Se bodo z ukinitvijo ocene uspeha, ki jo predvidevajo spremembe zakona o OŠ, pritiski staršev na otroke zmanjšali?
Tega ne vem. Tega nihče ne ve, ker o tem ni bila narejena nobena raziskava, tu gre samo za neko novost, ki je posledica nepremišljenih posegov v šolstvo.

Kaj pa menite o ukinitvi učnega uspeha? Zakaj se po vašem mnenju ukinja?
V šolski klimi smo bili navezani na to. S tem, da je bil tudi sistem tako narejen, da smo to razumeli. Ne vem, zakaj so zdaj šli v to. Ves sistem šolstva je preobremenjen in se ukvarja samo še sam s sabo, namesto da bi se ukvarjal z otroki. Je tako zapleten in tako pravniško definiran, da ne funkcinira. Mi dobimo z ministrstva vsak dan eno, dve ali pa tri okrožnice. To pomeni, da je sistem kaotičen. Če morajo sproti urejati stvari in neprestano spreminjati zakonodajo ... Na mandat ene politične opcije se lahko spremeni zakon o osnovni šli dvakrat ali trikrat. To pomeni, da je šola še vedno v tranziciji in da se usmerja v popolnoma napačne vode.

	Učiteljeva obremenitev je popolnoma napačna, saj se morajo zdaj ukvarjati z birokratskim dokazovanjem svojega dela in so premalo z otroki.

Pa se je zakon o osnovni šoli tolikokrat spremenil?
Spreminja se dvakrat do trikrat. Doda se. Potem se spremnijo vsi ustrezni pravilniki ocenjevanja, zdaj se bodo spremenili vsi učni načrti. To je znak, da se institucije, ki niso šole, ampak je to zavod za šolstvo, pedagoške fakultete in univerza, ministrstvo, strokovni sveti, ukvarjajo samo same s sabo in ne z realno raziskavo šole. Mi smo postali s tem neprestanim spreminjanjem šole mala upravna enota. To pomeni, da je stroka podlegla aministrativnemu birokratskemu sistemu.

Se vam zdi prav, da se uvaja drugi tuji jezik kot obvezen predmet? Nekateri otroci imajo precej težav že z učenjem prvega.
To je katastrofa. To je že njihov tretji jezik. Kdor je to uvedel, nima pojma ne o lingvistiki, ne o didaktiki jezikov, ne o razvoju otrok. Že zdaj imamo prezgodnje učenje prvega jezika. Jasno je, da je naša želja, da bi čim več otrok govorilo čim več jezikov, ampak otroci niso dovolj razvojno stari in niso dovolj razviti, nimajo pojmovnega sveta. Kaj bodo pa govorili v angleščini ali v francoščini? Kakšna bi bila vsebina pogovorov? Kakšen smisel ima to? Če učene prihaja iz okolja, kjer doma govorijo kateri drugi jezik, je zanj v šoli že slovenščina tuji jezik. In mi bomo imeli zaradi tega vedno več vzgojnih težav, ker bomo otroke silili v nekaj, kar ni zanje. To ne gre. V to ne verjamem, pa tudi nobena realna raziskava ni bila narejena. Če začnete učiti tuji jezik otroka, ki sta stara osem in deset let, ga bosta pri enajstih oba enako znala.

Bo tudi Osnovna šola Prule s septembrom uvedla drugi tuji jezik?
Ne, nikakor ne. To so stvari, ki niso preverjene in so škodljive.

''Dva tuja jezika sta preveč.'' © Saša Despot

Ali novela prinaša še katero pomembno novost?
Katastrofalno je, da bo lahko šola učenca prešolala brez soglasja staršev. Namesto da bi se pedagogi ukvarjali z otroki, ki so težavni (navadno imajo ti otroci sami velike težave), se jih bodo lahko znebili.

So osnovnošolski otroci preobremnejeni?
So, z napačnimi stvarmi. Ta obremenjenost se kaže v tem, da naj bi vse znali in vse vedeli. Kar ni možno. Starši jih nato silijo še na balet, na klavir, tretji tuji jezik in tako naprej. Ali pa jih silijo v nič in so doma preobremenjeni z računalnikom , čipsom in televizijo. Obremenjeni bi morali biti s pravimi stvarmi. S šolo. V resnici so obremenjeni z vrednostmi, ki jim jih določa okolje. Biti uspešen je huda obremenitev za majhnega otroka. Obremenitev je pa potrebna. Ko je otrok star na primer deset ali enajst let, je že potrebna obremenitev na jezikovni ravni, če se začne prepozno učiti, pa se lahko zapre.

