Večina populacije si verjetno težko predstavlja, da njihov poklic zajema divjo, na trenutke adrenalinsko vožnjo, krvave prizore, odprte zlome in druge, očem ne ravno prijazne dogodke, ki zahtevajo dober želodec. Tak pa je povsem normalen delovnik naše sogovornice Urške Jurkovič, ki si zavoljo našega intervjuja na Reševalni postaji Ljubljana tudi na prost dan ni uspela odpočiti od zveste spremljevalke njenega poklica – sirene.

Foto: Anže Petkovšek Urška Jurkovič Prizna, da se je njene intenzivnosti in glasnosti morala navaditi, še danes pa se ji rado zgodi, da jo službeni zvoki preganjajo tudi, ko ni na službeni dolžnosti: "Sem pa tja se zgodi, da mislim, da slišim kakšno postajo, ali pa da mi zvoni služben telefon.Včasih imaš kar prisluhe. Zato se občasno prileže, da greš ven iz Ljubljane, kjer ni toliko siren. Zvoka siren se naveličaš in zato se je fino umakniti v tišino in mir," je iskrena ena izmed osmih predstavnic sicer številčnejšega moškega kolektiva.

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Foto: Urban Štebljaj

Prav črni humor ji pomaga, da se s stresnimi situacijami, ki jih v njenem poklicu ni malo, lažje sooča. "Če bi vse jemali preveč osebno, bi nas to hitro požrlo," doda. Smešnih anekdot in šal s terena imajo predvsem starejši sodelavci na zalogi veliko, zato se jim je porodila ideja, da bi ob častitljivi stoletnici Reševalne postaje Ljubljana izdali knjigo, v katero bi vsak zapisal svojo najljubšo prigodo: "So sodelavci, ki so na reševalni postaji že 20, 30 let in so zakladnica zgodb o tem, kako je bilo tu delati včasih. Takrat niso imeli niti približno takšne zaščitne opreme, kot jo imamo danes, temveč zgolj tanke bele hlače, ter na sploh veliko manj opreme. Vse je bilo drugače in bilo bi res fino, da vse to ne bi šlo v pozabo."

Gasilci "Gasilec mora biti srčen pa trčen obenem"

Čeprav zna biti delo fizično in tudi psihično izredno naporno, na dan imajo povprečno 6-7 intervencij, ga opravlja z velikm veseljem. "V zdravstvu moraš biti človek, saj delaš z ljudmi. Brez tega ne moreš funkcionirati," meni. Če imajo moški sodelavci za opravljanje tovrstnega dela prednost  glede fizične moči, opaža, da ljudje lažje zaupajo ženskim predstavnicam: "Občutljive teme ženskam lažje zaupajo. Ko gremo na teren, so ljudje še vedno presenečeni, ko vidijo žensko reševalko." 

"Še zdaj pa pride do česa, kar te šokira"

Delo na terenu te utrdi, saj si časoma stvari in prizorov ne jemlješ toliko k srcu, pravi sogovornica. "Še zdaj pa pride do česa, kar te šokira. Dvomim, da se kdaj povsem navadiš. To je nemogoče. Mejo, do katere mi nič ne pride do živega, je težko določiti. Pride dan, ko te še vedno kaj preseneti ali potre," pripoveduje.

Foto: Anže Petkovšek Urška Jurkovič Čeprav se zgodi, da je ob določenih prizorih za marsikaj hvaležna, predvsem za svoje zdravje in zdravje domačih, meni, da se ji zaradi tega pogled na življenje ni spremenil. Zato pa ji je prišlo v zavest, da je treba biti previden na vsakem koraku, še posebej ko gre za otroke. Prav intervencije, ki vključujejo reševanje otrok, reševalce vedno znova presunejo. Nič manj prijetne niso intervencije, ko morajo reševalci posredovati pri reševanju svojih družinskih članov ali svojcev.

Nekaj, česar te na fakulteti ne morejo naučiti, pa je zagotovo soočenje s smrtjo. Ne zgodi se redko, da jim poškodovanci umrejo v naročju. Za nekoga, ki s smrtjo v okviru svojega poklica ni obkrožen, je to nekaj težkega, ali bolje rečeno, popolnoma nepredstavljivega.

