Foto: Boštjan Tacol Manca Borko V moji okolici je morda le nekaj posameznikov včlanjenih v kakšen sindikat. Za sindikat mladih staršev pa še nisem slišala, čeprav se že nekaj časa sprašujem, kdo zastopa njihove interese in kdo interese mladih nasploh. Študentske organizacije zastopajo študente (pa še tiste bolj slabo in po taktu lastnih parcialnih interesov). Sindikati zastopajo, čez prst povedano, javne uslužbence in delavce. Upokojence zastopa Desus. Kdo pa zastopa izobraženo 29-letnico na avtorski pogodbi? Pa mlade starše, ki so jim zaradi varčevanja za stanovanja z novo socialno zakonodajo močno dvignili plačilo vrtca? Kdo zastopa mamo, ki ima dva otroka v šoli, dela več, kot predpisuje delovna zakonodaja, in doma drži pokonci tri vogale?


Dovolj. Veste kaj, dovolj je. Preden se pogovarjamo naprej, mi povejte, kdo zastopa interese izgubljene generacije. Generacije, zaznamovane s prekernim delom, ki je vstopila na trg delovne sile, ko je udarila kriza. Ni normalno, da mladi pri tridesetih nikakor ne dobijo redne službe in da tisti, ki jo imajo, ves čas trepetajo zanjo, saj bodo odleteli prvi. Ni normalno, da nimajo praktično nikakršnih možnosti, da bi zaslužili za svoje stanovanje brez pomoči staršev. Ne, in ni normalno, da bodo, ker pač nimajo svojega sindikata, breme pokojninske reforme spet bolj težko nosile ženske, ker imajo otroke. Izgubljena generacija verjetno pokojnin sploh ne bo dočakala. Na ministrstvu namreč niso mogli odgovoriti na vprašanje, kaj nova pokojninska reforma prinaša 30-letnikom.