Kaj menite o tako velikem številu predmetov v osnovni šoli?
Število predmetov je obupno veliko, zato tudi zelo malo znajo. Štirinajst, petnajst predmetov je preveč, to je absurd. V osnovni šoli je treba ponavljati temeljne stvari, ne pa jih učiti izmišljenih predmetov. Med temi predmeti, ki jih imajo, so tudi izmišljeni predmeti. V naboru takih izbirnih predmetov ministrstva jih je sto deset. To je totalna kozlarija. Ko so strokovni sveti to potrjevali, so soramotili sebe in stroko.

Pisatelj, ravnatelj in ponosen oče dveh sinov

Pisatelj. Do danes je izdal že devet romanov in tri zbirke kratkih zgodb. Za naslednje leto napoveduje izid svojega novega romana z naslovom Paralaksa. Nominacije. Štirikrat je bil nominiran za kresnika (samo dva njegova romana nista prišla med deseterico  v prednominacijo)  in trikrat  za nagrado Prešernovega sklada, nominiran je bil za fabulo (za zbirko kratkih zgodb) in Grumovo nagrado. Tacen. Šest let in nekaj mesecev je učil v policijski šoli v Tacnu. Na nekatere svoje tamkajšnje učence je tudi zelo ponosen. Ravnatelj.  Ravnatelj Osnovne šole Prule je že vse od leta 1985. Oče. Ima dva sinova, na katera je izjemno ponosen.

Koliko predmetov pa naj bi imeli osnovnošolci?
Osnovnošolci bi morali imeti do devet predmetov, in te počasi in temeljito. Saj je prav, da je ponudba šole velika in da ima učenec svoje interesne dejavnosti v šoli, ampak da so to spremenili v predmet, v tem je napaka. To, da gredo na atletiko ali pa na krožek gline ali kitajščine, je prav, ne pa da to postane institucionalen predmet, ki mora imeti svojo metodo, predmetni načrt, način ocenjevanja in tako naprej.

Aktualni minister poudarja avtonomnost učiteljev. So učitelji lahko avtonomni?
Bolj centraliziranega in bolj dirigiranega sistema do zdaj še ni bilo. To je pravi Big Brother. Tu ni možnosti nobene avtonomije. Je ni. Vedno je je bilo zelo malo, ampak zdaj je res ni. Zdaj je sistem sam sebi namen. Sindikat in minstrtsvo sta se sedem ali osem let pogovarjala o teh dekagramskih razlikah pri plačah in obremenitvah. V resnici se mi ukvarjamo z velikimi vzgojnimi težavami s populacijo. Šole bi morale biti odprte za otroke ves dan, izvajati dodatne programe, pa ne za ocene, in tudi učiteljeva obremenitev je v zdajšnjem času popolnoma napačna. Naši učitelji se morajo zdaj ukvarjati z birokratskim dokazovanjem svojega dela in so premalo z otroki. Morali bi jih razbremeniti upravnih postopkov.

Na trgu je poplava delovnih zvezkov, izbira pa je prepuščena učiteljem. Menite, da bi tudi delovne zvezke morala potrjevati komisija pri šolskem ministrstvu?
Šole pri nas so čudovito opremljene in so dobre, materialno je standard zelo dober. Je pa res, da je zdaj popoln kaos na trgu z učbeniki. Svet za potrjevanje učbenikov potrdi tristo naslovov na leto. Učni načrti se lahko spreminjajo hitreje kot karkoli na Zemlji. Delovni zvezki so lahko velik dobiček za založbe, ker je to v bistvu prazen papir, ki si ga napiše učenec sam, če si ga napiše. V prvem razredu je zdaj lahko za otroka že devet različnih brošur, pa je še nepismen.

Kaj pa menite o ustanavljanju zasebnih šol?
V načelu demokracije je, da je zasebna šola možna, samo jaz svojega otroka ne bi nikoli dal v to šolo. Veste, obstajajo javni cilji šole, obstajajo pa tudi skriti, ki jih lahko izvaja ravnatelj vede ali nevede. V zasebni šoli so ti javno objavljeni cilji še bolj zamegljeni. Država, ki podpira take šole, ne zaupa v svoj šolski sistem. Pedagoške zlorabe so v zasebni šoli veliko bolj pogoste.

Pri uvajanju devetletke ste imeli pomisleke. Kaj o njej menite zdaj?
Devetletka je dejstvo. Strokovno se je moramo držati, pouk v prvem razredu bi moral potekati tako, kot je bilo prvotno načrtovano. Ampak jaz sem že tedaj vedel, da ne morem spremeniti svojih kolegic, da bi v prvem razredu učile šestletnikom primerno. Ker je bil sistem nasilno porinjen v devetletko, imajo šole v prvih razredih frontalni pouk, ne pa po kotičkih in tudi ne jutranjega kroga. Dopuščajo, da je zaradi tega najgloblji spoznavni svet otroka prizadet. Da to dopuščajo, je pedagoški kriminal. Če devetletka že obstaja, naj bo stvar tudi strokovno vodena.