Pred skoraj dvema letoma je dvajset ukrajinskih sirot iz vzhodnega Luganska našlo zavetje v vasi Slavina pri Postojni. Skupaj z osebjem ukrajinske sirotišnice so jih nastanili v Ljudskem domu Slavina, ki so ga s pomočjo donacij preuredili tako, da je postal otrokom karseda prijazen. 

Slovenija Kaj se bo zgodilo z ukrajinskimi sirotami v Sloveniji?

O tem smo se na lastne oči prepričali tudi med našim obiskom. Ljudski dom namreč kar kipi od otroške energije; že ob prihodu v zgradbo nas je pričakal otroški vrvež, na sicer praznih stenah pa razobešene slike in risbice, ki so jih ustvarili gojenci. Trenutno v Slavini biva petnajst sirot, starih od tri do osem let. Pet so jih v tem času že oddali v posvojitev ali pa so jih zaradi drugih razlogov vrnili v domovino.

Foto: Anže Petkovšek Ukrajinski otroci Kmalu se jim bodo pridružili tudi ostali, ki so se na življenje v Sloveniji že povsem privadili. Tekoče govorijo in razumejo slovensko, obiskujejo vrtec, dva izmed njih tudi šolo, v kateri dosegata lepe rezultate. Poleg tega so se povezali tudi z okoliškimi prebivalci. Žal se bo to v kratkem spremenilo, saj so ukrajinske oblasti pozvale vse po Evropi razseljene Ukrajince, naj se vrnejo domov. Sirotišnico v Slavini v prihodnjih mesecih selijo v Zakarpatje na zahod Ukrajine, ki ga vojna vihra ni dosegla. Kdaj točno se bo to zgodilo, se še ne ve, z gotovostjo pa v roku pol leta.

Slovenija V tujini nekaj običajnega, tu se starši sramujejo

"Sploh si ne predstavljam, da jih kmalu ne bo več tu," nam pove Cvetka Kernel, koordinatorica projekta nastanitve ukrajinskih otrok v Slavini, ki je tu prisotna od vzpostavitve nastanitve. "Počutim se nemočno, saj se zavedam, da to ni v njihovo korist," še doda. Ravno zato se zavzema v smeri, da bi otroke odpeljali neposredno k novim družinam. Žal je realnost drugačna in je za to le malo možnosti. 

Foto: Anže Petkovšek Ukrajinski otroci "Ni skrivnost, da so otroci po prihodu v Slovenijo izjemno napredovali. Tu se počutijo varne in sprejete, saj je naš socialni sistem bolj odprt. V Ukrajini poskrbijo zgolj za njihove osnovne potrebe, pri čemer največ pozornosti posvečajo redu in disciplini, medtem ko je celoviti psihofizični razvoj postranskega pomena. Stika z zunanjim svetom praktično nimajo," razlaga koordinatorica.

V Sloveniji je zgodba precej drugačna; pozitivni učinki odprtega sistema so pri otrocih – kot opaža prostovoljka Slovenske filantropije, ki jih obiskuje dvakrat tedensko – očitni: "Odkar se z njimi intenzivno ukvarjamo, zaznavamo ogromen napredek v njihovem razvoju. Ta je daleč največji pri tistih s posebnimi potrebami. Naj navedem primer; eden izmed dveh otrok z motnjo avtističnega spektra je bil pri šestih letih še vedno v plenicah, poleg tega ni govoril, večinoma je le vpil. Z našo pomočjo se je naučil šteti, lepše obnašati, navadil se je celo objemati in gledati druge v oči."  

Foto: Anže Petkovšek Ukrajinski otroci Ekipa zaposlenih je sestavljena iz osmih Ukrajink, ki se z otroki neposredno ukvarjajo. Poleg njih sta tu predstojnica sirotišnice in njena pomočnica, ki pretežno delujeta v pisarni. Naknadno pa so zaposlili še štiri slovenske vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic. Štiri zaposlene predstavljajo podporno osebje, ki jim na pomoč redno priskočijo študentke. Ob vhodu v poslopje je stalno prisotna tudi varnostna služba. 

Bodo otroci kolateralna žrtev interesov?

Na steni igralnice je urnik, ki priča o številnih dejavnostih, ki jih organizirajo znotraj ustanove. Ko se otroci vrnejo iz vrtca ali šole, se lahko udeležijo raznovrstnih aktivnosti;  hodijo na plavanje, se učijo angleščine, imajo telovadbo in glasbene urice, enkrat tedensko jih obišče tudi terapevtski pes ... "Menim, da se jim s podporo donatorskih sredstev, ki jih namenjamo financiranju aktivnosti, godi celo bolje kot nekaterim otrokom v naši državi. Lahko bi rekli, da smo vsi skupaj kot velika družina," pojasni Kernel.

Foto: Anže Petkovšek Ukrajinski otroci Otroci imajo dostop tudi do specialističnih in razvojnih ambulant. Kljub temu pa je koordinatorica prepričana, da je vloga vzgojiteljic, ki otroke usmerjajo in spodbujajo, celo pomembnejša od doprinosa specialnih pedagogov in psihologov, ki so v večji meri fokusirani na primanjkljaje in probleme otrok. Skrbi jo, da se bo njihov razvoj po vrnitvi v domačo institucijo ponovno upočasnil.

"Izkušnje so pokazale, da sta tam v ospredju zgolj red in disciplina. Otroci ne smejo biti umazani, prav tako ne smejo padati po tleh, ali se igrati na prostem. Pretežno se zadržujejo v notranjih prostorih, kjer imajo na voljo televizijo. V matični državi so v stiku le z medicinskim osebjem, zato bodo možnosti za razvoj njihovih potencialov in omilitev njihovih šibkosti minimalne," meni Kernel. Doda, da so tudi otroci, predvsem starejši, že večkrat izrazili željo, da bi ostali v Sloveniji. A brez uspeha. Le še vprašanje časa je, kdaj se bodo vrnili v domovino.

Slovenija Skoraj osemsto slovenskih otrok nima družine

O njihovi vrnitivi so bili že jeseni obveščeni tudi na Uradu za oskrbo in integracijo migrantov. V začetku letošnjega leta je nato sledil sestanek z ministrstvi in vsemi vpletenimi v projektu, ki so se ga udeležili tudi predstavniki Ukrajine. Tam so vladni urad za oskrbo in integracijo migrantov znova seznanili z namero po vrnitvi otrok. "Na sestanku so bili predstavljeni argumenti, zakaj bi bilo dobro, da otroci še nekaj časa ostanejo v občini Postojna v taki obliki namestitve. Predstavniki Ukrajine naj bi sporočili svoje stališče glede vračanja. Odgovora še nismo prejeli," so februarja poročali na portalu N1.

dezurni@styria-media.si