi bitji. Vsako sekundo svojega delovnega časa mora biti sto odstotno prisoten in odgovoren za vse, kar se dogaja. Nikoli, ampak nikoli se njegov delovni čas ne konča s šolskim zvoncem!
Iskreno mislim, da učitelj lahko spreminja življenja, upam, da na bolje. Lahko služi kot vzgled, lahko pomaga, svetuje, usmerja, vzgaja, se z otroki pogovarja, je sočuten, mora najti pravo mero med strogostjo in prijaznostjo. Postavlja meje in odkriva obzorja. Poleg učne priprave, pripravljanja preverjanj znanja, popravljanja teh istih preverjanj, organizira tekmovanja, skrbi za lasten strokovni razvoj, poleg sestavljanja individualiziranih poročil, programov, testov, poleg vodenja različnih usmeritev, pripravljanja proslav, prireditev, okraševanja razredov in še in še.
S tem, ko so izumili tri stebre, s katerimi merijo učiteljev delovni čas, noben učitelj ne bo postal slabši in noben boljši. Učiteljevo poslanstvo je delo z otroki, z mladostniki. Za to mora biti usposobljen in psihično pripravljen. Vse ostalo je nepotrebna distrakcija. Hkrati imajo takšna prizadevanja širši družbeni kontekst – učitelj je že dolgo na dnu vrednostne lestvice kar se tiče spoštovanih in cenjenih poklicev, ker v naši družbi velja prepričanje, da ne dela dovolj, da je ves čas na počitnicah, da o cenjenju učiteljeve strokovnosti niti ne govorim. Če družba ne ceni učiteljev, kako naj jih potem otroci?

Zakaj je do tega prišlo, učiteljski poklic je bil včasih zelo spoštovan.
Ne vem. Ljudi, ki govorijo: "Si imel tadolgo in si šele ob enih doma," bi povabila, naj pridejo in preživijo z mano mesec dni. Včasih sem bila zaradi tega prizadeta, zdaj pa nisem več, rada sem učiteljica, ogromno naredim za svoje delo. 
Smo pa tudi učitelji nekoliko krivi tudi sami, bojimo se povedati, dati glas, biti odločni. Ne vem, zakaj je tako. Preveč smo ponižni. O nas se sliši samo, ko gre za kvazi stavke zaradi plač. Mislim, da so plače samo ena stotinka tega, za kar se zares borimo. Govori pa se samo o plačah.

Razlog za skrb? Otroci vse pogosteje eno leto pozneje v šolo

NESMISELNOST DEVETLETKE Metka Zorec: Učencev, kot smo jih imeli včasih, ni več

Marko Juhant "Otroku dopovejte, da je učitelj avtoriteta"

Deset let devetletke Lov za ocenami, ne znanjem

Šola Začetek šole je nova priložnost

Miran Možina Miran Možina: Normalni mladostnik je nenormalen: psihoterapevt kot hudičev odvetnik

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 14

  • Aro
    12:34 5. September 2018.

    Tale tetka se pač ne more več sprijazniti s tem, da so sedaj po 30 letih drugi časi. Na živce ...

  • 14:41 3. September 2018.

    Naredim dobro celo najboljšo plačo na spletu od doma. Prejšnji teden sem dobil 9825 $, saj sem preprosto delal od ...

  • 08:16 3. September 2018.

    uvedejo naj 10 letko in da vsi naredijo IV stopnjo izobrazbe ki je že itak nič vredna in se naprej ...

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.