Kako torej smrt dojemajo reševalci? "Na začetku se te dotakne, se je pa sčasoma navadiš. Ne postaneš čisto apatičen, ampak treba je malo odklopiti. Če bi se obremenjeval za vsako stvar, ne bi daleč prišel. Nekoliko lažje je v primerih, ko gre za starejšo osebo, od katere se domači že poslavljajo. Toliko huje pa je, če gre za mlajše ljudi ali otroke, saj so smrti pri teh nepričakovane. Poleg tega so zraven še svojci, in težko je spregledati, kako trpijo ob izgubi."

Intervju Ena izmed najpogostejših težav še pol leta po okužbi s koronavirusom

Kot omeni sogovornica, ji pri tem najbolj pomaga pogovor s sodelavci, ki razumejo, kaj prestajaš ali čutiš. Na to temo imajo prav tako v sklopu službe organizirane delavnice in izobraževanja. Čeprav si prizadevajo, da službenega dogajanja ne prenesejo čez domači prag, določenih prizorov in slik s terena ne gre zlahka pozabiti: "Če se peljem mimo določene hiše, se spomnim, kakšno intervencijo sem imela tam. Slike ali obraze ponavadi pozabim. Znam odklopiti in pustiti službo tam, kamor sodi."

kamnik Težave reševalcev: "Komaj smo se z avtom prebili skozi pločevinasto kačo"

Med epidemijo dodatne zadolžitve

Delo reševalke na intervencijah opravlja že tri leta. Glavna prednost njenega dela je pomoč soljudem, poleg tega pa ji je poklic všeč, "ker je dinamičen, vsak dan je drugačen". 

Biti reševalec je že v normalnih razmerah nedvomno eden težjih poklicev, v času, ko razsaja virus, pa je delo reševalcev dobilo nove razsežnosti. Njihov delovnik traja 12 ur, od sedme do devetnajste, v t. i. ruskem turnusu, ki je videti takole: 12 ur dela podnevi, 24 ur počitka, 12 ur dela ponoči, 48 ur počitka. Prvi dan po dežuranju večinoma prespiš, čemur sledi 12 ur dela podnevi in tako naprej. Vikendov tako rekoč ni. 

Foto: Anže Petkovšek Urška Jurkovič "Fizično in psihično je bilo delo ob izbruhu kovida sprva naporno. Vendar se človek vsega navadi. Nekaj, kar ti je bilo na začetku grozno ali neprijetno, postane samoumevno. Imeli smo veliko dela, zlasti ob intervencijah pozitivnih pacientov ali pacientov s sumom na Covid-19. Po vožnji je bilo potrebno dodatno prebrisati avto, sleči vso zaščitno opremo, da ne bi prišlo do kontaminacije, zapliniti avto, ga menjati in prevzeti drug avto. To pomeni kar nekaj dodatnega dela. V nočnem času, recimo ob treh zjutraj, te pa to še bolj utrudi," se začetka epidemije spominja reševalka.

Policistki "Še vedno delamo kot prej, v vseh razmerah. Na dežju, ali pa ob covidu-19"

Če je bilo ob izbruhu virusa nekoliko zatišja, je kmalu napočila "kruta" realnost. Princip dela se je spremenil in postal precej zamuden: "Začenši že z oblačenjem in slačenjem, saj nismo bili vešči, kako to izpeljati, ne da bi se pri tem kontaminirali. Pred odhodom na intervencijo, smo se morali denimo res na hitro obleči, pa tudi delati z vso to opremo na sebi je izziv. Vroče ti je, slabše vidiš, vse ti tesni, boli te glava … Že ob prihodu v službo smo morali nositi masko, držati distanco. Je pa res, da se človek vsega tega hitro navadi. Zdaj je čudno že, če nimaš maske."

Ker so reševalci tisti, ki so na svojem delovnem mestu stalno v stiku z ljudmi, ne preseneča, da se je nekaj njenih sodelavcev okužilo tudi v službi. A do pomanjkanja osebja nikoli ni prišlo, kar pripisuje dejstvu, da so se tako v službi kot doma dosledno držali ukrepov.